Dediščina Kogojevih: od kovačije do evrovizije

Kovačije so bile nekdaj gibalo razvoja, sodobni čas pa jih je za vedno povozil. Danes so, kolikor jih je še ostalo, neme pričevalke preteklosti. Ena takšnih je Kovačija Kogoj v Klavžah, ki po tihem pripoveduje zgodbo o izjemni človekovi bistroumnosti.

Gradnja Bohinjske železnice v Baški grapi med letoma 1900 in 1906 je pomembno vplivala na razvoj zaprte doline, ki jo deli sramežljiva reka Bača. Življenju v grapi je železnica dala nove možnosti, območje pa je za nameček izjemno bogato z vodnimi viri. Ni čudno, da je nekoč samo na Knežici delovalo nič manj kot enajst mlinov in kar tri kovačije.

Ko je posel še cvetel

Menda pa je prave začetke podjetništva v Baški grapi leta 1907 postavil Anton Kogoj s svojo kovačnico. Kovaštva se je učil v Železni Kapli na današnjem avstrijskem Koroškem, nato pa se je preselil v hišo svoje tete v vasi Klavže. Hišo so predniki postavili na živi skali tik ob potoku Sopota, s čimer je bil najpomembnejši pogoj za kovačijo pravzaprav izpolnjen.

Z zajezitvijo potoka in zidanih rak se je ob hiši kmalu zavrtelo vodno kolo. Tisto, ki ga je danes mogoče videti, sicer nosi letnico 1946, v kovačeni izvedbi pa ga je izdelal sin mojstra, ki ga je ta prav tako poimenoval Anton. Kolo je poganjalo pravcati sistem v kovačiji z vrsto jermenskih pogonov: vzmetno kladivo, brus, mehove za podpihovanje ognja... Značilen zvok kovanja se je nato desetletja dan za dnem razlegal po dolinici, vse dokler zaradi naprednejših tehnologij v hiši ni zmanjkalo mojstrov tega poklica.

Toda svojčas je posel kakopak cvetel. Anton Kogoj je imel v svoji orodni in podkovni kovačiji ob sebi še dva pomočnika in tri vajence. S svojimi rokami, zamislimi in spretnostjo so izdelovali orodje za kmetijstvo, gozdarstvo, takratno prevozništvo, vzdrževali so drugo orodje za potrebe železnice in pozneje ob gradnji tamkajšnje hidroelektrarne. Kovači so bili poleg svoje izjemne moči tudi pravi misleci. Vsakršno orodje so morali poznati do potankosti in ga do zadnje podrobnosti narediti v glavi, preden so dejansko začeli tolči in oblikovati razbeljeno železo.

»Tukaj je nekaj tisoč komponent, ki ima vsaka svojo obliko, jeklo in ime. Vsega niti približno ne poznam,« je dejal današnji Kogoj, ki mu oče ni več namenil imena Anton, temveč Ljubo: »Bili so veliki spretneži. To je bil tudi neke vrste umetniški poklic. Obenem pa so bili neverjetni delavci, pravi garači in tudi dobri podjetniki. Oče je poleg kovačije skrbel še za veliko kmetijo, svojčas je bil vodja hidroelektrarne in za nameček še strasten ribič.«

Pametni norec

Dokaz kovaške bistroumnosti je najzanimivejši eksponat v nekdanji kovačiji – vzmetni kovaški stroj. Norec so ga poimenovali, toda Ljubo Kogoj še do danes ni našel razlage, zakaj bi težkemu izdelku iz železniških tirnic profilnega železa in takratnih avtomobilskih komponent prilepili prav takšno ime. Pove le, da naprava ni enaka znanim lesenim norcem drugih orodnih kovačnic.

O norcu bi laično rekli, da je... pač koval železo, toda strokovnjaki v njem očitno vidijo nekaj več: menda se sila prek regulacijske lopute, ki odmerja dotok vode na zunanje kolo, in popolnega transmisijskega sistema prenaša na ekscenter, ki s potiskom omogoča krožno gibanje ročične gredi, od tod pa se sila prek podaljšane ojnice prenaša na vzmetni kovaški stroj in mu omogoča premočrtno gibanje. Vse, kar iz tega lahko potrdimo, je, da norec še danes deluje.

Svetovalec za tehniško dediščino nekdanjega ministrstva za kulturo je pred prelomom tisočletja zapisal, da je ta naprava edinstveno pričevanje lastnoročne izdelave tovrstnega kovaškega stroja pri nas in brez dvoma izjemen primerek slovenske dediščine in osebne iznajdljivosti. Podoben izum imajo menda samo še v Ošlakovi kovačiji na Pohorju, sicer pa takšnega kovaškega stroja ni najti v nobenem izmed tehniških muzejev niti v ustrezni literaturi.

Kladivo in nakovalo

Kovačija Kogoj je danes muzejska zbirka. Ljubo Kogoj ljubeče odklene njena vrata, kadar koli se napoveste v Klavžah. Tolminska občina je kovačijo leta 2001 razglasila za kulturni zgodovinski spomenik. Po drugi svetovni vojni, z elektrifikacijo ter drugim tehnološkim in industrijskim napredkom, so kovačije izgubljale svojo vlogo. Tako je imel že Ljubov oče po gradnji HE Klavže kovačijo kot dopolnilno dejavnost.

Povodenj leta 1988 ji je zapečatila usodo. »Ko smo vse počistili, je oče skoval še zadnji cepin za vleko lesa. Potem ognja ni več prižgal. Takrat sem vedel, da lahko kovačija ostane zgolj kot muzejska zbirka,« se spominja Ljubo Kogoj. V njej se je ustavil čas, zato danes razkazuje kovaško ognjišče, vrsto ročnega kovaškega orodja, nakovalo na lesenem podstavku, primeže, delovno mizo, varilni transformator, stenski vrtalni stroj in še kopico drugih predmetov.

Če je Kogojeva kovaška tradicija zamrla, pa to ne velja za kovaško bistroumnost. Prvi izmed Antonov Kogojev je skupaj z ženo v vrsto postavil osem otrok, danes pa rodbina šteje približno 60 članov. Čeprav so kovaška jabolka padala daleč od drevesa v Klavžah in na zelo različna delovna tla, Kogojevi še vedno puščajo svoj pečat.

Najprej se je Antonov sin Alojz izkazal na Slovenskih železnicah in prejel dve visoki priznanji za napravo, ki je pomembno prispevala k lažjemu delu in večji učinkovitosti pri zamenjavi pragov in tirnic. Igor Kogoj je znan kot pionir triatlona v Sloveniji in tudi kot zmagovalec znamenitega triatlona Ironman Hawaii v svoji starostni kategoriji leta 1992. Bojan Vitek je leta 1998 prejel zlato priznanje za inovacijo za ultrazvočni motor.

Smetano Kogojevih pa bržkone pobere v Belgiji rojeni Robert Cogoi. Danes 72-letni avtor, skladatelj, pop pevec in šansonjer je že leta 1963 prodal 100.000 plošč, naslednje leto pa je zastopal Belgijo na pesmi evrovizije v Københavnu.