Eden najlepših secesijskih ambientov

Miklošičev park je nastal po načrtih Maksa Fabianija in z zasaditvijo češkega vrtnarja Vaclava Hejnice, a je že pred drugo svetovno vojno izgubil svojo prvotno zasnovo.

Objavljeno
26. april 2014 18.03
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama

Miklošičev park, eno od zelenih oaz sredi urbanega središča Ljubljane, z izjemo brezdomcev in golobov večina Ljubljančanov na poti v službo in po opravkih le prečka. Nekaj več pozornosti je običajno deležen le ob odmevnih sodnih procesih ali sindikalnih akcijah, četudi je osrčje najlepšega secesijskega ambienta v Ljubljani.

Da bi razumeli ozadje njegovega nastanka, kaže na kratko razgrniti družbeno-politični okvir, v katerem je bila sprejeta odločitev za ureditev prvotno imenovanega Slovenskega trga. V drugi polovici 19. stoletja je bila Ljubljana majhno provincialno mesto s pozidavo znotraj nekdanjega srednjeveškega obzidja in predmestji, še na prelomu stoletja pa je premogla komaj 32.000 prebivalcev, toliko, kot jih je štel kateri od večjih okrajev 1,5-milijonskega Dunaja. Toda takrat se je Ljubljana predvsem zaradi zgraditve Južne železnice, ki jo je z Dunajem povezala leta 1849, s Trstom pa leta 1857, ter z razvojem industrije začela širiti. Začeli so urejati infrastrukturo, vodovod in kanalizacijo, tlakovati ulice in javno razsvetljavo ter odprli mestno drevesnico, je začela uvod v največje zanimivosti parka dr. Breda Mihelič, raziskovalka arhitekturne in urbanistične zgodovine 19. in 20. stoletja, od leta 1999 tudi vodja slovenskega dela projekta Art Nouveau in Progress/ Art Nouveau en Projets ter aktivna članica evropske mreže Art Nouveau, združenja, ki raziskuje in si prizadeva za ohranitev secesijske dediščine. Miklošičev park je poslušalcem predstavila v (še trajajočem) mesecu krajinske arhitekture v okviru javnega vodstva Arhitektura v živo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Za park pet tisoč goldinarjev

Ko je Ljubljano na velikonočno nedeljo 14. aprila 1895 stresel močan potres in podrl približno desetino stavb, večino pa jih poškodoval, se je začela obširna akcija prenove mesta. »Za popotresno Ljubljano so zbirali denar po vsej Avstro-Ogrski, Hribar pa si je zelo prizadeval, da bi ga z Dunaja nekaj dobil tudi za ureditev trga pred sodno palačo. Zanj mu je uspelo pridobiti 5000 goldinarjev,« razkriva dr. Breda Mihelič. Mestna občina je leta 1899, leto za tem, ko so začeli graditi sodno palačo v neoklasicističnem slogu, ureditev Slovenskega trga zaupala urbanistu in arhitektu Maksu Fabianiju.

Fabiani, ki mu je bil takratni župan Ivan Hribar zelo naklonjen, si je trg zamislil kot ploščad pred palačo. Tlakovan naj bi bil v kombinaciji asfalta in belega kamna, zasajen z dvema vrstama dreves ob današnjih Miklošičevi in Cigaletovi ter dovršen z antičnimi spomeniki. Toda pozneje so ga zasadili tako, kot je predvidel Vaclav Hejnica, češki vrtnar, ki je prišel v Ljubljano z Dunaja, da bi okrasil mesto za popotresni obisk cesarja Franca Jožefa I., nato pa je v mestu ostal in delal kot mestni vrtnar. Francu Jožefu na čast in v zahvalo za (popotresno) pomoč pa so na trgu postavili tudi spomenik. Med obema vojnama so na istem podstavku zamenjali doprsni kip ter spomenik posvetili slavistu Francu Miklošiču.

Južna stranica trga, na kateri so stale nizke, pritlične stavbe, je ostala nepozidana vse do leta 1922, ko so zgradili palačo Vzajemne zavarovalnice, ob njej pa v 60. letih prejšnjega stoletja še palačo sindikatov po načrtih arhitekta Eda Mihevca. Park je svojo prvotno podobo izgubil že pred drugo svetovno vojno, ko ga je mestna občina preuredila z dvema diagonalnima potema in zasaditvijo dreves, ki so povsem zakrila fasado sodne palače in park tako rekoč odrezala od nje.

Okoli gradili slovenski rodoljubi

In zakaj je Miklošičev park pomemben? »Z urbanističnega vidika predvsem zato, ker je najlepši in najbolj reprezentativen secesijski ambient v Ljubljani, ki je bil skoraj v celoti obzidan v prvem desetletju 20. stoletja. Parcele okoli Slovenskega trga so na prelomu stoletja, ko so bila nacionalna nasprotja med Slovenci in Nemci v mestu čedalje močnejša, ideja naroda pa vse bolj žareča, pokupili slovenski rodoljubi ter načrte za gradnjo svojih stanovanjsko-najemniških hiš dali izdelati slovenskim arhitektom, da bi s tem pokazali svojo narodno zavest. Fabiani je na željo takratnega župana Ivana Hribarja, da Ljubljano prenovi po vzoru Prage, predlagal tudi enotno zazidavo trga z enako visokimi stavbami, poudarjenimi z vogalnimi stolpiči. Kot zgled, kako naj bi bil trg obzidan, je Fabiani načrtoval prvo hišo na trgu za odvetnika Valentina Krisperja,« je ob pogledu na bogato okrašeno svetlorumeno stavbo razlagala dr. Breda Mihelič.

To je edina Fabianijeva stavba v Ljubljani v modnem secesijskem slogu, ki se ponaša s stiliziranim rastlinskim okrasjem in motivom udarca z bičem, ki ga je pogosto uporabljal belgijski arhitekt Victor Horta na svojih stavbah v Bruslju. »Ta hiša ima zelo zanimive detajle, ki zelo spominjajo na belgijske vzore,« je opomnila vodnica, med drugim direktorica Urbanističnega inštituta Republike Slovenije. Na sosednji, Regallijevi hiši je pokazala še na enega pomembnejših detajlov, bronast relief – alegorijo dneva in noči na glavnih vratih v hišo kiparja in sopotnika impresionistov Frana Bernekerja, ki je tudi avtor dveh atlantov pri vhodu.

Na drugi strani parka ob Cigaletovi je večino hiš načrtoval Ciril-Metod Koch, edini slovenski šolani arhitekt, ki je vse življenje deloval v Ljubljani. Fasado hiše znanega urarja Frana Čudna je med drugim okrasil s keramičnimi ploščicami, zlatim okrasjem pod napuščem in v omet vrezanimi valovnicami ter balkonsko kovinsko ograjo iz stiliziranih vejic, značilno secesijsko obliko pa imajo tudi okna na vogalnem pomolu. »Zelo značilen za secesijo je bil tudi sgrafitto, tehnika krašenja v več plasteh ometov, ki jo pogosto najdemo v istodobni belgijski in katalonski arhitekturi. Tudi Čudnovo hišo je krasil motiv stiliziranega drevesa v sgrafitto tehniki, ki pa pri prenovi ni bil ustrezno izveden,« je s pogledom, uprtim v fasadno okrasje nad balkonom, še opomnila strokovnjakinja.

 

Bolj ali manj okrasje

Po besedah Brede Mihelič se secesija v provincialni Ljubljani kaže predvsem v značilnih slogovnih motivih na fasadah. »V zahodni Evropi se je ta nova arhitektura izkazala tudi s pristnostjo materialov, torej z vidno in pogosto stilizirano kovinsko konstrukcijo, v stanovanjskih stavbah pa tudi z modernejšim tlorisom. Prva prava secesijska arhitektura v Ljubljani, Zmajski most, pa ima železobetonsko konstrukcijo skrito pod secesijsko okrašenimi betonskimi ploščami, tako kot je tudi železen strop Unionske dvorane, ki šteje za pomemben tehnološki podvig, skrit pod klasični omet. Tudi prostorski koncept ljubljanskih secesijskih hiš se ne razlikuje od tistega v historičnih hišah iz druge polovice 19. stoletja; ima reprezentativne sobe, obrnjene na cesto, ter pomožne na dvoriščno stran. Izjeme je najti le v arhitekturi takratnih tovarn in pri Urbančevi hiši, današnji Galeriji Emporium, ki se še danes ponaša z odprtim osrednjim prostorom,« je poudarila. Je pa na nekaterih ljubljanskih secesijskih stavbah, tako okoli Miklošičevega parka kot, denimo, na Beethovnovi in Župančičevi ulici, opaziti zanimiv secesijski okras iz različnih struktur fasadnih ometov, kar pa je navdušilo enega od njenih francoskih stanovskih kolegov.