Človek lahko doseže človeka

Sociologinja in borka za človekove pravice Oya Baydar, cenjeno turško pero, daleč močnejše od orožja – čeprav se je polna revolucionarnih sanj nemalokrat pognala v ogenj in se opekla. Kot politična begunka je okusila trpek občutek ničnosti, zato zna prisluhniti tistim, ki vpijejo na vse grlo, a nihče ne sliši njihovega krika. Uveljavljena pisateljica, ki bo 28. avgusta nastopila na odprtju festivala Sanje v Medani, misli, zgodbe in besede prepleta kot umetelno perzijsko preprogo, katere klic k miru in upanju pljuskne daleč čez meje domovine. Kot v pogumnem romanu Izgubljena beseda, v katerem človek doseže človeka, ne glede na to, ali je Kurd ali Turek, vzhodnjak ali zahodnjak. Svetovljanka se tudi na jesen življenja zavzema za demokracijo v Turčiji in dostojanstvo njenih prebivalcev, hkrati pa turški mladini, ki se s pomočjo družbenih medijev, humorja in glasbe upira neoliberalnim napadom, krivicam in pritiskom, izreka priznanje za premikanje meja s tolikšnim navdušenjem in samozaupanjem.

Kaj vam pomeni beseda? Kaj možnost, da govorite, pišete in ste slišani v maternem jeziku?

»Najprej je bila beseda,« je zapisano v sveti knjigi. To, da človek govori in piše v maternem jeziku, ga razvija in se v njem izobražuje, je njegova najosnovnejša pravica. Človek oblikuje identiteto na maternem jeziku. Jezik in misel dopolnjujeta drug drugega.

V osemdesetih ste morali zaradi politične aktivnosti zapustiti rodno deželo, že prej ste se polni revolucionarnih sanj večkrat pognali v ogenj in se opekli. Kdaj ste se počutili najbolj tuje − v mladostniškem času obsodb in zapora v domovini, ob prihodu v Nemčijo leta 1980 ali ob vrnitvi v Turčijo po dvanajstih letih izgnanstva?

Da, doletelo me je mnogo stvari, vendar sem se najbolj tuje, najbolj nelagodno počutila v obdobju po vojaškem udaru leta 1980, ko sem pobegnila iz svoje dežele in se kot begunka naselila v Nemčiji. Pred tem so me priprli, me mučili, vendar nisem nikoli izgubila upanja. Begunstvo pa človeku uniči upanje in identiteto. Moj prijatelj, ki je bil begunec kot jaz, je rekel: »V Turčiji so nas obešali, zapirali in mučili, vendar smo tam vsaj bili neka entiteta, tu pa ni med nami in tlakovcem na cesti nobene razlike.«

Kot politična begunka ste ostali brez turškega državljanstva, brez stika z bližnjimi, jezikom, domovino, s koreninami navsezadnje. Kaj se prebudi v človeku, ko na lastni koži občuti izgubljanje identitete, tradicije, besede?

Odgovor na to vprašanje je zelo kratek: občutek ničnosti … Vse življenje posvetiš človeku, svoji državi in svetu, morda storiš tudi nekaj napak, vendar to počneš za dobro človeštva, sveta in svoje države. Nato te vsega tega oropajo. Na tuji zemlji postaneš nič. Če sem iskrena, pomislila sem celo na samomor.

Kaj vas je odvrnilo od njega? Kako ste se iz ničnosti znova dvignili v (polno)pomenskost?

Človek pomisli na samomor, ko ostane nemočen ob dogodkih in ko izgubi voljo do življenja. Tako sem se počutila tiste dni. Nato sem pomislila, da človekovo prizadevanje za boljši svet ni prazno in nesmiselno početje, da pravzaprav osmišlja življenje. Začela sem pisati in ponovno sem odkrila moč književnosti. Pisanje me je ozdravilo in mi vrnilo voljo do življenja. Tako sem se rešila občutka ničnosti.

Kako so vas pregnetla leta, ki ste jih kot begunka preživeli v tujini?

Po vojaškem udaru 12. septembra 1980 se je zame začelo politično emigrantstvo. Čeprav smo se naselili v (Zahodni) Nemčiji, sem živela v več evropskih državah, od Sovjetske zveze do Francije, od držav nekdanje Jugoslavije do Švedske. To je bila zame izredno pomembna in poučna življenjska izkušnja. Vstopila sem v svet, popolnoma drugačen od Turčije, ki je bila tedaj vase zaprta, precej izolirana država. Našla sem priložnost za to, da sem ponovno preučila vzorce prepričanj in misli v svoji glavi in se soočila sama s seboj. Izkušnje, ki sem jih pridobila v tistih letih, so mi pomagale, da sem pridobila svetovljanski pogled na življenje. Spoznala sem, da moj prav ni edini in da je prav drugih ljudi lahko ravno tako pomemben kot moj.

Ste zaradi sorodne osebne izkušnje znali prisluhniti Kurdom iz »dežele uporov, izgonov, vojn in preseljevanja«, z goratega vzhoda Turčije, »kjer nihče ne sliši tvojega glasu, čeprav vpiješ na vse grlo«?

Nisem jim le prisluhnila, temveč sem jih začutila v sebi. Nedvomno so k temu pripomogle tudi moje osebne izkušnje. Ko sem, denimo, prvič pripotovala v Nemčijo, nisem znala nemščine in sem bila tujka brez jezika. Opazila sem, da je dejstvo, da sem ostala brez jezika, začelo uničevati moje misli. Vendar izkušnje, zaradi katerih sem prisluhnila Kurdom in vsem »zapostavljenim« ljudstvom, segajo mnogo dlje v preteklost, v šestdeseta leta, ko sem se pridružila socialističnemu gibanju.

S svojim pisanjem posvetite v bolečo srčiko kurdsko-turških odnosov in bralcu odprete okno v svet kurdske stiske, uničujočega zatiranja in oboroženih napadov, ki so njihov vsakdan. Kje in kako so vas našle resnične zgodbe Kurdov, ki so potem po drobcih vstopile v vaše pisanje?

Kurdom sem kot zatiranemu narodu zmeraj stala ob strani. A ko sem si pridobila kurdske prijatelje, vzpostavila z njimi prisrčen odnos, obiskala njihove kraje in jih doživela – tedaj sem jih v resnici začutila v sebi. Politično-ideološka bližina ne zadostuje. Človeka moramo razumeti in se mu približati.

Za tolikšno prepričljivost ubesedovanja res ne more biti dovolj le videti, treba je začutiti, doživeti, se vživeti, se pogovarjati z ljudmi. So Kurdi sploh še lahko zaupljivi do Turkov?

Beseda je prepričljiva, če prihaja iz globine srca. Sama še zmeraj verjamem v človeka. Menim, da ljudje, ki si zrejo v oči in ki si odprejo srce, ne morejo biti sovražniki. Tako Turkom kot Kurdom, če jih na grobo razdelimo v dve skupini, ni tako zelo preprosto zaupati drug drugemu. Vendar človek lahko doseže človeka. Treba je le najti pot.

Sami še niste izgubili zaupanja v ljudi?

Bitje, ki ga imenujemo človek, je skupek dobrega in zla. Idealen človek ne obstaja. Menim, da se moramo boriti za to, da bodo ljudje boljši, bolj mirovni, pravičnejši, in da moramo začeti pri sebi. Precej stara sem. Naj priznam, da tu in tam izgubim upanje v človeštvo in v prihodnost sveta, vendar si ga takoj spet vlijem. Ko človek izgubi upanje, je namreč vsega konec.

Kot sociologinja preučujete družbo tudi s peresom v roki. Izgubljena beseda pripovedovalsko vešče preplete iskanje prostora pod soncem, trpljenje malega človeka, preizpraševanje identitete in breme prevelikih pričakovanj. Ste vi napisali te zgodbe ali so one napisale vas?

Narekovale so se mi.

Čeprav daleč preseže osebne okvire, ima vsako pisanje avtobiografske zametke. Ne morem se odločiti, med vrsticami katerega lika vas lahko najbolj preberemo. Ste neustrašna in trmoglava Kurdinja Zelal, krepostna in neuklonljiva lekarnarka Jiyan ali nekoč revolucionarni, danes navdih iščoči turški pisatelj Ömer?

Menim, da vsi pisatelji navsezadnje opisujejo same sebe. Spretnost je to, da pišeš, kot da tega ne bi počel. Sama se kot senca ne pojavljam le v Izgubljeni besedi, temveč v vseh svojih pisanjih. Vsi junaki Izgubljene besede predstavljajo košček mene, vendar nisem nihče izmed njih.

Pišete o nasilju, vendar spregovarjate v izrazito človeškem jeziku, ki pripomore, da se stran za stranjo kot feniks iz pepela dvigujeta mir in upanje. Sta mogoča tudi zunaj knjižnih platnic?

Verjamem, da imata književnost in umetnost pomembno vlogo pri vzpostavitvi miru in upanja, vendar miru žal ni mogoče doseči le z besedo in pisanjem, potrebne so tudi druge dejavnosti. Zanj sem si prizadevala vse življenje …

Še vedno se aktivno zavzemate za demokracijo v Turčiji in dostojanstvo njenih prebivalcev. Ob lanski nasilno zatrti vstaji ljudstva v parku Gezi ste v odprtem pismu premierju Erdoğanu obsodili njegova dejanja kot kriminalna. Kolikšno moč imate v deželi, kjer je ponekod »orožje močnejše od peresa«, danes turški književniki, ki že tradicionalno javno opozarjate na občutljive točke turške polpretekle zgodovine?

Književniki in intelektualci so v Turčiji zmeraj imeli moč in vpliv na ljudstvo, vendar te moči žal nismo zmeraj uporabili v korist človeka, miru in bratstva ljudstev. Tega niso preprečili le močni pritiski in omejitve države, temveč tudi naše lastne ideološke ideje. Verjamem v pripadnike mladih generacij, ki so miselno bolj neodvisni in svobodnejši od nas, in se, čeprav sem stara 74 let, počutim del njih.

So mladi danes tako goreči in upapolni bojevniki za svetlejši jutri, kot ste bili vi pred pol stoletja?

Dvajseto stoletje je bilo drugačno obdobje, v katerem so se ljudje zavzemali za uresničitev velikih utopij, zato ne moremo pričakovati, da bi med današnjimi mladostniki vladalo enako duhovno razpoloženje in da bi se bojevali enako kot mi. Svet se je spremenil, teža tegob je drugačna. Mladim generacijam ne smemo delati krivice. Čeprav se njihov način razlikuje od našega, se upirajo neoliberalnim napadom, krivicam, ki se godijo v svetu, in pritiskom. Drugače se zavzemajo za ohranitev okolja in sveta, za svoje lastne pravice in svoboščine in za mir. Poleti 2013 so v parku Gezi v Turčiji izbruhnil nemiri. Upor, ki se je začel zato, da ne bi posekali dreves in uničili zelene narave in ki je odmeval po vsem svetu, je v kratkem času prerasel v vstajo proti oblasti, konservativnosti in divjemu kapitalizmu, ki obkoljuje ljudi. Gezijski uporniki so mladostniki – predvsem ženske, ki dobro obvladajo sodobne internetne tehnologije –, ki so se organizirali s pomočjo družbenih medijev in ki so namesto orožja uporabljali humor in glasbo. In verjemite, da so to počeli z večjim navdušenjem in samozaupanjem kot mi pred petdesetimi leti.

»Lažje je pobegniti pred vojno kot pa pred življenjem,« ste položili besede pod barvico neznanega vojaškega begunca. Se lahko poenačite z njimi?

To so besede neznanega vojaškega begunca, drugotnega lika v romanu Izgubljena beseda. Njegova vloga v romanu je ena izmed tistih, ki so mi najbolj pri srcu. Sama nisem ena izmed ljudi, ki jim je uspelo pobegniti pred življenjem.


* Da se beseda Oye Baydar na poti iz turščine v slovenščino ni izgubila, se iskreno zahvaljujem prevajalki Erni Pačnik Felek.