Vsakdanjik migrantskih delavcev: nezasluženo slabega družbenega položaja ni mogoče pojasniti z morebitno kulturno, civilizacijsko ali katero drugo drugačnostjo.

Večina migrantskih zgodb delavcev iz Bosne, razlaga Goran Zrnić iz Banjaluke, ima skupno ekonomsko-politično ozadje: vojno, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razklala večnacionalno in večkonfesionalno prebivalstvo Bosne in Hercegovine, razdejala njegovo gospodarstvo, ljudi pa oropala sredstev za preživljanje.

Konec vojne je bosansko-hercegovsko kmetijstvo pričakalo opustošeno, številna podjetja – med njimi tudi tisto, ki je bilo pred vojno nadvse uspešno in v katerem je delal elektromehanik Goran Zrnić – pa so zdrsnila v stečaj.

Na koncu tudi njemu ni preostalo drugega, kakor da s trebuhom za kruhom odide v tujino. »Ko ste enkrat tako daleč,« poudari, »ne izbirate več, kaj boste delali, ampak šteje le, da imate delo, pa naj bo to strokovno, ustrezno vaši izobrazbi, ali pa kopanje jarkov.«

Ekonomija migrantskega delavca: asketsko varčevanje

Čeravno tvegamo, da s tem obnavljamo stereotip, lahko rečemo, da migrantski delavec iz Bosne praviloma dela na gradbišču in se njegov delovni dan začne ob sedmih zjutraj.

Če je delovišče v bližini njegovega stanovanja, vstane vsaj kakšno uro prej, če je bolj oddaljeno in do njega potrebuje uro ali dve vožnje, mora vstati že pred zoro, ob štirih, najpozneje petih zjutraj. Približno ob desetih ali enajstih ima malico. Malica je strošek in s tem pomembna postavka v ekonomiji vsakega gastarbajterja.

Ekonomija migrantskega delavca je preprosta. Vodi jo načelo, da je treba potrošiti kolikor je le mogoče malo zase, da bi lahko čim več ostalo za družino tam daleč.

V resnici je to ekonomija asketskega varčevanja, v kateri nastopajo zelo majhne vrednosti: Zrnićevo vodilo, denimo, je vseskozi bilo, da sme za malico porabiti med poldrugim in dvema evroma, ne več. »Kadar sem za pol štruce kruha, 20 dekagramov najcenejše salame in tri decilitre soka ali ledenega čaja odštel, denimo, 1,70 evra, sem bil zelo zadovoljen,« pripoveduje.

Goran Zrnić je v Sloveniji pristal bolj ali manj po naključju. Ko je podjetje, pri katerem je delal kot elektromehanik, šlo v stečaj, je brezposelno ženo in tri deklice sprva preživljal tako, da je na črno servisiral razne električne aparate.

Nato mu je prišlo na uho, da neko banjaluško podjetje v sodelovanju z več slovenskimi išče kvalificirane delavce: krovce, elektroinštalaterje, ključavničarje in podobne profile. »Predstavniki slovenskih podjetij so celo prišli v Banjaluko in nam zagotovili, da bomo v Sloveniji uživali vse pravice, ki jih imajo slovenski delavci,« dodaja Zrnić.

V resnici je delo v tujini – oziroma vsaj v Sloveniji – loterija, razlaga Zrnić. Skoraj vse je odvisno od podjetja, v katerem človek dobi delo. Če ima srečo, tako kot jo je imel on, ki je v Slovenijo prišel julija 2007 in kot elektroinštalater delal pri majhni zasebni družbi iz Idrije, potem se zaposli v podjetju, ki mu redno plačuje, izroča plačilne liste, ga zdravstveno in socialno zavaruje itn.

Če ima smolo, pristane v rokah brezsrčnih delodajalcev, ki ne počno nič od tega: ne izplačujejo plač, ne zavarujejo svojih delavcev, ne plačujejo prispevkov in dopusta, celo bolniškega ne.

Prav to se zdaj dogaja 56-letnemu Marku*, ki je imel maja lani hudo delovno nesrečo, za posledicami katere se še vedno zdravi. Vendar mu njegov delodajalec že od lanskega julija ne izplačuje več nadomestila za bolniško odsotnost, čeravno ga država delodajalcu nakazuje in bi ga ta moral zgolj prenakazati ponesrečenemu Marku.

A Marko se ni pustil odgnati nazaj v Bosno, kjer mu ne bi priznali nobene od pravic, ki jih ima zaradi delovne nesreče (ker se je pač pripetila v Sloveniji), ampak brezvestnega delodajalca sodno preganja. To ima svojo ceno, materialno in psihološko.

Zadnjega pol leta živi od prihrankov, od izkupička od prodaje dveh jagenjčkov in treh telet, na pomoč so mu priskočili tudi njegovi trije že odrasli otroci – in od upanja, da je nekaj pravice na tem svetu vendarle še ostalo.

Dolžino delovnika določajo »okoliščine«

Tudi za gastarbajterje velja delovna zakonodaja, ki določa 40 ur dela na teden oziroma osem ur na dan. Toda na dolžino migrantskega delovnika bolj kot delovna zakonodaja vplivajo »okoliščine«.

Zdi se, da je najpomembnejša med njimi letni čas: pozimi delovnik traja od sedmih do štirih ali petih popoldne, se pravi, od zore do mraka. Poleti, ko je dan daljši, od sedmih do sedmih zvečer. Ali še dlje, kadar se letnemu času pridružijo še druge »okoliščine«, kot so na primer roki, ki skoraj vedno priganjajo, izvajalčeva zamuda itn.

Ali roki resnično priganjajo ali so zgolj izgovor delodajalca, ki želi do konca izžeti delovne moči svojih delavcev, ti navadno ne vedo niti ne morejo izvedeti, pojasnjuje Zrnić.

Slovenci že desetletja, odkar ni več delovnih sobot, vikend začenjajo v petek popoldne. Nasprotno se gastarbajterski konec tedna praviloma začne v soboto popoldne oziroma zvečer. Edini dela prost dan v tednu je tako nedelja – čeravno Zrnić pozna tudi primere, ko so migranti brez dneva počitka nepretrgoma delali štirinajst dni.

Nedelja je tako dan za temeljitejšo osebno higieno, sproščeno druženje z rojaki ob kavi ali kozarčku in hkrati dan, ko gastarbajter obleče pražnje, zanj dobesedno nedeljsko oblačilo. Marko, denimo, ki ima rad naravo, nedelje najraje preživlja ob puhanju cigaretnega dima na kakšni klopi v mestnem parku.

Slovenski prazniki, naj bodo cerkveni ali državni, so le izjemoma pisani na kožo gastarbajterjem. Z njimi neredko ne vedo prav dobro, kaj početi. Ker so praviloma druge vere, vrh tega pa že po definiciji prihajajo iz drugih držav, želijo biti prosti takrat, ko so prosti in praznujejo tudi njihovi domači tam daleč. Zato jim ni težko delati na slovenske praznike. Skrbi jih le, dodaja Zrnić, da se ne bi s tem pregrešili proti slovenski zakonodaji, zato delodajalce strahoma sprašujejo, ali sploh smejo delati ob praznikih.

Po drugi strani delodajalec v praznično delo gastarbajterjev neredko privoli, vendar se pogosto zgodi, da jim delovnih ur ne izplača kot praznične, ampak jih »obračuna« (ali bolje: odračuna) kot proste dni v terminih, ko so v Sloveniji navadni delovni dnevi, v migrantovi domovini pa prazniki. Podobno nekateri delodajalci ne plačujejo dopustov, niti migrantom ne izročajo odločb o dolžini dopusta, ki jim pripada.

Prijemi za izigravanje zakonodaje

Čeravno takšno ravnanje pomeni kršitev delovne zakonodaje, gastarbajterji praviloma ne tvegajo spora z delodajalcem. »Če potrebujete delo, ne boste sitnarili, da vam plačajo še dopust,« pojasnjuje Zrnić. Tudi nasploh velja: »Glavni tolmač delovne zakonodaje je delodajalec.

On je tisti, ki delavcu pove, kaj mu pripada in kaj ne.« Pri tem je Zrnić, ki zadnjega pol leta kot prostovoljec pomaga migrantom, zaradi kot jajce jajcu podobnih »prijemov« delodajalcev čedalje bolj prepričan, da ti seznanjajo drug drugega s triki in zvijačami izigravanja delovne zakonodaje – in s tem gastarbajterjev; da torej v Sloveniji obstaja sprevrženi, nikjer formalizirani in registrirani »sindikat delodajalcev za izigravanje zakonodaje«.

Dolgi delovnik položaj migranta tako rekoč izenači s položajem delovne živali, od njegovih potreb, ki jih ima kot človek, mu pusti zadovoljevati le najosnovnejše. Ko se z delovišča vrne v svojo sobo, je že mrak ali noč, in zjutraj, ko vstane, prav tako. Zvečer modro delovno obleko zamenja pižama, zjutraj se cikel ponovi, le da v nasprotni smeri: pižamo zamenja delovni kombinezon.

Močan vzrok, da so migrantski delavci v zameno za več kot skromne plače pripravljeni na tako rekoč nečloveška odrekanja in poniževanja, je po Zrniću njihova patriarhalna mentaliteta. Po eni strani družbeno okolje, iz katerega prihajajo, od njih pričakuje, da bodo kos socialni vlogi glave družine in njenega edinega hranilca obenem; po drugi strani pa z odhodom na delo v tujino svoje življenje še dodatno – čeprav na videz prostovoljno – zreducirajo na zgolj eno, delovno dimenzijo.

»Če delate od sedmih do sedmih, imate le posteljo, stol in mizo. Več tudi ne potrebujete, ker ste zvečer utrujeni kot pes,« pojasnjuje Zrnić. »Ko sem sam odhajal v Slovenijo, sem hotel tu živeti in delati; velik del migrantov pa tu samo dela, živi pa ne.«

Če se je v gastarbajterski način življenja zaradi številnih odrekanj, ki jih zahteva, težko vživeti, pa nas zna Goran Zrnić učinkovito posvariti pred prehitrimi in napačnimi razlagami njihovega nezavidljivega družbenega položaja; tega bi namreč hitro pripisali, denimo, njihovi posebni, čudaško »zaostali«, »patriarhalni«, »južnjaški« mentaliteti, civilizaciji ali kulturi, ki so popolnoma drugačne od naših. Ne, nezasluženo slabega družbenega položaja delovnih migrantov v mačehi Sloveniji ni mogoče pojasniti z njihovo morebitno kulturno, civilizacijsko ali katero drugo drugačnostjo.

Ali kot lapidarno pravi Goran Zrnić: »Veste, ko smo v Bosni, tudi mi živimo, tako kot vi tukaj: hodimo v kino, zvečer se družimo, v nedeljo gremo na izlet in tako naprej.«


*Ime je psevdonim. »Marko« je iz razlogov, ki jih menda ni treba posebej pojasnjevati, hotel ostati anonimen. Njegova prava identiteta je znana uredništvu.