Tiskane izdaje
Stročnice bogatijo naš jedilnik s svojimi sestavinami, zato bi se morale pogosteje znajti na krožniku. Njihovo gojenje je dokaj preprosto, saj ne gre za zahtevne rastline, ki bi potrebovale posebne razmere. Fižol, grah in bob se še najdejo na slovenskih vrtovih, manj razširjene so čičerka, leča ali vigna.
Maj je mesec, ko sadimo z beljakovinami, minerali in vitamini bogate stročnice. Zaradi preproste vzgoje so primerne za naša tla, ki jih za povrhu plemenitijo z dušikom. Nekoč so jih uporabljali predvsem zato, ker so jih suhe lahko shranili za zimo. Iz zgodovine je znano, da so v 13. stoletju na Slovenskem izmed stročnic ljudje gojili lečo, bob, grah in čičeriko, šele po 17. stoletju pa je k nam priromala zdaj najbolj razširjena izmed vseh – fižol. Strokovnjaki pravijo, da bi se stročnice morale znajti na vsakem vrtu in na vsaki pogrnjeni mizi. Za zdravo ravnovesje telesa bi namreč morali pojesti enako količino rastlinskih in živalskih beljakovin. Mesa je na naših krožnikih še preveč, rastlinskih beljakovin pa je največ v stročnicah, ki jih dandanes ne uživamo ravno v velikih količinah.
Stročnice slovijo po tem, da dušik iz zraka preoblikujejo tako, da se lahko hranijo z njim. To jim omogočijo bakterije na koreninah, s katerimi sobivajo v prijateljskem simbiotskem odnosu. Ker je dušika v zraku veliko, ga ne porabijo vsega zase, temveč ga pustijo v tleh še za druge rastline. Da bi ta proces res uspel, ne smemo gnojiti s kemičnimi sredstvi, ki uničijo bakterije. Namesto tega je treba poskrbeti, da so tla vedno rahla, zračna in brez plevela. Stročnice najbolje uspevajo ob kapusnicah, predvsem ob ohrovtu, pa tudi ob zelju in cvetači. Nič ni narobe, če se znajdejo tudi ob kumarah, lubenicah ali bučkah. Nikakor pa jih ne smemo gojiti ob čebuli, česnu, drobnjaku ali šalotki, niti na istem mestu, kjer smo te rastline gojili v prejšnjem letu.
Več o posameznih sortah stročnic preberite v zadnji tiskani izdaji priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
