Tiskane izdaje
„Življenje je kot bi vozil kolo. Da bi obdržal ravnotežje, se moraš gibati."
To je zapisal Albert Einstein, kolesar...
Ni dovolj, da imamo v glavi in srcu le veliko željo kolesariti v službo. Vse to nam lahko hitro pobegne iz duše, če se na kolesu ne počutimo dobro ali če nas je strah.
Zelo pomembno je, kako na kolesu sedimo - da se počutimo udobno, da imamo občutek, da smo s kolesom eno; če je tako, potem ni večjih skrbi.
Povsem drugače je, če svoje kolo doživljamo kot nasprotnika, če mu ne zaupamo in če ves čas premišljujemo, kaj nam bo zakuhalo.
Družinski zakonik za kolesarje
Nekaj nasvetov, kako v srečen zakon s kolesom, smo vam zaupali že v dosedanjih delih naše nadaljevanke z naslovom S kolesom v službo. Upamo, da zadeva kljub svoji resnosti ne bo prišla v prihodnji družinski zakonik, čeprav je res, da vedno več samskih ljudi posvaja - bicikle. Če za razsoden pogovor o družinskem zakoniku Slovenija žal še ni zrela, pa upajmo, da je pripravljena na našo nadaljevanko.
Na kolesu smo vsi enakopravni. Poročeni, razvezani, nevezani, homo in hetero, lahko tudi homo in heterofobni, ženske in moški, mladi in stari. Dobri in slabi, obetajoči in brezupni, prostozidarji in opusdejevci - ni kaj, dejstvo je, da kolo ljudi povezuje... Če pa že to ne, pa da ima rado vse ljudi.
In - če preberete, kaj piše v okvirčku: kolo tudi navdihuje.
Odgovor je v višini zadnjice
Če smo preverili zdravje našega kolesa (zavore, pnevmatike, verigo, vijake, košaro...) in če smo že našli najustreznejšo pot do službe, smo že naredili veliko.
A morda je za delček tesnobe med vožnjo krivo tudi to, da je vaš položaj na kolesu neprimeren in da še ne obvladate dovolj dobro kolesarske tehnike.
Pri rekreativnem kolesarstvu, to je onem, ko se pacienti v pajkicah podijo na gorskih, trekinških in cestnih dirkalnikih, je nastavitev višine sedeža in krmila in razdalja med sedežem in krmilom prava znanost. Veste, najbolj zagreti rekreativni kolesarji leta in leta iščejo najustreznejšo pozicijo na kolesu. Pri nas, ki se z biciklom vozimo v službo in po opravkih, te bolezni ne poznamo - je pa vseeno zelo pomembno, kako na kolesu sedimo.
Najpomembnejša je višina sedeža. Načeloma boste pri višjem položaju sedeža vozili hitreje, vendar pa boste imeli težave vsakič, ko bo treba ustaviti in stopiti s kolesa. Če morate pred rdečo lučjo vedno razjahati in stopiti s kolesa, je to lahko nevarno. Še zlasti, če ste ženska in vozite v krilu - to se rado zatakne za sedež in neprostovoljna polka s kolesom in morda tudi padec je tu. Podobno je pri moških. Nekateri, ki sedijo izrazito visoko, pri ustavljanju sploh ne stopijo s kolesa, temveč se preprosto nagnejo v stran, se „prevagajo" in se ujamejo na nogo. Če imate gladek podplat čevlja, vam lahko zdrsne; in če to storite v jutranji gneči, ko je poleg vas še nekaj kolesarjev, je velika verjetnost, da boste koga podrli.
Svoje, tako pri ženskah kot pri moških, lahko doda polna košara na krmilu ali na zadnjem prtljažniku, zaradi katere se kolo obnaša povsem drugače, kot bi se sicer. Če ste vrečkar (to so ljudje, ki vozijo plastične vrečke na krmilu, op. p.), je vse še veliko hujše in kolesarska steza lahko nenadoma postane delikatesa, vi pa urbani nabiralec sadov...
Za ženske je najbolje, če se lahko, sedeč na kolesu, z obema nogama dotaknejo tal, ne da bi jim bilo treba loviti ravnotežje. Če ste mlajši ali gibčnejši, ni potrebe, da bi se podlage dotaknili z vso površino podplata, peta je lahko rahlo razbremenjena. Pri manj izkušenih pa bo najbolje, da z obema nogama trdno stojite na tleh. Za moške velja isto.
Vendar pozor: prenizka pozicija sedeža pomeni, da boste za pedaliranje porabili veliko več moči in da boste veliko težje speljali z mesta, bržkone se vam bo zgodilo, da boste pri speljevanju cik-cakali, kar je v gneči neprijetno in nevarno, tako za vas kot za druge.
Dobra pozicija na kolesu? Če se v službo vozite z gorskim ali trekinškim kolesom je normalno, da se zaradi geometrije okvirja kolesa držite naprej, da je vaš trup nagnjen naprej, v predkon.
Pri mestnih in navadnih kolesih je drugače, sedimo z vzravnano hrbtenico in se le rahlo nagibamo naprej. To naj nam bo v pomoč pri izbiri velikosti kolesa: sedemo nanj, nogi položimo na tla, roki pa na krmilo. Če imamo hrbet v skoraj pokončnem (navpičnem) položaju, in roki na krmilu rahlo pokrčeni, je to dobra pozicija. Raven hrbet pomeni, da nas ne bo bolel križ, pokrčeni roki pa amortiziratra udarce na krmilo in pomenita, da imamo še dovolj manevrskega prostora, da zlahka dosežemo zavorni ročici, prestave, s skrčenima rokama tudi veliko lažje zavijamo.
Previsoka ali prenizka pozicija sedeža lako tudi povzročita bolečine v kolenih, in nižja pozicija je pri trem še slabša kot previsoka.
Če se vam zdi, da ste pri višje nastavljenem sedežu negotovi, ga nastavite nižje - pomagate si lahko s tem, da vozite z lažjim prenosom, seveda, če imate kolo s prestavami. Šlo bo nekoliko počasneje, a koleni in hrbet bodo manj obremenjeni. Pri običajnih mestnih kolesih pa je prenos (stalno "prestavno razmerje") že zasnovan tako, da vrtenje pedal ni pretežko, da zlahka začnemo s poganjanjem, pa tudi hitrost vožnje je povsem spodobna.
Čez mesec dni dvignite sedež za centimeter in najverjetneje bo vse v redu. Če se ne počutite varno, pa ga spustite na prejšnjo višino. A tega bržkone tega ne boste storili, bolj vešči kolesarji slej ko prej ugotovijo, da je vožnja z višje nastavljenim sedežem hitrejša in manj naporna, tehnike ustavljanja in speljevanja pa se dovolj hitro naučijo.
Sladkost zaviranja
Zelo pomembno je tudi, da znamo pravilno, predvsem pa pravočasno zavirati. Predvidevanje, kaj se na poti lahko zgodi, nam bo zelo pomagalo pri tem, da nam ne bo treba nenadoma in sunkovito zavreti. Zaviramo, če je le mogoče, počasi, narahlo in postopoma stiskamo ročici. Pozor. Zaviramo tako, da močneje stisnemo prvo in nekoliko manj zadnjo zavoro. Razmerje naj bo 60 proti 40. Sprednja zavora je namreč učinkovitejša od zadnje. Tudi pri zaviranju z zavoro v pestu zadnjega kolesa je podobno, zaviramo počasi, da ne zablokira. Vendar pa je zgolj zadnja zavora v pestu brez sprednje zavore velikokrat premalo, lahko se nam zgodi, da bomo zavrli prepozno, če bosta gonilki v navpičnem položaju, ko je težje zavirati.
Vedno začnemo zavirati pred ovinkom, nikoli šele v zavoju, še zlasti pazljivi pa moramo biti, če je v ovinku na tleh pesek. Če je tako, in če vozimo navzdol, se naj pravilo 60 proti 40 v prid prednje zavore spremeni v razmerje 50 proti 50, se pravi, da obe zavori stisnemo z isto močjo. Tudi pri zaviranju na zadnje kolo, po hribu navzdol, če je asfalt spolzek ali moker ali če je na vozišču pesek, smo zelo previdni, da nam zadnje kolo na zablokira, saj to največkrat pomeni padec.
Kot rečeno: če bomo situacijo predvideli - to pa pride z izkušnjami - bomo začeli zavirati pravočasno in s nas ne bo nič presenetilo.
Izogibajmo se nevarnim delom v vozišča
Zebra. Najbolj nevarni deli, kjer moramo biti še zlasti pozorni, so prehodi za pešce. Ne zgolj zaradi pešcev, pač pa tudi zato, ker nam na beli barvi lahko zdrsne - in sploh ni nujno, da le v dežju. Najbolj nevarni so prehodi v ovinkih.
Pokrovi jaškov. Ponekod so še vedno taki, da lahko se lahko pnevmatike pogreznejo vanje, v utor rešetke. Tak jašek je najbolje obvoziti, seveda, če se prej prepričano, da za nami ni nikogar.
Stičišča kolesarske steze in uvoza ceste. Ljudje, ki gradijo ceste, niso kolesarji in se jim očitno niti ne sanja, kaj za kolesarja pomeni dvocentimetrski, nad nivo asfalta dvignjen betonski rob robnika. Pri vožnji čez tak robnik nekoliko upočasnimo, ko boste bolj izkušeni, boste pred robnikom težišče sedenja malo pomaknili nazaj, in s krmilom sunili navzgor, tako pride do razbremenitve prvega dela kolesa. A za to je treba kar nekaj vaje.
Razpoke na vozišču. Razpoke so lahko v asfaltu, med granitnimi kockami ali betonskimi ploščami, med deskami na lesenem mostu. Pametno je upočasniti, tudi, če imate debele pnevmatike, saj lahko rob take razpoke nenadoma zagrabi pnevmatiko in kolo bo zaplesalo.
Pri vseh naštetih nevarnostih nam bo zelo prav prišlo, če bo naše težišče na kolesu nekoliko nižje, se pravi, če sedimo nekoliko nižje. Tako bomo stabilnejši, pa tudi z nogama se bomo lažje reševali.
Kdaj je kolo najbolj varno?
Morda se vam bo po vsem naštetem zdelo čudno, ampak najbolj varno je kolo med vožnjo. Najnevarnejša sta trenutka ustavljanja in speljevanja, ko smo zaradi ustavljanja ali speljevanja tudi najmanj pozorni na okolico. Verjeli ali ne, najbolj neprijetni padci so, tako kot pri smučanju, tisti na mestu.
Ne verjamete? Kaj že piše na začetku članka? „Življenje je kot bi vozil kolo. Da bi obdržal ravnotežje, se moraš gibati."
In seveda, nikoli ne pozabite, da sta na kolesu vedno dva in vaš sopotnik vas bo, če ga boste poslušali, zagotovo vedno potegnil iz zagate.
Kako mu je ime? To je gospod Predvidevanje, predstavimo pa vam ga prihodnjič.
Če dobimo naglavno kamero, vam gospoda morda celo predstavimo v živo!
