Tiskane izdaje
Prvo – poleg bifeja z velikim napisom Pork sausages, ki pripada bližnjemu počitniškemu kampu –, kar opaziš, ko z glavne ceste zaviješ na nekdanjo vzletno stezo letal britanskega kraljevega letalstva, so pešci in kolesarji, ki te, popolnega neznanca, pozdravljajo s širokim nasmeškom. Čeprav ura kaže sredino delovnega dopoldneva, pri nikomer ni zaznati znakov stresa, a kljub temu urno hodijo in kolesarijo. Pozneje se izkaže, da se je nekaterim mudilo na generalko za gledališko predstavo v Univerzalni dvorani, drugim na pomenek ob kavi v Angelski kavarni. Vsakdanjik in praznik v duhovni skupnosti, izobraževalnem centru in ekovasi Findhorn na severu Škotske potekata v popolnoma drugačnem ritmu kot v navadnih naseljih.
Tistega, ki Findhorn obišče z namenom spoznati delovanje trajnostnemu razvoju in sobivanju z naravo zavezane skupnosti, ene največjih in najstarejših tovrstnih v Evropi – med njimi sem bila tudi sama –, ne čaka ravno čudež, kakor obljubljajo na vizitki. Drugi, ki za teden, mesec ali dlje pridejo po izkušnjo bivanja v ekološko obarvani newagevski skupnosti, si primernejšega kraja verjetno ne bi mogli izbrati.
Jedro ekološke vasi, tako imenovanega Parka, sestavljajo v zelenje obdana različna bivališča, zgrajena na podlagi znanj o ekološki gradnji ter eksperimentiranja z inovativnimi, lokalnimi in okolju prijaznimi materiali. Nekatere hiše imajo »dihajoče« stene, druge zeleno streho, tretje so zgrajene iz lesa sodov za viski, v četrtih si nekatere skupne prostore deli več sorodstveno nepovezanih posameznikov. Vso električno energijo za potrebe prebivalcev Parka proizvajajo štiri vetrne elektrarne na nekaj sto metrov oddaljenih peščenih sipinah, odpadno vodo pa čisti biološka čistilna naprava Living Machine, ki je bila ob postavitvi leta 1995 prva tovrstna v Evropi.
»Pri ogrevanju še nismo dosegli samozadostnosti. Uporabljamo fosilna goriva, vendar jih postopoma zamenjujemo z lesno biomaso. Stopnja prehranske samopreskrbe se poleti poveča na 60 do 70 odstotkov, pozimi pa je tolikšen odstotek zaradi visoke zemljepisne širine težko doseči. Poskušamo jesti sezonsko in lokalno pridelano hrano, ki jo pridelujemo na skupnostnih vrtovih, sodelujemo tudi z bližnjimi ekološkimi kmeti,« na vprašanje o stopnji samopreskrbnosti ekovasi odgovarja Michael Shaw, član skupnosti že od 70. let in eden od skrbnikov fundacije Findhorn, nevladne dobrodelne organizacije, ki je organizacijsko in izobraževalno jedro skupnosti.
Kljub nekaterim objektivnim oviram imata ekovaško naselje v Findhornu in skupnost v nekdanjem hotelu Cluny Hill, ki je v lasti fundacije, najnižji okoljski odtis med naselji v razvitem svetu; ta znaša zgolj polovico britanskega povprečja. Vse številnejši obiskovalci v Findhorn prihajajo po znanje o ekološki gradnji, ekološkem pridelovanju hrane, delovanju skupnostne denarne valute eko, o biološki čistilni napravi in drugih trajnostnih tehnologijah, da bi kaj od tega uporabili doma. Dejstvo pa je, da večina teh tehnologij šteje vsaj desetletje in da je njihov razvoj drugje v tem času precej napredoval. Tudi arhitektka Špela Kryžanovski, ki smo jo srečali v Findhornu, je povedala, da s tehničnega vidika ekološke zgradbe v Parku – razen rastlinske čistilne naprave, ki je videti bolj kot botanično-zelenjavni vrt pod pokritim rastlinjakom – niso nič revolucionarnega. Na izkustveni teden jo je pritegnila radovednost o človeški oziroma socialni plati življenja v takšni skupnosti.
Zbijanje desk
kot duhovna praksa
Findhorn je najprej duhovna skupnost in šele nato ekovas, iz česar je mogoče sklepati tudi po nadpovprečni količini in dolžini trajanja objemov med znanci in neznanci. Podobno kot pri drugih newagevskih skupnostih njeni začetki segajo v 60. leta prejšnjega stoletja, ko sta se v počitniško prikolico, ločeno od počitniškega kampa v zalivu Findhorn, priselila zakonca Peter in Eileen Caddy s tremi majhnimi otroki in poleg nje zgradila bivališče za skupno prijateljico Dorothy Maclean. Na zanemarjenem zemljišču si je trojica uredila bivališče po napotku Eileeninega »malega notranjega glasu«. Pred tem sta zakonca Caddy uspešno vodila hotel Cluny Hill v bližnjem mestu Forres – že takrat sta veliko meditirala –, vendar jima posel ni stekel, ko so nadrejeni od njiju zahtevali, da uspešno hotelirsko prakso preneseta na drug hotel.
Po dolgi in neprijazni zimi so bili Caddyjevi in Macleanova še vedno brez zaposlitve in skoraj lačni, dokler ni Dorothy od naravnih božanstev, imenovala jih je deve, prejela navodilo, naj zasadi zelenjavni vrt. Deve so ji menda svetovale tako dobro, da so iz nerodovitne peščene zemlje zrasle 14-kilogramske zeljnate glave. Vesti o nenavadni trojici in njihovi duhovno-zelenjadarski praksi so se širile, obiskovati so jih začeli radovedneži in podobno misleči. Nekateri so radovednost potešili z enkratnim obiskom, drugi so se jim pridružili.
V 70. letih se je skupnost povečala z 20 na približno 150 članov, danes jih ima okoli 750. Približno 300 jih živi v Parku, preostali v nekdanjem hotelu Cluny Hill, vasi Findhorn, Forresu, nekaj pa jih je razkropljenih po svetu in se v Findhorn vračajo občasno. »Vodilna načela ustanoviteljev skupnosti so bila zelo splošna, vključujoča in eklektična,« pove Shaw. Tako je še zdaj; pravila vedenja v skupnosti zapovedujejo aktivno duhovno prakso osebnega poglabljanja – s tem naj bi dosegli boljše zavedanje sebe in drugih ter tako postopoma izboljšali tudi zavest sveta –, njeno izbiro pa prepuščajo posamezniku. »Če rečeš, da je tvoja duhovna praksa, pot do boga, molitev ali kakor koli temu že rečete, zbijanje lesenih desk, te bodo ljudje najprej postrani pogledali, nato pa te bodo sprejeli. Skupnost zavrača le izvajalce tistih duhovnih praks, ki vključujejo nezakonita dejanja, na primer rastafarijance. Drugače pa je smörgåsbord različnih duhovnih tehnik. Edini duhovni element je kratka skupna uglasitev na začetku vsakega dela, obroka … in zahvala na koncu,« slikovito govori Eian Smith. Štiridesetletni Kanadčan ima status poslušalca in mediatorja med zaposlenimi v različnih podjetniških iniciativah, združenih pod krovno organizacijo New Findhorn Association.
Nekateri bolj enakopravni
Površni opazovalec lahko hitro dobi vtis, da med vsakdanjikom in praznikom v Findornu ni razlike. Bogata ponudba tehnik sproščanja in osebnostnega poglabljanja napeljuje, da imajo njegovi prebivalci obilico časa zase in finančnih sredstev za njegovo zapolnitev. Toda to ni popolnoma res. Čeprav živijo v tesno povezani skupnosti, se mora znajti vsak po svoje – tako kot v zunanjem svetu. Fundacija kot največji delodajalec zaposluje 120 članov skupnosti, okoli 400 pa jih dela v več kot 35 podjetjih, ki s svojimi projekti segajo globoko v lokalno in mednarodno okolje. Projekt Drevesa za življenje si na primer prizadeva za restavriranje prvobitnih gozdov v Škotskem višavju, podjetje Biomatrix Water na različnih koncih sveta postavlja rastlinske čistilne naprave, kakršna je Living Machine, Ecologia Youth Trust pa podpira osirotele otroke v Rusiji in na Tajskem. Po drugi strani se med malimi podjetji tare umetniških studiev, masažnih salonov in alternativnih zdravilcev. Številni nosilci teh dejavnosti si sami ne morejo privoščiti izdelkov ali storitev, ki jih ponujajo.
Največja težava prebivalcev skupnosti je pomanjkanje poceni bivališč, saj tudi najcenejše nepremičnine v tem delu Škotske več kot 11-krat presegajo škotsko povprečno letno plačo. Čeprav skupnostna investicijska banka Ekopia, ki denar vlaga v skupnostne projekte, ponuja ugodnejša posojila za nakup štirih od 25 bodočih hiš na zemljišču poleg Parka, ki jih gradi podjetje Duneland, je smešno dejstvo, da so med delničarji tega podjetja člani fundacije. Podobno so ti zase poskrbeli na začetku tega tisočletja. Ko se je fundaciji ponudila možnost za nakup zemljišča sredi Parka in gradnjo cenejših bivališč za člane skupnosti, naj zanj ne bi imela denarja, kljub temu so nekateri njeni člani kupili parcele na zemljišču in na njem zgradili več sto tisoč funtov vredne hiše. Te se šopirijo v »elitni četrti« Polje sanj, medtem ko številni člani skupnosti bivajo v počitniških prikolicah. Celo v utopičnem eksperimentu, imenovanem Findhorn, so nekateri posamezniki enakopravnejši od drugih.
Nekdanja članica širše skupnosti Rose Moloney, ki živi v bližnji vasi Findhorn, opozori tudi na krhanje temeljnih načel ustanoviteljev duhovne skupnosti. »Nekateri člani skupnosti imajo dvoličen in vzvišen odnos do živali; uživajo ekološko pridelano meso, ker je to bolj zdravo. V skupnostni kuhinji ne uporabljajo le ekoloških izdelkov, ampak hrano dokupujejo v supermarketu, s čimer denar odteka iz skupnosti. Posamezniki, ki so za fundacijo delali več desetletij, se morajo po dosegu starosti za upokojitev izseliti iz bivališč v lasti fundacije. Ta jim tudi ne priznava pokojnine.«
Iz samostana v svet
Eian Smith priznava, da je Findhorn bolj kot približek idealnega modela družbe v 21. stoletju približek današnje družbe. »Še vedno se spopadamo z večino, če ne kar vsemi težavami zunanjega sveta. Smo ekovas s kopico počitniških prikolic, skupnost, kjer je ena organizacija lastnica večine zemljišč. Toda tisto, kar mi je tu všeč, je, da si ljudje družno prizadevajo za boljšo prihodnost. Še vedno verjamem, da je Findhorn najboljši prostor za vzgojo otrok. Navdihujoče je živeti ob morju in v tej čudoviti naravi. Malo me žalosti le, da moja hči odrašča v rasno enolični družbi. Skupnost so pač ustanovili beli pripadniki srednjega razreda, zato je to najbrž v njenem genskem zapisu.«
Čeprav je Findhorn še vedno mikaven živi laboratorij trajnostnih tehnologij, nekaterim posameznikom bivanje v njem ni več dovolj velik izziv. Takšen je Jonathan Dawson, predsednik Globalne mreže ekovasi. Po desetletju bivanja v vasi Findhorn in sodelovanja s fundacijo se je pred kratkim preselil v tranzicijsko mestece Totnes na jugozahodu Anglije, katerega prebivalci so si zadali zelo konkretne cilje za zmanjšanje svojega odtisa na planet. »Tu sem preživel enajst srečnih let, toda veselim se selitve. Findhorn je otok, samostan, a me trenutno bolj kot življenje v samostanu zanima zunanji svet.«
