Davek je košček hrane, ki se zatakne v grlu

Otroški in mladinski pisatelj, pronicljivi kantavtor Adi Smolar, ki je izdal že deset hudomušnih knjig za otroke, pravi, da so sad preteklega dela.

Objavljeno
11. april 2014 16.05
Posodobljeno
12. april 2014 09.00
Kantavtor in pisec Adi Smolar. V Slovenj Gradcu 9.4.2014
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Helena Peternel Pečauer, Panorama
Adija Smolarja poznamo kot enega izmed najbolj priljubljenih in pronicljivih slovenskih kantavtorjev s kritičnimi in duhovitimi besedili. Manj znano pa je, da je doslej izdal že deset knjig za otroke in mladino, tri pripravlja, pogum za izdajo romana, namenjenega odraslim, pa še zbira.

Smolarja smo obiskali na njegovem domu v Slovenj Gradcu. Pred blokom nas je počakal s psičko Megi na povodcu. »To je moja trenutno najzvestejša spremljevalka. Povsod gre z menoj. Na kavo, v trgovino, tudi ko sem na koncertnem odru, me potrpežljivo čaka v avtomobilu. Po eni strani je pravi sonček, po drugi pa kar huda obremenitev. Lani sem šel v zavetišče po kužka za mamo. Z njim v boksu je bila tudi Megi. Tako je cvilila, ko smo onega odpeljali, da se mi je srce paralo. Kaj sem hotel? Še njo sem vzel. Malo jo učim vedenja, a nočem preveč posegati v njeno pasjo svobodo,« je pojasnil Adi in nas povabil v stanovanje.

Takoj za vrati človek začuti, da ima njegov dom dušo. Stene so polne uokvirjenih plaket, priznanj, slik. Tega se je v letih javnega delovanja nabralo zelo veliko, a na steni se je prostor našel le za najljubše. »Gotovo sem najbolj ponosen na nagrado Frana Milčinskega - Ježka, ki sem jo prejel leta 2008,« je pojasnil in vodil naprej po steni. Pokazal je na uokvirjeno fotografijo prižgane sveče na temnem ozadju: »Nastopal sem na dobrodelni prireditvi, kjer so prodajali slike. Tole so ponudili po izklicni ceni 150 evrov, pa nihče v dvorani ni dvignil roke, da bi jo kupil. 'Jo bom pa jaz,' sem rekel. Z zgledom sem opogumil tudi druge, ki so pokupili vso ponudbo in prispevali v dobrodelne namene.«

Posedli smo se za jedilno mizo. Kuhinja in dnevni prostor sta prijetno pisana. Vsak košček domovanja je zapolnjen s predmeti in spominki, ki so tesno povezani z Adijevim življenjem. »Nekateri pravijo, da je kičasto. Ampak jaz imam rad kič,« se je skoraj opravičil.

Medtem je pobrskal po omari in na mizo prinesel svoj opus mladinskih in otroških del. »Prav smešno se mi zdi, da me imajo zdaj za mladinskega pisatelja, saj nisem naredil nič takega,« je bil skromen. Toda če se nekdo, ki je na trg poslal eno slikanico, predstavlja kot literat za otroke, tudi Smolarju pritiče tovrstno priznanje. Njegove slikanice in knjige za otroke in mladino so dovršene, premišljene, hkrati pa imajo očitno, pozitivno sporočilo. Izražena je tako, da jo vsak otrok lahko razume, čeprav zajema avtorjeve kritične poglede na vsakdanje življenje in odnose med ljudmi. Proza Adija Smolarja je, kot njegove pesmi, prepoznavna in duhovita, kar mlade bralce zabava, a tudi pouči o resničnih vrednotah življenja.

Pujsa njegove mladosti

Pred kratkim je izšla njegova deseta knjiga Pujsina reševalna akcija in druge zgodbe. Gre za zadnjo iz zbirke zgodbic o Pujsi in Andreju Migcu, ki so jo izdali pri založbi Literarni val iz Radeč. V njej so zabavne in domiselne ilustracije, žal že pokojnega Boža Kosa, ki ga Adi Smolar zelo ceni, prav tako tudi ilustratorko Polono Kosec, ki je med drugimi opremila njegovo slikanico Zgodba o rolici papirja. Podoba fantovskega lika je neverjetno podobna Adiju. V resnici gre za eno izmed priljubljenih pesmi s plemenitim besedilom, ki si je vsekakor zaslužila sijajno likovno upodobitev.

»Nujno se mi je zdelo to sporočilo posredovati tudi najmlajšim, kajti na zadnji strani slikanice lepo piše: 'Kdor je dober po srcu, lahko tudi z rolico papirja stori veliko dobrega.' Že najmlajšim moramo povedati, kakšen je to pravilen odnos do vsega, kar nas obdaja, do trpečih ljudi in živali. Pomembno je, da se vsi naučimo ceniti stvari, ki jih že imamo. Rolica papirja je prava dragocenost. Tega neuglednega predmeta ne bi smeli podcenjevati. Je dokaz, da imamo hrano. Na koncu sem dodal bolj žalostno kitico: 'Na koncu bi dodal še prošnjo za vse zbrane, naj vam vsak dan bo tistih žal, ki nimajo nič hrane. Med njimi mnogo je otrok, prosim vas, da date kak evro za vsaj en obrok, za te ritke zlate. Da sploh jim bo kdaj prav pr'šla rolica papirja.' Veste, koliko je lačnih otrok, ki trpijo, naša družba pa pretirano tarna in hlepi po tistem, česar domnevno nima! Potem se pa sprašujemo, kako to, da smo po samomorilnosti med prvimi. No, tudi to dejstvo sem že uporabil pri svojem delu. Napisal sem: 'Pravi Slovenec nikoli ne obupa. Raje se obesi.'«

Poudaril je, da ga to zelo moti in da se bo v pesmih in v literaturi še intenzivneje lotil slovenskega nezadovoljstva, »pa te naše prepirljivosti in fovšije. Da bi le malo bolj odprli svoja srca in svojega duha ...« Zatrdil je tudi, da njegove otroške knjige ne pomenijo nikakršne tranformacije iz glasbenika v pisatelja: »Ne, ne, to ni nič novega. Proza že dolgo nastaja vzporedno ob pesmih. Pujsa, na primer, je iz 90. let, ampak nikoli se nisem ukvarjal s promocijo. Takrat sem živel v Ljubljani, v samskem domu. Tam sem imel pujso Pepo. Ko je umrla, sem bil zelo žalosten, saj je bila pomembno bitje v mojem življenju. Vedno, ko sem prišel domov, se je začela oglašati. Nikoli nisem prišel praznih rok. Preden sem vstopil, sem po travi nabral malo regrata zanjo. Želel sem ohraniti spomin nanjo in napisal sem serijo zgodbic. Po naključju jih je prebral Božo Kos in me povabil k sodelovanju pri reviji Petka. Najprej je objavil že napisane in me spodbudil, da sem še naprej pisal. Po eno na mesec. To je trajalo štiri leta. V dogovoru z Boževim sinom Mihom, sem jih izdal v knjigah in posthumno uporabil tudi ilustracije njegovega očeta. Tudi Jezikovni kotliček je dediščina iz Petke.«

Skoraj hkrati je Adija k sodelovanju pri reviji Firbec povabila Desa Muck. »Pisal sem za Odštekance. Zgode in prigode dečka Sitnobe. Tudi to je potem izšlo v eni knjigi, druga bo zunaj v kratkem. V pripravi je še ena. Povabili so me tudi k pisanju uvodnika v National Geographic Junior. Napisal sem pesem o drevju. Ker je šaljiva in poučna, jo bomo izdali v slikanici. Vidite, ves opus je sad minulega dela. Razmišljal sem o sebi in ugotovil, da nisem človek inspiracije, ampak bolj rokov. Ker se obvežem nekaj narediti, to pač naredim. Idej imam zelo veliko. Če bi bil odvisen od tega, bi lahko naredil zelo veliko. Tudi pri pesmih ni nič drugače. Opazil sem, da že tri leta nisem nič izdal, pa sem rezerviral termin v studiu. Nič nisem imel pripravljenega. Ko sem izvedel, da februarja snemamo, sem začel brkljati po svojih zapiskih. Na vajah z ansamblom, nisem imel še nič. Ko me prisili nujnost, sem zelo ustvarjalen.« Tudi to je poseben dar. »Pa že,« se je strinjal Adi: »Že ko sem delal pesmi in nastopal, nikoli nisem mislil, da to kaj je. Potem so mi pa drugi povedali, da je to nekaj vredno. Zdaj vem, da sem dober, a zaradi tega nimam občutka večvrednosti.«

Rad ima duhovite ljudi

Ravno ta drža Adija dela velikega. »Rad se pohecam. Imam smisel za humor. Zelo mi je všeč Jezikovni kotliček, kjer sem znanim besedam poiskal nove pomene. Palačinka, na primer, je ženska, ki živi v palači. Logično! Tudi davek ima čudovit pomen. To je košček hrane, ki se človeku zatakne v grlu. Samostalnik je fant, ki je ostal sam, dihur je človek, ki globoko diha, ličinka je ženska, ki se liči, zgodovinar pa človek, ki že navsezgodaj nacuka vina. Rad rešujem križanke, rebuse in sudoku. Od tod najbrž navdih za besedne izpeljave,« je razmišljal.

Najboljše ideje se rodijo v avtomobilu, ko ga spremljata sinova, trinajstletni Jure in tri leta mlajši Jani: »Vedno se hecamo. Vesel sem, da sta se vrgla po meni. Polna domislic sta in duhovita, kar mi je zelo všeč. Zelo rad imam takšne ljudi. Pravijo, da je to povezano z inteligenco.« Ko je Adi pisal Pujso, je bil Jure še majhen. Če je kdaj kaj ušpičil, je ati to pripisal Pujsi. Prepričan je, da ljudje, posebno otroci začutijo, s kakšnim namenom je bilo kaj napisano: »Vedo, ali je nekaj nastalo zaradi avtorjeve samopromocije ali pa iz čiste ljubezni. Jaz to delam zaradi zadnjega. Skozi to se prepleta odnos do otrok, odraslih, vsakdanjih opravil in živali.«

Pisanje za najmlajše ne prebuja otroka v njem, ker je ta, kot pravi, že tako in tako ves čas navzoč. »Čeprav imam 55 let, svet dojemam kot otrok. Prav po otroško uživam, ko gledam prebujanje pomladi, drevesa, marjetice. Pa ne pocukrano, ampak realno. Ves čas se zavedam poslanstva tega našega ogromnega, nedoumljivega univerzuma. Ni mi jasno, zakaj se ljudje ne zavedajo, kako smo ranljivi, po drugi strani pa privilegirani, ker nam je dan ta planet. To je zelo velik čudež. Ne bi smeli izgubljati dragocenega časa za stvari, ki sploh niso pomembne. Zdaj pa prevladuje čemernost in nezadovoljstvo. Priznam, da mi je v družbi mučno in včasih raje samevam. Težko najdem sogovornike, ki ne bi poveličevali banalnosti.«

Včasih je bolje, če si malo nor

Gotovo pa jih najde v otroškem svetu. »Otrok je srečen, če dobi sladkarijo, en sam bonbonček. Odraslim to ni dovolj. No, meni pa,« je poudaril in dodal, da je bil že od malega drugačen. »Bil sem precej poduhovljen otrok. Imel sem zelo veliko obveznosti. Bil sem pri vseh krožkih. Povsod so me uporabili. Tudi v vojski sem izdajal revijo, vodil knjižnico, oktet, pevski zbor, pri ansamblu sem igral. To sem potem s pridom uporabil v pesmi Jaz sem nor. Včasih je bolje, če se ne pokažeš za preveč sposobnega. Če rečeš, da si nor, te vsi pustijo pri miru. Ugotovil sem, da se težko odrečem prošnjam. Vedno si rečem, da bi rad število nastopov na dobrodelnih koncertih omejil, ker me vožnja po vsej Sloveniji obremenjuje. A vsako leto pridem do števila 40. To je veliko. Poskušam ustreči vsem. Želim pa si, da takšnih koncertov sploh ne bi bilo treba.«

Adi Smolar pravi, da bi najbolj užival, če bi lahko le ustvarjal, a ve, da je treba v življenju opraviti še kaj drugega. Tudi nastopati. »Ne pritožujem se. V primerjavi z marsikom sem gotovo privilegiran. Pesmi in zgodb je veliko, upam, da jih bo še več. Želim si, da bi ljudem ostale v spominu, tudi ko mene več ne bo.«