Tiskane izdaje
Na ozemlju današnje Turčije so nasledili in nadgradili kopalne in negovalne obrede, ki so jih z užitkom izvajali že v starem Rimu in Bizancu.
Rimske kopeli, kjer so se namakali Rimljani in Rimljanke so bila obiskana javna kopališča, bogati so seveda imeli svoja zasebna. Poleg tega, da so skrbele za osnovno higieno populacije, so bile znane še po sistemu sob: tepidarium oziroma topla soba namenjeno sproščanju, caldarium, toplejšo soba namenjena kopanju in laconium ali zelo vročo soba namenjena potenju. Vladanje imperiju in negovanje filozofije ter lepih umetnosti, je namreč zahtevalo dobro počutje in tudi negovana koža jim je očitno prišla še kako prav. Vse dotlej dokler iz nemških gozdov niso prihrumeli nenegovani in neumiti barbari. Ah!
Turška kopel združuje parno kopel centralne Azije in rimske kopeli. Arabska beseda za parne kopeli je hamam ali hammam. Torej, turške kopeli združujejo vplive različnih kultur in so morda ravno zato tako priljubljene. Razcvet so začele doživljati v 15. stoletju. V Turčiji jih odlikuje še prefinjena orientalska arhitektura, ki poskrbi tako za sprostitev telesa kot duha. Počutite se kot v palači, pa še goli ste lahko!
Ko se v vlažnem in toplem okolju hamama prijetno sprostite, se lahko uležete na marmor, ki je seveda prijetno ogret (göbek taşı). Kar vam bo povedal vsakdo, ki je obiskal hamam v Turčiji je, da je v Evropi, kar se tiče turških kopeli izpuščen predvsem obred odstranjevanja odmrle kože (piling) z obiskovalca oziroma obiskovalke. Pri tem so zelo natančni, zdrgnejo vam tudi kožo med prsti na nogah. V hamamu za moške poskrbi negovalec oziroma tellak in za ženske negovalka oziroma natir. Sledila naj bi masaža z olji in umivanje. Zanimivo, da se pri nas ni uveljavil pregovor »čist kot Turek«? Znani pa so številni zgodovinski zapisi o tem, da so muslimanski svet v grozovit obup spravljali zahodnjaki, ki so imeli nadvse šibko razumevanje osebne higiene.
Kaj pa družbnost?
Danes je popularen wellness, ki nagovarja našo potrebo po počitku in zdravju. V Turčiji pa je obisk hamama tudi družaben dogodek, kjer se lahko seznanite s trači ali pa se celo kaj pametnega zmenite.
Tradicionalne turške kopeli imajo strogo ločene moške in ženske prostore zaradi vpliva muslimanske kulture, medtem, ko so v severnih območjih naklonjeni tudi mešani populaciji v savnah. Za vse pa velja, da so kopeli oziroma savne prostori druženja.
Oboje ima svoje prednosti in slabosti. Prijetno je oditi skupaj s partnerjem na topli oddih, medtem, ko je neprijetno paziti na morebitne razgaljajoče položaje v mešani družbi, kar lahko vpliva na našo sproščenost. Enako velja za dimenzijo družabnosti. Klepet lahko koga spravi ob živce, drugega pa ukaz naj se poti v smrtni tišini.
In menda v Turčiji velja nenapisano pravilo, da se v ženskih kopelih lahko govori - brez prestanka. V naši vrli deželici boste pogosto našli zapovedi kot so »tiho območje« pred turško kopeljo ali savno. Naj jo poimenujejo tiha parna kopel in ne turška, da bomo vsaj vedeli za kaj gre. Po tihi parni kopeli lahko obiščete še molčečo savno.
Kakšna je razlika med turško kopeljo in finsko savno?
Ko stopite v turško kopel boste obdani z marmorjem ali keramičnimi ploščicami. V finski savni in ruski banji pa je les zakon in pravilo. Turška kopel je manj vroča in vsebuje več vlage. Finska savna in ruska banja sta za marsikoga prenaporni, turško kopel pa številne osebe lažje prenašajo.
Banja je namreč ruski izraz za savno. Poleg vročine, pare in lesa so tam na razpolago tudi šibe s katerimi se lahko rahlo pretepete. Menda lepo dišijo. Vse za ljubo zdravje!
Osebe z visokim pritiskom in krvožilnimi težavami se morajo pred obiskom turške kopeli posvetovali z osebnim zdravnikom oziroma zdravnico.
Enako velja za klepetave osebe, kajti pri nas vas lahko iz sveta savn in kopeli kruto odslovijo s: »Šššššššš!« in vedite, to ni sikanje pare, temveč nekaterih obiskovalcev.
