Tiskane izdaje
Toda to niso samo nove stavbe, nam pojasni Dietmar Steiner, direktor dunajskega arhitekturnega središča, v katerem smo si na velikih panojih ogledovali fotografije nagrajenih hiš. Veliko stavb preuredijo ali dogradijo, morda zato, ker v hišah, ki so jih zgradili dedki in babice v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, zdaj živi generacija vnukov. Ti so ugotovili, da je čas za spremembo, in morda niso čustveno navezani na obstoječe zidove kakor njihovi starši, ugiba Steiner. Kljub temu je pri več projektih, ki jih je žirija uvrstila med uspešne, opaziti, da se naročniki dobro zavedajo pomena kontekstualnega sobivanja starega in novega.
Nadaljnje možnosti sodobne arhitekture
Želja po lastni strehi nad glavo je kratko malo antropološka stalnica. Poleg tega pri nobenem drugem gradbenem podvigu ni arhitekt dolžan tako dosledno upoštevati potreb naročnikov. Zato je enodružinska hiša vedno bila pomemben laboratorij arhitekturnega razvoja, pri katerem je kar najboljšo rešitev mogoče zagotoviti samo z nenehnim dialogom.
Današnji »novi gradbeniki« uresničujejo projekte nove arhitekture. Za veliko nagrajenih hiš in tistih, ki so se uvrstile v ožji izbor, so značilne velike steklene površine. Karoline Mayer iz dunajskega arhitekturnega središča, predsednica žirije za najboljšo avstrijsko hišo, pravi, da nekatere vrste sodobnega stekla niso izolacijsko prav nič slabše od najsodobnejših izoliranih zidov.
Koliko družinskih hiš je sodelovalo v natečaju in katere so zmagala v posamezni deželi, si lahko preberete v zadnji tiskani izdaji priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
