Černobil: sevanja se ni bati, prej kosa opeke

Pripjat. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja živahno industrijsko mesto na severu Ukrajine, zdaj, 25 let po černobilski katastrofi, mesto duhov. Za vedno ga je zaznamovala eksplozija rektorja 4 jedrske elektrarne Černobil. Mesto so zgradili prav za družine delavcev v jedrski elektrarni, a ravno zaradi nje so ga po nekaj letih tudi izpraznili. Počilo je 26. aprila 1986 nekaj po eni zjutraj. In to med varnostnim preizkusom. Pozneje se je pokazalo, da je bil za tragedijo soodgovoren človek, saj so delavci živeli v prepričanju, da je jedrska energija varna, ekološko čista in brez tveganja. Zaradi tega so zanemarjali tudi varnostne standarde.

Nekateri očividci iz tri kilometre oddaljenega Pripjata se odprtega in gorečega reaktorja, ki je pljuval neizmerne količine nevidnega in smrtonosnega radioaktivnega sevanja, spominjajo kot osupljiv pogled: goreča sredica reaktorja je namreč žarela s 5000 stopinjami Celzija. Nepredstavljiva vročina.

Sončno tudi 25 let pozneje

Dan pred obletnico največje jedrske nesreče v zgodovini je bilo vreme v Pripjatu sončno in toplo. Prijetno pomladansko, kot na dan katastrofe. Takratne sovjetske oblasti so eksplozijo sprva celo tajile, zato so bili prebivalci ob uživanju na prostem še toliko bolj izpostavljeni radioaktivnemu sevanju. Otroci so se brezskrbno igrali, ljudje hodili na sprehode, nihče jih ni opozoril, naj se zaradi nevarnosti kontaminacije raje zaprejo v stanovanja.

Ko je naslednji dan prišel ukaz, da je treba mesto izprazniti, je sledila najhitrejša evakuacija v zgodovini. V pičlih treh urah so v kolonah avtobusov odpeljali skoraj 50.000 prebivalcev Pripjata. Niso razumeli, zakaj morajo na vrat na nos zapustiti domove. Ni jih preganjal požar, ni bilo poplav, niti potres jih ni prizadel. Tudi vojna jim ni grozila. Težko so se sprijaznili, da jih je pravzaprav napadel neznani sovražnik. Nikoli več se niso vrnili. Za seboj so pustili vse, saj so jih takratne sovjetske oblasti zavajale – tako kot glede nesreče celotno svetovno javnost –, da bodo zdoma le nekaj dni.

Nikoli niso zagnali niti zabaviščnega parka, ki so ga že postavili, odpreti pa so ga nameravali za prvomajske praznike. Zdaj je le dokaz več, kako živahen je bil Pripjat.

Obisk pod nadzorom

Mesto zdaj nima le posebnega statusa, temveč je zaradi kontaminiranega območja povsem zaprto, nadzor nad njim pa imajo stroge ukrajinske oblasti. Obiskati ga je mogoče le organizirano, s prehodom čez tri nadzorne točke.

Čeprav so letos sklenili, da bodo 30-kilometrsko varovano območje odprli za širšo javnost, ogled Černobila poteka le s posebnim vodstvom, zadrževanje tam pa je časovno omejeno. In tako bo tudi ostalo. Med obiskovalci so večinoma tujci. Pa ne, da si Ukrajinci tja ne želijo, a je za vstop treba odšteti od 150 evrov navzgor, kar je pri njih povprečna mesečna plača.

Ukrajina je izjemno skorumpirana država. Znano je, da se marsikaj lahko uredi z modro kuverto, a pri obisku Černobila in Pripjata ni šale. Državna agencija, ki ima glavno besedo pri obisku prizadetega območja, je predpisala stroga merila. Vse zaradi varnosti, saj bi brezglavi obisk kontaminirane cone lahko imel hude posledice za širšo okolico.

Na območju Černobila je bilo v času jedrske nesreče 94 naselij in vasi, ki zdaj vse, razen redkih izjem, samevajo. Tu je največje pokopališče vasi na svetu. Table z imeni opustošenih krajev je mogoče videti v tamkajšnjem spominskem parku in černobilskem muzeju v Kijevu.

Nekaj dni po 26. aprilu 1986 so širše območje okoli reaktorja izpraznili. Ostal je le kakšen ducat tistih, ki jih niti železna oblast ni prepričala, da jih ogroža nevidni sovražnik. Nekaj pa se jih je pozneje vrnilo na domove. Zdaj je takšnih, ki živijo v prepovedanem pasu, približno dvesto, pojasni Jurij, vodnik po černobilskem območju.

Raj za živali

So pa zato tu raj na zemlji našle živali. Človek jih ne moti in ne ogroža, saj je lov nanje strogo prepovedan. Ker kontaminacijo dobro prenašajo, imajo tako le naravne sovražnike. V četrt stoletja je tu nastal pravi divji živalski vrt. O tem smo se lahko prepričali na svoje oči, saj smo kmalu po prehodu prve nadzorne točke zagledali čredo divjih mongolskih konj. Dokaz, kako močno je bilo sevanje po nesreči, pa je prašiček, ki se je skotil s kar osmimi nogami.

V zaprtem območju zdaj dela nekaj sto ljudi, ki ohranjajo naravo, opravljajo preiskave in predvsem preprečujejo, da bi se nevarnost sevanja širila. Delajo 15 dni na mesec, mlajšim od 18 let je vstop prepovedan. Brez izjeme vse, tako delavce, prebivalce kot obiskovalce, pri odhodu z zaprtega območja preverijo s posebno napravo, da se morda le niso navzeli preveč radioaktivnih delcev. Čez kontrolo gredo tudi vsa vozila. Jurij s težkim srcem izda, da se občasno zgodi, da pri kom naprava zapiska, a doslej k sreči ni bilo nevarne kontaminacije.

Požar bi pomenil novo katastrofo

V stalni pripravljenosti so gasilci, saj si tam res nihče ne želi požara, ki bi nevarni prah razširil naokoli. Prav prah je namreč navadno najbolj radioaktiven in se zažre tako rekoč v vse.

Če cesta, ki je povsem urejena, na novo so narisane celo talne označbe, ni dajala videza, da se vozimo po mrtvem območju, je ta občutek takoj zbledel, ko smo v goščavi zagledali prve hiše. Povsem razpadle, zapuščene in obraščene z drevesi. Po katastrofi so jih nekaj sicer podrli, predvsem zaradi plenjenja, saj so se bali, da bodo postale tarče roparjev in brezdomcev, ki bi od tam odnašali radioaktivne predmete, pojasni Jurij. A so kmalu spoznali, da to ni pravi način. Območje so raje povsem zaprli.

Pogled na vrtec v eni od nekdanjih vasi, kjer igrala samevajo že 25 let, šele da pravi občutek tragedije. V igralnicah so še vedno razporejene otroške postelje, pod njimi pa počivajo copatki. Prav tako igrače. Z njimi se ne bo nikoli več igral noben otrok. Čez noč so iz otroških prijateljev postale smrtonosni sovražnik ...

Zaprto območje namreč ni povsod enako kontaminirano. Vrednost sevanja se lahko na nekaj metrih spremeni od povsem naravne do takšne, ki je lahko ob daljši izpostavljenosti hudo nevarna za zdravje. Če je bila pred vhodom v vrtec le dvakrat večja od dovoljene, je bila zgolj dva metra stran, kjer je po steni polzela voda, 30-krat večja od normalne v naravi.

Nevarnosti (načeloma) ni

Srhljiv je tudi prizor v zapuščeni šoli sredi Pripjata. V učilnicah se po učnih pripomočkih dobro vidi, katero znanje so pred četrt stoletja nabirali ukrajinski dijaki. V knjižnici je pravi kaos. Police so večinoma prazne. Knjige ležijo po tleh, čez nekaj let jih bosta vlaga in veter bržkone uničila do neprepoznavnosti. Pogled se mi je ustavil na učbeniku za angleščino. Kakor da bi se s černobilsko tragedijo končalo tudi učenje tega tujega jezika; zdaj je v Ukrajini komaj najti koga, mladega ali starega, ki govori angleško.

Zob časa je naredil svoje. Pripjat je preraščen z drevesi. Ta ne rastejo le tam, kjer je zemlja, začela so poganjati na stopniščih, terasah, balkonih, celo notranjost nekdanje diskoteke krasi kakšna dva metra visok listavec.

Sevanje je povsod vsaj malenkost povečano, a nikjer ni kritično, razumljivo pa precej niha. Nevarnosti za zdravje ni, saj je ekskurzija kratka in v tem času človek dobi toliko sevanja kot pri rentgenskem slikanju ali med poletom čez Atlantik, pomirja Jurij. Precej večja nevarnost je, da bi komu zaradi dotrajanosti stavb na glavo priletel kakšen kos opeke ali ometa. Nič kaj dobro se verjetno ne bi končalo niti, če bi si kdo drznil za domov vzeti kakšen spominek.

Tudi čez stoletja ne bo drugače

Nič kaj zapuščeno pa ni v okolici reaktorja 4. To je namreč območje Černobila, ki mu namenjajo daleč največ pozornosti. Nekaj so se po tragediji vendarle naučili – ničesar več ne prepuščajo naključju.

Natanko 25 let po nesreči je bilo sevanje kakšnih sto metrov od poškodovanega reaktorja 20-krat večje od naravnega. A se je dobesedno z vsakim korakom bliže reaktorju povečevalo. Nevarnost so precej omejili, saj so vso radioaktivno zemljo v okolici (90 odstotkov vsega sevanja v černobilski coni je namreč prav v zemlji) odpeljali in nasuli novo. Sevanje pa se bo še zmanjšalo, ko bodo čez zdajšnji sarkofag (pokrov iz železa in betona na eksplodiranem reaktorju) namestili novo zaščito. Dela se bodo menda začela prihodnje leto. Objekt, v katerem bodo živeli delavci, pa so že zgradili. Domnevajo, da bo novi sarkofag zagotavljal ustrezno varnost za prihodnjih sto let. A bo dodatna železobetonska gmota le preprečila morebitno novo katastrofo zaradi uhajanja radioaktivnega sevanja. Pripjat bo še naprej še naprej mesto duhov, po černobilskem območju pa se bodo tudi čez stoletja preganjale le živali.

Iz NeDela