Divja odlagališča

Vodarna Jarški prod na levem bregu Save daje približno četrtino pitne vode za Ljubljano. Odlaganje kakršnih koli odpadkov na vodovarstvenem območju je strogo prepovedano, toda kljub temu so na ožjem zaščitenem območju okoli vodarne posejana številna divja odlagališča in kurišča.

Udeleženci akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu so leta 2010 na območju Jarškega proda zbrali preko sto ton mešanih komunalnih odpadkov. Lani so črnuški prostovoljci čistilno akcijo organizirali sami in zbrali približno 70 ton odpadkov, jeseni pa so s podporo Oddelka za varstvo okolja pri Mestni občini Ljubljana odstranili še za dva tovorna priklopnika nevarnih odpadkov, zgodovino večjih čistilnih akcij povzame predsednik odbora za okolje v četrtni skupnosti Črnuče Jože Horvat. Toda nevarni odpadki se na Jarški prod vračajo kot bumerang.

Prva od številnih črnih pik, na katero nas popelje Horvat, je zasebna parcela ob Savi. Lastnik, gradbinec iz Tomačevega, si je na njej omislil zasebno smetišče. »Z digitalnega ortofoto posnetka se vidi, da je parcela polna gradbenih odpadkov,« Horvat z roko zajame okoli 100 metrov dolgo in 30 metrov široko zemljišče na ožjem vodovarstvenem območju Jarškega proda. Del tistega, kar je zasuto, razkriva jama, v katero so nametani beton, asfalt, plastika, embalaža, gume in sodi z neznano vsebino. Da namerava lastnik zasuti tudi to, napovedujejo kupi zamrznjene zemlje pred njo, ki čakajo toplejše vreme.

Prostovoljci so od lastnika zemljišča zahtevali, naj odpadke odstrani, preden jamo zasuje, vendar tega ni storil. Voznik tovornjaka, ki je pripeljal novo pošiljko smeti, je skupinico protestnikov hotel celo povoziti, nato se je s kovinskimi palicami nadnje spravil še podjetnik sam. Prijavili so ga Inšpektoratu RS za okolje in prostor, a tudi ta ni ukrepal. Ganila ga ni niti fotografija tovornjaka med stresanjem odpadkov v jamo, ki so mu jo poslali ob drugi prijavi. »Če ne odreagirajo ob tako evidentnih primerih, kakršen je ta, bi bila v ozadju lahko tudi korupcija,« sklepa Horvat.

Odpeljemo se proti drugi črni piki, na njeni poti pa se ustavimo še ob eni. Območje v neposredni bližini ograje okoli vodnega zajetja so prostovoljci pred enim tednom že čistili. Na njem so našli tudi stare kondenzatorje, takšne, kakršne je od 60. do začetka 80. let izdelovala semiška tovarna Iskra kondenzatorji ter z njihovim nezakonitim odlaganjem zastrupila reko Krupo in Semičane. »Črpališče je globoko le 13 metrov. Če kdo z avtom zapelje čez kondenzator, bo snov iz njega v enem letu v podtalnici,« preprosto, a učinkovito pove Horvat.

Naposled parkiramo ob počrneli čistini, kamor neznanci pogosto dovažajo kable in jih kurijo za pridobivanje bakra. »Dioksin pa veselo v zrak. Je kdo omenil ozonski zaščitni plašč?« je ciničen Horvat. Streljaj od kurišča je neki vrl posameznik odložil smeti, med katerimi se najdejo azbestne salonitne plošče, ogrodje omare in spuščen gumijasti čoln. S tem je v žep verjetno pospravil okoli sto evrov, kolikor je zaračunal za odstranitev in deponiranje odpadkov. Potrdila, da jih je odložil na zakonitem odlagališču, mu tako ni bilo treba nikomur pokazati. Da je odpadke odložil v labirintu Jarškega proda, tudi ni nihče opazil.

Tretje odlagališče, ki nam ga je Horvat želel pokazati, je preveliko, da bi ga imenovali črna pika. Pravzaprav je nasip, ki se začenja kar pri kupu smeti z azbestno češnjo na vrhu. Državno zemljišče, na katerem občasno potekajo motokrosistične dirke, ki nedvomno na smrt plašijo tamkajšnje živali, je bilo pred 30 leti zaraščeno. Nato so kmetje na njem začeli izkopavati prod za material pri zidanju hiš, v jamo pa odlagati smeti. »Pod zemljo so gume, sodi, vse mogoče. Ob gradnji Športnega parka Stožice so sem navažali onesnaženo zemljino. Na našo pritožbo so dovoz začasno ustavili in nekaj odpadkov celo odpeljali. Nato pa je republiški okoljski inšpektor zasebnemu partnerju v projektu Grepu izdal odločbo, da se postopek ustavi, ker je ta odpeljal vse.« Če bi si inšpektor ogledal razmere na terenu, nikoli ne bi izdal take odločbe, saj je tu materiala za dve nogometni igrišči.

Prostovoljci imajo ogromno volje za čiščenje, toda 95 odstotkov okoljsko ozaveščenih ne more premagati petih odstotkov »privatnikov in fušarjev«, ki jim je za okolje malo mar. Za ureditev razmer bi potrebovali stalni nadzor območja, ki bi bil vsekakor cenejši kot nenehno pobiranje in odvažanje odpadkov. Horvat je različnim oddelkom MOL predlagal več možnosti: postavitev zapornic na dovoze do vodovarstvenega območja, namestitev kamer na nekaterih točkah ali uvedbo ekoloških nadzornikov. Vse predloge so z argumentom prevelikih stroškov zavrnili ali so se izrekli za nepristojne. »V resnici pa le ni politične volje za to,« razočarano ugotavlja Horvat.

Pred kratkim so mu z oddelka za varstvo okolja pri MOL – s katerim je črnuški odbor za okolje doslej izvrstno sodeloval – sporočili, da je zmanjkalo tudi denarja za sprotno odstranjevanje komunalnih odpadkov na občinskih zemljiščih. Te bodo morali odslej odstranjevati sami, tako kot to že počno s tistimi na državnih zemljiščih.

»Ne gre le za to, da je lepo, če je območje počiščeno, ampak takšno tudi mora biti, saj je v vodovarstvenem pasu. Kar bomo odložili, to bomo spili,« pribije Horvat.