Tiskane izdaje
Zvezdana rada opazuje svet okoli sebe in dogajanje v svoji bližini. Pozorna je tudi na to, kako se Slovenci obnašamo do živali. »Po eni strani gojimo lep, spoštljiv odnos, saj imamo kar nekaj zavetišč in glasnikov, ki zagovarjajo njihove pravice in spodbujajo odgovornost do hišnih ljubljencev. Če pa pogledamo bolj od blizu, ne moremo prezreti, da so na vaških dvoriščih psi še vedno priklenjeni na verigo, naokoli se potikajo shujšane in podivjane mačke, na pašnikih vidimo zanemarjene konje ... Poznamo pa tudi drugo skrajnost, in sicer nenormalno obnašanje in enačenje živali s človekom, debele in prenajedene pse, pa prodajo eksotičnih živali, ki so ljubke, dokler so majhne, ko pa zrastejo, jih lastniki nimajo kam dati in jih preprosto zavržejo.«
Zvezdana se zaveda, kako pomemben je pravilen odnos do vseh živih bitij, zato je pri vzgoji svojih otrok poskušala to čim bolj poudariti. »Odnos do narave je osnova v življenju vsakega človeka! Spoštovanje do vsakega živega bitja, spoštovanje njegove pravice do kakovostnega življenja je zame pomembna vrednota in tako sem vzgajala tudi svoje otroke. Ne gre samo za živali, gre za trave, vodo, drevo, kamen, barvo kože, spol ... Brez vzora pa je vsaka vzgoja brezplodna! Vse plemenito in dobro izhaja iz ljubečega odnosa do sebe,« je trdno prepričana igralka, ki pa prizna, da v mladosti ni bila prav navdušena ljubiteljica živali. »Mama me je vedno, ob vsaki želji, da bi imela muco, opozarjala, da je to odgovornost, ne samo muckanje. Sicer pa sem živela med živalmi; pri babici sem zelo rada pasla krave in jim na skrivaj solila travo, da so šle raje z mano na pašo, pozimi smo nastavljali hrano ptičkom, če smo otroci našli kakšno bolno ali izgubljeno žival, smo jo vedno nesli na kmete, saj takrat ni bilo toliko veterinarjev kot danes,« se spominja sogovornica, ki se je včasih bala strupenih kač. »Še zdaj gojim do njih neko strahospoštovanje, ampak odkar jih pogosteje srečujem v naravi, kjer živim, sem se jih že malo navadila. Strah pred njimi sem pravzaprav obvladala, ko sem neko pomlad urejala cvetlično gredico in pod skalo našla gnezdo majhnih, ljubkih beloušk. Takrat sem jih prvič prijela v roko in si jih od blizu ogledala, potem pa sem jih odnesla na travnik. Moram pa priznati, da se ne bojim medvedov, ker jih stalno srečujemo na naših poteh. Kadar jih vidim, se ravnam po navodilu, da živali zelo dobro začutijo tvoje nelagodje in strah, torej je treba strah pregnati in tista neverbalna komunikacija je takoj v ravnovesju. Če je človek samozavesten, močan, žival večinoma odreagira tako, da se umakne.«
Kako se je Zvezdana s psičko Doly odpravila na potovanje v Beograd, si lahko preberete v zadnji tiskani izdaji priloge Deloindom ali na www.deloindom.si.
