Tale mraz mi ne sede. Ne rečem, saj je lepo, končno snežinke pa prednovoletni pejsaži pa drsalnice namesto luž. Škoda, da so že vse lučke pobrali z bajt – to je skoraj edina zimska stvar, ki se je veselim.

V resnici mi zimske radosti niso nikoli preveč ležale. Ne maram snežakov, kepanja, kidanja, drsanja, sankanja, da o smučanju ne govorim. Nekako ne razumem, zakaj bi se človek peljal gor na hrib samo zato, da gre nazaj dol. In potem spet nazaj gor. In spet nazaj dol. In spet...

Saj razumete. Če si bolj štoraste sorte, tako kot jaz, v tem času še petkrat konkretno padeš in potem imaš še modrice in sneg za vratom. V najboljšem primeru izpadeš kot zelo slaba reklama za rekreacijo, to pa nekako ni poklic, da bi bil človek ponosen nanj.

Enih reči se je v življenju bolje izogibati. Nekatere so očitne, recimo prometne nesreče, ogljikov monoksid, srajce z volančki. Druge, na primer slaba reklama, so očitne malo manj. Ker slaba reklama lahko postaneš tudi nehote.

V mojem primeru tako, da na Kaninu iščeš slovenstvo v sebi, ker naj bi imeli vsi pravi Slovenci smučanje radi že po defaultu, a ni tako? Sem si govorila, da so korenine sveta reč in da je treba za domovino potrpet, ko sem ostala sredi strmine in ni šlo več ne gor ne dol in bi se človek kar zjokal, če se ne bi bal, da mu bodo solze zmrznile in povzročile ozebline na licih.

Hvala bogu na gorskem zraku tudi misli šibajo malo hitreje kot v zatohli kotlini in sem se spomnila, da smučanje v resnici naravnost obožujem – na kavču, pod deko, s skodelico planinskega čaja v roki. Ne le, da pri tem začutim svoje slovenske korenine; kadar gre našim slabo, tudi ustrezno domoljubno trpim.

Zato sem snela smučke, hrabro zakoračila proti dolini (vmes nekajkrat padla, ovirala druge smučarje, se opravičevala v več evropskih jezikih) in se odpeljala domačemu TV-kaminu naproti.

Televizija je zakon, čeprav niti tam ne manjka slabih reklam. To moje prepričanje se je potrdilo, ko sem šla zadnjič mimo ertevejevske hiše in takoj pred njo srečala gručo snemalcev, ki so vlekli cigarete pri minus deset, da se je kar kadilo. Zakaj bi kdo prostovoljno trpel ta mraz in se zraven še zastrupljal, sem razmišljala, potem pa sem pogruntala, da s takšno slabo reklamo pravzaprav odvračajo otroke in mlade od škodljivih razvad in posledično skrbijo za njihovo zdravje.

Jaz pa sem mislila, da si rečejo »rdeči noski« zaradi mraza. Bumbar!