Domovanja brezdomcev kot arhetip idealne hiše

Mobilne hiše Kyoheija Sakaguchija na jutrišnjem odprtju mednarodnega festivala Mladi levi.

Objavljeno
22. avgust 2012 11.47
SLOVENIJA,TROJANE,15,8,2012,KYOHEI SAKAGUCHI IZDELOVALEC HISK IZ PORABLJENIH ELEMENTOV .FOTO :MAVRIC PIVK/DELO
Maja Prijatelj, Panorama
Maja Prijatelj, Panorama

Kyohei Sakaguchi je arhitekt, ki ga stanovski kolegi ne bi povabili na javno razpravo, kakšna bivališča bi morali oblikovati, da bi se ljudje v njih počutili prijetno. Po njegovem lahko človek idealen dom zgradi sam, kakor so storili japonski brezdomci, katerih bivališča je proučeval več let.

Štiriintridesetletnik, ki je v domovini poznan tudi kot slikar, pisatelj in televizijski komik, je že zelo zgodaj vedel, kaj hoče postati – kot otrok si je pod mizo svoje sobe v družinskem stanovanju uredil zatočišče, nekakšno gnezdo, kamor se je potuhnil, kadar je hotel biti sam –, a je o arhitekturi izgubil iluzije kmalu po vpisu na univerzo Waseda v Tokiu. Na vprašanje, zakaj je treba graditi nove hiše, ko pa je toliko praznih, mu je profesor odgovoril, da drugače arhitekti ne bi nič zaslužili. »O moj bog, ali res delate samo za denar?« je bil zaprepaden Kyohei.

Hiša za nič jenov

Začel je izpuščati predavanja in se podal na ulice Tokia iskat hiše, ki bi bile po občutku bivanja čim bolj podobne njegovemu gnezdu iz otroštva. Dokazati je hotel, da poleg velikih hiš, ki jih za masten denar projektirajo arhitekti, obstajajo bivališča, ki jih je človek ustvaril s poslušanjem lastne intuicije, nekakšna arhetipska urbana arhitektura. Spal je v opuščenem zbiralniku za vodo in v mobilno bivališče predelal kolo za dostavo pic. Podal se je tudi onkraj mestnih in celo državnih meja na štoparski izlet po Japonski in Indiji ter vtise vsake izkušnje prevedel v umetniški performans. Toda tisto, kar je iskal, je našel na nabrežju reke Sumida, ki teče skozi Tokio. Tam v raznolikih bivališčih živijo tokijski brezdomci.

Kyohei ni drezal v njihove usode, zanimalo ga je le, kakšne strategije so uporabili pri gradnji bivališč. Navdušilo ga je zlasti bivališče 60-letnega nekdanjega inženirja elektrotehnike, ki je na streho namestil majhno fotovoltaično ploščo. Ta mu je dajala dovolj elektrike za razsvetljavo in pet ur delovanja televizije in radia na dan, presežek energije pa je shranjeval v odsluženem avtomobilskem akumulatorju.

Mož je hišico izdelal iz odpadkov, ki jih je našel v okolici, in sicer tako, da jo je ob obisku inšpektorjev lahko hitro razstavil in preselil na drugo lokacijo. »Hiša je resda majhna, toda v njej je vse. Ti ljudje natančno vedo vse o svojih bivališčih,« pripoveduje Kyohei, ki mu je zaprlo usta, ko ga je možakar vprašal, ali ve, iz kakšnega materiala je notranja stran stene v njegovem stanovanju. Predvsem pa niso brezdomci, saj imajo svoj dom. Ta ni nič manj njihov kakor najemniška domovanja.

Čeprav večina prebivalcev nabrežja Sumide živi samih, so med seboj povezani in si veliko stvari delijo. Ustvarili so vzporeden ekonomski sistem, v katerem glavno plačilno in menjalno sredstvo ni denar, temveč medsebojna pomoč.

Na podlagi tehnične skice konstrukcije in notranje opreme hiške s fotovoltaično ploščo je Kyohei za 300 dolarjev zgradil njeno repliko in jo poimenoval Zero yen house with solar system (Hiša za nič jenov s solarnim sistemom). Namestil ji je kolesa in tako ima na Japonskem status vozila, zato za njeno postavitev ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja in plačevati davka na nepremičnino.

Stroj za razmišljanje

»Koncept Zero yen house ni zatočišče za brezdomce, ampak primitivna in hkrati futuristična podoba idealne hiše,« je prepričan Kyohei. Leta 2001 je iz proučevanja bivališč tokijskih brezdomcev diplomiral, tri leta pozneje pa diplomo predelal v knjigo Zero Yen House. Že leta 2002 pa je v knjigi Road In objavil fotografije in tehnične skice hiš brezdomcev v Nagoji in Osaki.

Toda Kyoheijev cilj ni gradnja mobilnih hiš. Ljudi bi rad pripravil k razmišljanju, koliko prostora jim zadošča za bivanje. »To poskušam ugotoviti tudi sam. Če hišo najamem ali kupim, se mi bo zdela majhna, če enako veliko naredim sam, pa zelo velika.«

Tudi instalacija z imenom Mobile House (Practice for a Revolution), ki jo bo predstavil na jutrišnjem slavnostnem odprtju mednarodnega festivala Mladi levi na ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani, ni samo hiša, ampak stroj za razmišljanje. V delavski kombinezon oblečen Kyohei, ki smo ga obiskali v mizarski delavnici Matjaža Koreza na Trojanah, prizna, da bo mobilna hiša nekoliko večja od načrtovane; dimenzije in obliko so namreč narekovala podarjena rabljena okna. Matjažev sin Žan je z očetovo in Kyoheijevo pomočjo že sestavil prvi modul hiške, v katerem je prostor za dnevno sobo, spalnico in stranišče. V drugem modulu bi lahko bila kuhinja, na strehi pa vrt.

»Je hiša za vas dovolj velika ali bi želeli dvakrat, trikrat, štirikrat večjo? Ni problema, takoj izračunam, koliko bi vas stala,« se nasmehne Kyohei. Po jedrski nesreči v Fukušimi se je iz Tokia preselil v rodni Kumamoto na otoku Kjušu, kjer z družino živi v »navadni trisobni hiši«. Zgradil je tudi Zero Center, v katerem je ponudil zatočišče prebivalcem iz okolice Fukušime.

»Rad bi ustvaril nov ekonomski sistem. Ni nam treba toliko plačevati za življenje. Lastništvo zemljišča je iluzija, zemlja ni nikogaršnja last, plačujemo le pravico do prebivanja na njej, kar je absurdno. Velik del gospodarstva temelji na nepremičninskih posojilih, ki jih morajo ljudje odplačevati vse življenje. Če bi to spremenili, bi bili vsi srečni – razen države in bank, seveda.«

Ne le umetniški arhitekt

Toda oblikovanje vzporednega ekonomskega sistema je dolgotrajno. Sam je za izstop iz obstoječega potreboval osem let, a še ta ni bil popoln. Kadar potrebuje denar za realizacijo svojih projektov, odpotuje v Kanado in »zamenja svoje umetniško delo« za denar kakega bogataša. Kolikor mu ga ostane, porabi za pomoč drugim. »Naj vas ne bo strah, pomagajmo si. To je v človekovi naravi.«

A Kyohei ni le umetniški arhitekt. Oblasti mesta Ota, imenovanega tudi Sončno mesto – japonska vlada je namreč gospodinjstvom v pilotnem projektu razdelila 550 fotovoltaičnih plošč –, so mu dale nalogo, da naredi zasnovo naselja mobilnih hiš za študente, ki bodo stale 500 evrov.

Njegove sanje pa ostajajo zgraditi hišo, ki bo videti kot gnezdo.