Tiskane izdaje
Gospodarska kriza je idealna za sanje o uspehu
Priljubljenost knjig za samopomoč, kot jih poznamo danes, narašča od velike gospodarske depresije leta 1929 v Združenih državah Amerike. Aktualno, kajne?
Pomembno je povezana tudi z upadom moči religije v moderni družbi: ker razpada v prid sekularnosti, človeku ne more več ponujati obljube odrešitve ali utehe. Sodobna družba namreč zahteva, da se posameznik znajde sam, tako glede duševnega počutja kot materialne preskrbljenosti. Niti družina niti (vaška) skupnost mu v moderni državi nista več v oporo, saj sledi predvsem možnosti za zaslužek.
Dale Carnige je leta 1936 napisal mega uspešnico z naslovom Kako si pridobiš prijatelje (How to Win Friends and Influence People). V gospodarski krizi je torej postalo še enkrat jasno - veze in poznanstva so edina rešilna bilka preživetja v krutih tržnih razmerah. Uspelo pa bo le tistim, ki bodo ob tem še videti srečni. In predvsem tistim, ki ne bodo kritični, svetuje Carnige.
Omenjena knjiga velja na področju knjig za samopomoč za nekakšen zlati standard, avtor pa je zaslovel tudi kot uspešen predavatelj in zvezdniški svetovalec. Knjiga se je prodala v več kot petnajst milijonih izvodov.
Prijateljstvo in kakovost medsebojnih odnosov ima, kot navaja omenjeni avtor, v ZDA jasno merilo - stanje na bančnem računu. Carniegove metode še danes s pridom uporabljajo po vsem svetu, a ne da bi izboljšali svoje medsebojne odnose, ampak, predvsem, da bi izboljšali prodajo.
Og Mandino je naslednji velikan na področju knjig za samopomoč, njegova največja uspešnica, knjiga Najboljši prodajalec na svetu (The Greatest Salesman in the World) je izšla leta 1968. Avtor uspešnice se je na pisateljsko pot podal po naključju. S knjigami za samopomoč se je namreč seznanil, da bi premagal svojo depresijo in alkoholizem. Postal je uspešen prodajalec in motivacijski predavatelj. Mandino v svojih knjigah, kjer nikoli ne pozabi omeniti vere, oznanja rezultate svojega dela na sebi - milijone in milijone dolarjev.
Pri ameriških knjigah za samopomoč je najbolj očitno to, da se usmerjajo zgolj na posameznika in nikoli na družbeni sistem. V njih kritika sistema nikoli ni prisotna, vztrajno se jih drži nedeljski moralizem in pohlevnost državljana, ki koprneče sledi ukazom vodij, kdor koli že so. Denar, pozitivna naravnanost in vera se tako prikazujejo kot novonastala trojka (kakšno naključje!), ki ne spodbuja socialne pravičnosti temveč predvsem individualno bogatenje.
Samopomoč in ameriški marketing
Velikani sodobnih knjig za samopomoč so še vedno praviloma Američani ali pa v ZDA uspejo. Kraljica pogovornih oddaj Oprah Winfrey ima pri tem velik vpliv. Sodeluje namreč z obema aktualnima piscema knjig za samopomoč, ki dosegata milijonske naklade.
Indijski zdravnik s kalifornijskim šarmom Deepak Chopra jogijsko filozofijo podaja tako, kot si ga želi sodobna razvajena publika. S poudarkom na mladosti in zdravju.
Če je Deepak idealen za vse, ki živijo v bližini Hollywooda, je drugi priljubljeni pisec, Eckhat Tolle, njegov protipol. Majhen, neglamurozen, akademsko šolani filozof, ki z budistično umirjenostno deli nasvete razvratnim prebivalcem svetovnih metropol.
Izredno uspešna je tudi starosta knjig za samopomoč Louise L. Hay s klasiko Življenje je tvoje (You Can Heal Your Life). Popularizirali so jo predvsem v prvih skupinah za samopomoč v ZDA, ki so bile namenjene obolelim z Aidsom in njihovim svojcem.
Pisanja knjig, ki so priročniki za samopomoč pa se ne lotevajo le obupani bolniki in alkoholiki, temveč tudi Nobelovi nagrajenci, kot je Daniel Kahneman in francoski filozof Allain de Botton.
Pradedek in dedek knjig za samopomoč iz Slovenije
V primeru knjig za samopomoč, ki v marsikateri komponenti daleč presegajo sodobne avtorje, sta dva posebneža iz Slovenije.
Prvi, ki ga imamo lahko za praočeta slovenskih avtorjev na področju samopomoči, je Jurij Humar (1819-1890). Župnik s Primskovega je bil tako »naelektren«, da se še obriti ni mogel, ne da bi se pri tem porezal. Obritost pa je bila v tedanji rimskokatoliški cerkvi nekakšna obvezna uniforma. Tudi zaradi neobritosti so Humarja cerkvene oblasti prestavljale iz kraja v kraj. Še bolj pa zaradi njegovih sposobnosti zdravljenja. Zdravil naj bi celo tedanjega pretendenta za španskega kralja Don Carlosa.
Uporabljal je magnetizem (danes bi rekli bioenergijo) in homeopatijo. Vendar to ni bistveno povezano s temo samopomoči, ki veje iz njegovih pisem nečakinji in nečaku. Dopisovanje med župnikom in mladima sorodnikoma je zaradi prestrezanja pošte potekalo v zelo zahtevnem jeziku jogijev - sanskrtu. V teh pismih Humar daje nasvete tako ranjenim ženam alkoholikov kot kmetom.
Izoblikoval je tudi svoj seznam zlatih pravil za srečno življenje - od zelo materinskega »Pazi, da se ne prehladiš«, do bolj splošno psihološkega »Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti«.
Priljubljeni dušni pastir je nadvse spoštoval slovenski jezik, sebičnosti pa prav nič. Drugače kot številni drugi avtorji je poudaril, da bo za vse pomoči potrebne na voljo tudi iz onostranstva.
Drugi slovenski avtor priročnikov za samopomoč Martin Kojc (1901- 1978) je knjige pisal v nemščini in verjetno je bil tudi zato v času svojega življenja pri nas razmeroma neznan. Širša javnost je zanj izvedela po omembi nekdanjega predsednika Janez Drnovška, ki ga je navedel kot navdihujočega avtorja.
Kojc se je v Nemčiji uveljavil kot hipnotizer in psihoterpevt in se kasneje vrnil v domovino. Njegovi knjigi Pot k sreči in Učbenik življenja sta s svojo transcendentalno usmerjenostjo močno drugačni od sodobnih uspešnic, kot je na primer knjiga Skrivnost (Secret), ki bralca in bralko usmerja predvsem k spremembi materialnih okoliščin brez navezave k širšemu duhovnemu smotru. Vaše delo, navaja knjiga Skrivnost, je notranje delo: »Mar ni to lahko?«
Na spletni strani Skrivnosti se nahaja tudi zgodba o pravkar ločeni ženski, ki jo je prizadela še novica, da ima njen nemški ovčar tumor na jetrih. Štiri mesece je psu vsak dan govorila, kako je pravzaprav zdrav, in tumor je izginil. Tako preprosto naj bi to bilo. Vendar vemo, da še zdaleč ni tako.
V ameriškem svetu marketinške duhovnosti je spreminjanje mišljenja in spoznavanje samega sebe nekakšen hobi in zelo preprosto opravilo. Za razliko od vseh duhovnih tradicij sveta, kjer to delo razumejo kot najtežje in polno odrekanja. Ampak kot takšno se ne bi množično prodajalo.
Sicer prav vse knjige za samopomoč, tako Kojčeve kot Skrivnost, temeljijo na paradigmi, da je zunanji svet le odsev naših prepričanj. Samo način razmišljanja moramo spremeniti, da bi lahko vplivali na svoje življenjske okoliščine.
Vendar so več kot očitno na delu še drugi dejavniki, saj povprečnemu bralcu in bralki knjig za samopomoč razen spodbudnega branja ne uspe spremeniti kaj več.
Pomoč sebi, za druge pa nič
Branje knjige za samopomoč je lahko razumljeno tudi kot konstruktivna spodbuda v kapitalizmu, saj paradigma zahteva, da se človek zanese samo nase in na svoje sposobnosti, da se nenehno trudi in izboljšuje. Pri vsem tem sta ključni prvini posameznikovega vedenja optimizem in upanje.
Samopomoč zahteva tudi, da se posameznik posveti najprej samemu sebi in se ne ukvarja še z umiranjem pragozda in pobojem nedolžnih, zatiranjem žensk, obupnimi delovnimi pogoji na gradbiščih v Sloveniji ali puščanjem jedrske elektrarne na Japonskem.
Prav tako je značilno, da se najbolje prodajajo knjige, ki obljubljajo čudežne spremembe, naj je to idealen partner ali sanjsko življenje. Bralci imajo radi tudi znanstvene argumente in ponavadi jih tudi dobijo. A vendar globine človeške psihe ostajajo precej oddaljene in nerazumljene. Po vseh milijonih prebranih knjig je namreč vidno predvsem, da je vedno več bogatih na račun drugih.
