Bumerang se vrne k metalcu, samo če zgreši cilj

Intervju z Martinom Liscem, logoterapevtom, mediatorjem, nekdanjim duhovnikom in očetom treh otrok.
Objavljeno
24. december 2013 18.33
Nina Zofič, Ona
Nina Zofič, Ona
Diplomiral je iz teologije na salezijanski papeški univerzi v Rimu. Ima bogate praktične izkušnje vzgojnega dela z mladimi v stiski. Več let je deloval v mladinskem centru; ustanovil je projekt Skala – mladinska ulična vzgoja (1995) in inštitut za mediacijo Concordia (2003). Kot idejni vodja in direktor podjetja Stopinje s svojim delovanjem širi veselje do življenja in pomaga ljudem k bolj kakovostnemu preživljanju trenutkov vsakdanjosti. Magister Martin Lisec tako poklicno kot zasebno dnevno krepi svojo voljo do smisla. Je logoterapevt in mediator. Avtor in urednik več knjig. Nekdanji duhovnik. Tudi oče treh otrok.

Novo se lahko rodi le iz ruševin starega, se glasi kredo 20. stoletja. Kreacija novega v svojem jedru predpostavlja tri ključne pojme: svobodo, odgovornost in prav(iln)o izbiro. Izum(ljanje) kot ustvarjanje novega zahteva od posameznika iznajdljivost – domiselnost; popolno destrukcijo (starega). Pojmovna trojica (svoboda, odgovornost, izbira) je tudi izhodišče filozofije in psihoterapevtskega postopka t. i. logoterapije, s pomočjo katere naj bi pacient spozna(va)l smisel svojega življenja. Vprašanje smisla je eno izmed temeljnih eksistencialnih vprašanj, ki si jih zastavlja sleherni smrtnik. Smisel ni en sam; smislov je toliko, kolikor je ljudi. Toda najpomembnejši je naš lastni smisel! »Neulovljiv« brbota in se peni na dnu dušnih globin in ponavadi privre na površje (če ne večkrat in ne prej) vsaj enkrat letno ob izteku koledarskega leta, ko pride čas »inventur«, takšnih in drugačnih obljub in zaobljub. Ko se »staro« leto izteče – prevesi čez rob in doseže svoj »cilj«. In spet se lahko iz ruševin vse rojeva. Ponovi znova. Na novo. Z novim trenutnim (ne)smislom …

V obdobju naraščajoče (gospodarske) krize, ki razjeda številne države sveta, se duševne stiske ljudi povečujejo. Bolj kot kadar koli se zdi, da slehernik sredi tesnobne propadljivosti sveta hrepeni po odrešenju. Kriza, v kateri smo, je svojevrsten izziv kot obrat vase, saj preusmerja pogled iz zunanjega sveta v lastno notranjost.

Res je. V trenutkih kriz, stiske smo ljudje bolj pozorni na tisoč malenkosti, ki jim sicer ne namenjamo posebne pozornosti. Mnogi na primer v teh časih z večjo pozornostjo spremljajo tok denarja in izdatkov, drugi se vračajo k vrtnarjenju in delni samooskrbi, tretji ugotavljajo, da je v takšnih časih, kot jih živimo, najbolj smiselno vlagati čas in energijo v svoje znanje in duhovni razvoj. Sam opažam, da nas kriza vse razgalja, posebej razgalja odnose, v katere smo vpeti. Čas blaginje omogoča ljudem številna mašila, s pomočjo katerih se lahko uspešno izognejo vprašanjem lastne eksistence in sobivanja z drugim. V krizi, ko je možnosti zunanjega bega pri mnogih manj, se močneje izrazi vse, česar v odnosih dejansko ni. Zato so obdobja krize v prvi vrsti izziv in priložnost, da se zavemo dragocenosti vsega, kar se nam je (doslej) zdelo samoumevno, se zavemo pomembnosti odnosov, v katere smo vpeti, ter začutimo hvaležnost za ljudi, ki so nam darovani. Kriza jasneje začrta v zavesti posameznika mejo med pomembnim in postranskim v njegovem življenju, kar navadno vodi do preprostega spoznanja, da še zdaleč niso vse stvari enako pomembne, da nimajo enake vrednosti in pomena. Kriza pomaga človeku ločevati zrnje od plev. Tako se izrisuje pot k odrešenju: imanentnemu v smislu, da premagujemo strah in notranjo negotovost, in transcendentnemu v smislu, da začenjamo razumeti, da ni vse odvisno od nas ter da sta zaupanje in izročanje ključni komponenti človekove eksistence.

»Volja do smisla« presega »voljo do užitka« in »voljo do moči«; poraja se iz trenutka sedanjosti (vselej vznika kot »večni zdaj«) kot neuničljiva želja po ustvarjanju, postajanju, samospoznavanju.


In samopreseganju, bi dodal. Frankl definira voljo do smisla kot osnovno notranjo privlačnostno motivacijo v človekovi duhovni razsežnosti, ki ga sleherni trenutek spodbuja, da sprejema zanj smiselne odločitve. V luči volje do smisla, ki se postavlja nasproti volji do užitka, je smisel posameznika zato nujno relativen in subjektiven. Frankl je s svojo logoterapijo močno zamajal Maslowovo teorijo zadovoljevanja potreb, na kateri pravzaprav temelji sodobna zahodna potrošniška družba. Danes je na zahodu, vsaj na videz, vse podrejeno človekovemu samouresničenju. Toda človek je edino bitje, ki je zmožno samopreseganja. Človek je zmožen z močjo svojega duha in notranje svobode odkrivati smisel tudi v okoliščinah, ko vse potrebe niso zadovoljene. Koncept samopreseganja nikakor ne zanika samouresničitve, torej ni naravnan proti ambicijam sodobnikov. Samopreseganje ne pomeni, naj človek neha skrbeti za kakovost vsakdanjega življenja, upoštevaje vse, kar ponuja sodobni čas, ampak ga dopolnjuje, nadgrajuje in daje svojemu samouresničevanju končni in globlji smisel. Samopreseganje odpira krog človekovega vrtenja okoli lastne osi v spiralo presežnosti.

Nad vhodom delfskega svetišča vklesani apolonski poziv Spoznaj samega sebe tudi danes še vedno in enako kot v helenizmu in/ali pohomerski dobi terja od nas zahtevo po modrem delovanju. Če dopustimo, da poziv k samospoznanju resnično spregovori v nas, smo že takoj na začetku nagovorjeni k samoprevpraševanju, ki nas ne zavezuje le k dajanju odgovora z umom, temveč s celim bitjem. Spodbuja k preiskovanju skrivnosti človekovega življenja, k premišljenemu obvladovanju samega sebe in svojih strasti, v kateri sovpadata premišljenost in dejanje.

Samospoznavanje je prvi, ključni in zato nujni del naloge, ki je postavljena pred slehernika. Pomembno je, da človek določi parametre tako svoje identitete kot svojih hotenj, želja, interesov, načrtov. Toda človekova pot se po Franklu ne more in ne sme ustaviti pri njem samem. Bistveno je, da potem, ko se dokoplje do spoznanja, kdo in kaj je, kateri so ključni elementi njegove identitete, naredi korak naprej in ugotovi, kakšno je njegovo poslanstvo, njegova naloga v življenju. Nekoč so študentje avstralske univerze podarili Franklu bumerang. Frankl je izkoristil priložnost za »minuto logoterapije« in poudaril, da se bumerang vrne k metalcu, samo če zgreši cilj. Podobno je s človekom, če njegova eksistenca zgreši cilj, smisel življenja, se človek »vrne k sebi«, se začne zapletati v samega sebe in ne najde izhoda iz labirintov ujetosti vase. Bumerang, ki zadene cilj, se nikoli ne vrne k metalcu. Tudi človek, ki odkrije smisel svoje eksistence, se ne vrti več v začaranem krogu samospraševanja in kroženja okoli lastne osi.

Frankl poudarja, da lahko človek odkrije smisel življenja v samopreseganju in tudi v darovanju, v življenju za nekaj ali za nekoga. Gre za koncept, ki v jedru gradi skupnost in posameznika hkrati, za premik od nenehnega samospraševanja: »Kako se počutim?« k vprašanju: »Kako se počuti drugi?«, od vprašanja: »Kaj potrebujem?« k vprašanju: »Kakšno je moje poslanstvo na tem svetu?« Če bi se vsi spraševali po počutju drugih, bi v vsakem trenutku nekdo mislil name; če se vsi sprašujemo zgolj po lastnem počutju, se nam hitro zgodi, da se počutimo neskončno osamljene, posebno v trenutkih, ko se ne počutimo dobro. Sodobni individualizem, da ne rečem egoizem, nas je pahnil na sizifovsko pot, na kateri iz dneva v dan odkrivamo, da zadovoljevanje lastnih potreb še zdaleč ne vodi v zadovoljstvo s svojim življenjem. Da ne rečem k notranjemu miru. Ta zevajoča špranja med zadovoljevanjem potreb in zadovoljstvom kot temeljnim življenjskim občutjem je za sodobnega človeka boleča, ob njej čuti nemoč, pogosto ga navdaja s strahom in negotovostjo.

Vprašanje smisla je lahko »smiselno« ob predpostavki smrtnosti. Je kratek čas med rojstvom in smrtjo, ki ga preživimo v tem propadljivem svetu, res vsa naša resničnost? Ali nemara delfski, skrajno zjedreni in s smislom nabiti nagovor Spoznaj samega sebe spodbuja smrtnika k »spoznanju, kaj sem!« (»Spoznaj se – si zgolj smrtnik med smrtniki!«), k »volji do (iskanja) smisla«? Je nemara življenje sleherni trenutek samo »vaja v umiranju«?

Ne, čas življenja ni vaja v umiranju. Življenje je življenje v polnem pomenu besede. V perspektivi logoterapije je realnost vsakdanjega življenja resnično ključna. Samo v sedanjosti se lahko odločam, izbiram. Preteklost je z vsemi svojimi dogodki, lepimi in težkimi, v »usodnem«, človek nanjo ne more več vplivati. Prihodnost je v pričakovanju in upanju. Ob tem je pomembno, da je človekovo življenje vpeto v cilj: sedanjost in v sedanjem trenutku sprejete odločitve so lahko pot, ki vodi do cilja. Življenje namreč ni nekaj, ampak je priložnost za nekaj. Človek ima torej tu in sedaj svobodo, da izbira, se odloča in prek odločitev postaja to, za kar se odloča. Tako odločanje in možnost izbire – oba temeljita na postulatu človekove svobode – pomembno prispevata k oblikovanju človekove identitete. Namreč: postajam to, za kar se odločam. Na primer, če se odločim za zvestobo, (p)ostajam zvest.

Filozofija, ki v središče svojega raziskovanja postavlja voljo do smisla, je logoterapija, katere utemeljitelj je Viktor Emil Frankl. Kako nam njegova filozofija, zasnovana kot terapija, lahko pomaga preživeti (ne)smiseln vsakdan?

Franklova filozofija ni salonska, ni je razvijal spekulativno, iz fotelja. Njegova življenjska izkušnja, ko je med drugo svetovno vojno več kot tri leta preživel v nacističnih taboriščih tretjega rajha, daje njegovi filozofiji in terapiji pričevanjsko dimenzijo. Prav izkušnja let, preživetih v taboriščih, mu je dokončno potrdila teoretična spoznanja, da lahko človek odkrije smisel tudi znotraj, objektivno gledano, povsem nesmiselnih okoliščin življenja. Prav ta zmožnost odkrivanja smisla v razmerah skrajnega nesmisla izpričuje veličino in moč človekovega duha. Človekov duh lahko ohranja notranjo svobodo in kljubuje zunanjim okoliščinam. Kljubuje – vsemu navkljub, kot bi rekel Frankl.

Kako lahko pomaga logoterapija preživeti? Po eni strani z zagotovilom, da je smisel mogoče najti, tudi v težkih razmerah. Po drugi strani je logoterapija v sedanjem času pomasovljenja in splošne apatije klic, izziv slehernemu človeku, da se zave razsežnosti svoje svobode, da stopi iz množice in se v vsej polnosti prepozna kot individuum, enkraten in edinstven, da opravi poslanstvo, ki je zaupano samo njemu. Ob tem seveda ne gre pozabiti, da vsaka svobodna izbira terja davek odgovornosti.


Poziv, »da človek odkrije sebe kot božansko uganko«, je pot in prav »pot tega odkrivanja je pot zadobivanja sebe«. Gre za optimističen poziv, ki navdaja z upanjem, če namreč v njem prepoznamo takšno spodbudo. Šele tako začenjamo odkrivati božansko v nas samih in postajamo skrivnostno deležni božje modrosti, saj smo že vnaprej, pa čeprav le v prvi slutnji, vselej nekako že dovzetni za skriti smisel samospoznanja.

Franklova antropologija vidi človeka kot tridimenzionalno bitje. Človek je individuum, enkraten, neponovljiv, ki nosi v sebi telesno, duševno in duhovno komponento. V duhovni dimenziji človeka je, po Franklovem prepričanju, vest, ki jo moremo opredeliti kot intuitivno sposobnost za prepoznavanje in presojanje smisla med možnostmi trenutka v vsakokratnem položaju. Za Frankla je torej vest duhovni organ, čutilo za smisel. Človek ob glasu vesti najgloblje čuti svojo drugačnost, enkratnost in identiteto. Vest, ki je podlaga za usmerjanje človekove dejavnosti, je torej po eni strani antropološka kategorija, res pa je, da mnogi prav v vesti zaznavajo špranjo božjega v njih samih.

Ostaja še eno odgovorljivo vprašanje, iz katerega se poraja etična drža osebe, ki predpostavlja neslutena obzorja svobode, odgovornosti in izbire: »Kako naj živim?«, oziroma da bi lahko na vprašanje odgovorili s celim bitjem: »Kdo namreč je človek?«


Človek je bitje v iskanju in odkrivanju smisla. Sebi daje odgovore na vprašanje, čemu, za koga ali za kaj narediti še en korak. Vsemu navkljub! Je večni popotnik, bitje, ki se zaveda, da konec koncev ni on tisti, ki sprašuje, ampak da je poklican dajati odgovore na vprašanja, ki mu jih zastavlja življenje.