Tiskane izdaje
Tvitanje, spletno klepetanje, bloganje. Vsak dan se v digitalne širjave svetovnega spleta izlivajo ljubezenska sporočila, prijateljska povabila in mnenja – večinoma so nefiltrirana, redko ostajajo nekomentirana. Kaj digitalni svet dela iz ljudi, iz njihovega načina razmišljanja, iz njihovega jezika? Ali računalniki v resnici poneumljajo in ali torej lahko govorimo o »digitalni demenci«, kot zatrjujejo nekateri nevrobiologi in psihologi?
»Nove medije počezno obsojajo kot škodljive,« meni Astrid Carolus, psihologinja iz univerze v Würzburgu. »Da 'računalniki poneumljajo' je enako nediferencirana trditev kakor izjava, da 'knjige redijo'«. Strah pred tehničnimi novotarijami je obstajal že od nekdaj – pokazal se je pri iznajdbi pisave, železnice, radia ali televizije. »Medij sam po sebi ne more poneumljati, kvečjemu njegova napačna raba,« dodaja psihologinja. »Računalniki so danes sestavni del našega življenja, zato jih ne gre obsojati, temveč se velja naučiti, kako jih uporabljati.«
Kajti poleg tveganj, ki brez dvoma obstajajo, prinaša rokovanje z digitalnimi mediji tudi mnogo pozitivnega. Bilanca, ki jo je po prvih dolgoročnih znanstvenih študijah izstavila znanost, ni enoznačna, opozarja Berliner Zeitung.
»Z redno rabo računalnika se izboljša koordinacij rok in oči, pa tudi prostorsko predstavljanje,« pravi Martin Korte, profesor celične nevrobiologije na Tehniški univerzi v Braunschweigu. Pri starejših generacijah ima spoprijem z računalnikom in spletom naravnost pozitivne učinke za njihovo duhovno kondicijo. Toda tudi pri novih medijih obstajata dve plati.
»Pri generaciji, ki je odraščala ob računalnikih, ne opažamo samo pozitivnih učinkov, temveč tudi negativne posledice kot so motnje v koncentraciji ali pomanjkanje refleksije o prebrani vsebini.« Razlog za to med drugim tiči tudi v tem, da veliko pogosteje in dlje časa sedijo za računalnikom kakor njihovi starši ali stari starši.
Upad zmožnosti vživljanja v drugega
»Zanimivo je, da se je pri generaciji, ki je odrasla z računalniki, spremenila struktura mišljenja,« pripoveduje Martin Korte. Na vprašanje, ki od nas zahteva znanje, starejše generacije iščejo odgovor v dejstvenem spominu, razmišljajo torej asociativno. Nasprotno pa generacija, ki je zrasla z računalniki, postopa analitično in premišljuje, kje bi lahko najhitreje našla odgovor.« Izgleda kot svojevrsten logični razvoj. Je posledica končnosti spominskih sposobnosti človeških možganov in današnjih praktično neomejenih možnosti poseganja po znanju.
Sama na sebi ni nobena od navedenih metod boljša ali slabša, pravi Martin Korte, kajti strukture mišljenja se od nekdaj spreminjajo zaradi novih proizvodov. Bolj kritičen je do dejstva, da mladi vsebine, do katerih dostopajo prek spleta, redkeje reflektirajo in jih postavljajo pod vprašaj.
Nadaljnji vidik, ki ga nevrologi ta hip še posebej okrepljeno proučujejo, zadeva podmeno, da v generaciji, ki je zrasla ob računalnikih, upada zmožnost empatije. »Pri nevroloških testih se pokaže, da imajo mladi težave pri razumevanju drugih ljudi, ali pri tem, da se postavijo v njihovo kožo,« pojasnjuje Martin Korte. V tem vidi razvoj, ki je zaskrbljujoč.
»Nemara leži vzrok v tem, da danes velik del stikov pri mladih uporabnikih računalnika poteka digitalno in ne iz oči v oči,« meni Martin Korte. »Kar jim manjka, so neposredni stiki, zaradi česar določena področja možganov niso dejavna.« V kolikšni meri se to odraža v medčloveških stikih, je treba šele raziskati. Tudi pri tem je pomembno razlikovanje. »Strup je v odmerku: če odraščajoči nikoli ne prebere knjige in 17 ur na dan ždi za računalnikom, bo njegova domišljija okrnjena,« pravi. »Prav tako je treba razlikovati med vsebinami: ali mladostnik pohajkuje po socialnih omrežjih, ali išče vsebine, ki so vezane za šolsko snov, ali ves dan igra razvpite strelske igre na spletu?«
Psihologinja Astrid Carolus ne more potrditi podmene o upadu zmožnosti vživljanja v drugega. V disertaciji se je ukvarjala z vprašanjem, v čem je čar družabnih omrežij. Ugotovila je, da so se osnovne človeške potrebe in z njim tudi veselje do medčloveške komunikacije komaj kaj spremenile. Spremenil se je samo okvir. »Človek je v temelju družabno bitje, ki hrepeni po stikih z drugimi.« V dobi, ko človek ne prebiva več celo življenje na enem kraju, elektronska pisma in socialna omrežja omogočajo ohranjanje vezi. Za generacijo, ki je odrasla ob računalniku, je to nekaj popolnoma samoumevnega, kot dokazujejo študije.
Svarila pred branjem
»Da predvsem mladi ljudje hitro posvojijo tehnične inovacije in da vzdržujejo živahne stike s sovrstniki, ni nič novega – prej so toliko pogosteje viseli na telefonih,« opozarja jezikoslovec Torsten Siever iz Hannovra. Tudi on meni, da se ni spremenila komunikacija, temveč zgolj forma. Pri večini domnevnih sprememb obstaja analogen zgled iz časov pred svetovnim spletom. Skrajšave kot »CU ltr« (See You Later), na primer, izvirajo iz sporazumevanja prek CB radijskih postaj.
Pisna komunikacija je sicer postala ohlapnejša; namesto »Spoštovani!« smemo napisati tudi »Dragi!« ali »Zdravo!«. Toda po Torstenu Sieverju gre za povsem naravni razvoj: »Jezik bi se verjetno tako ali tako obrnil v to smer, saj je to pot ubral že prej; svetovni splet je ta proces samo pospešil.« V medčloveških odnosih se je vsem svarilom in opozorilom navkljub zato spremenilo komaj kaj, domneva jezikoslovec – in se v tem strinja z Astrid Carolus. Slednja pravi: »Tudi prej sta soobstajala ozek krog prijateljev in množica znancev, ki so se redno srečevali na zabavah, so skupaj obiskovali šolo ali so bili prijatelji prijateljev.« Mladostniki še naprej razlikujejo med tesnimi prijatelji in oddaljenimi znanci. In tudi on-line prijateljstv so večinoma zasidrana v realnem svetu, ki sloni na skupnih doživetjih.
Pač pa utene probleme povzročiti pomanjkanje medčloveških signalov, ki običajno nastopajo v realnem svetu. »Svetovni splet ponuja možnost, da se izdajamo za nekoga drugega, da temeljiteje razmislimo o pravilni formulaciji ali da premagamo zavrtost. To je lahko prednost za mladostnike, ki so plahi, vendar v sebi nosi nevarnost, da se kdo z vprašljivimi nameni predstavlja kot druga oseba. Tudi tu je zato potrebno razsvetljevanje. Obsojanje ali prepovedi ne pomagajo dosti.
Mnogi znanstveniki se strinjajo, da se mora posameznik naučiti, kako ravnati z novimi mediji. Ne grozi nam ne akutna nevarnost poneumljanja, ne propad jezika, niti socialna izolacija. »Vse te družbene strahove danes hitro projiciramo v svetovni splet,« poudarja Torsten Siever. »Bojazni pred kulturnim propadom so vedno obstajale in od nekdaj so odgovornost zanj prelagali na medije«.
Ob tem človeku pride na misel diskusija o bralni odvisnosti, ki se je odvijala v 18. stoletju. Takrat so branje iz užitka predstavljali kot nevarno pregreho. Danes si nasprotno želimo, da bi naši otroci znova brali iz golega veselja.
