Tiskane izdaje
Ob zbirki več kot 300 avtomobilčkov znane vizažistke Mance Maselj, za katere je parkirnega prostora v starinski vitrini že zdavnaj zmanjkalo, na dan hitro privrejo stereotipi. Kaj je tisto, kar pri pregovornih igračah za moške tako privlači žensko? Skrita želja po dragih avtomobilih? Ne, tudi družinski avtomobil je zunaj vsakršnih imenitnih okvirov, pove v smehu in razkriva, da ljubezen do pomanjšanih avtomobilčkov sega v njeno rano otroštvo.
Nihče ne pomisli na žensko
Starinska vitrina z zbirko, ki ponosno stoji v desnem kotu Mančinega ateljeja za ličenje, sproža stereotipne opazke predvsem med njenim delom. Kadar nevesta sede za psiho in se ženin med ubijanjem dolgčasa razgleda po sobi, pogosto opazi razstavljeno raznobarvno pločevino, češ, vaši otroci ali mož pa zbirajo avtomobilčke. »Nihče ne pomisli na žensko,« reče v rahlo zgroženem tonu.
Podobno je bilo že v otroštvu. Najraje se je igrala z avtomobilčki, želela si je tudi vlakcev, železnic in hišic, punčke je niso zanimale z izjemo ene same, ki ji je povsem zadostovala. »Motilo bi me, če bi imela dve. Tej sem bila zvesta, ker je bila ... kaj vem, moj otrok ali morda vzornica, ker je bila tako lepa. Z barvnim kulijem sem ji narisala krasne obrvi, in ko sem jo nesla na počitnice v kolonijo, se je tudi drugim deklicam zdela najlepša. Še vedno jo hranim,« se spominja. Odkar ve zase, je na policah oddelkov z igračami pogledovala za avtomobilčki in vsakega 10. v mesecu sta se ji želja ali dve tudi uresničili. »Moj brat Jože, zdaj že pokojni, je bil 17 let starejši od mene, tako da mi je bil skoraj kot očka. Kadar je dobil plačo, sva odšla v Namo, pozneje tudi v Maximarket in tam sem si največkrat izbrala avtomobilčke iz serije Matchbox, a dobila sem največ dva naenkrat in še kakšne sladkarije. Pri desetih letih sem tako že imela svojo zbirko in ta citroën SM je eden iz tistih časov, za katerega imam shranjeno tudi originalno škatlico. Star je gotovo 40 let,« razkrije. »Zelo so me zanimala tudi tekmovanja za formulo 1, zato sem zbirala albume, v katere se je lepilo sličice z vozniki formule 1. Vse sem vedela o njih!« še doda.
Štirikolesniki v naravni velikosti imajo zanjo drugačen čar kot njihove močno pomanjšane različice. »Nimam želje, da bi kakšnega imela, bolj me muči firbec, kaj vse ima kakšen nov ali drag avtomobil. Avto vozim, a imam raje, če me vozijo drugi. Če si kdo od prijateljev kupi novega, se z navdušenjem usedem vanj in vse prebrskam,« prizna. Zaljubljena je predvsem v zaobljene in kromirane oblike iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja in kakšno staro »ladjo« bi že imela, pristavi, a jo v tej želji zaustavlja predvsem praktičnost. »Mislim, da bi moral biti lastnik kar spreten mehanik, da bi ga lahko vzdrževal, po 'šraufanju' res nimam posebne želje. Imam pa tudi polno knjig s fotografijami starih avtomobilov, ki jih pogosto odprem, da se nagledam vseh lepih detajlov,« doda.
Zbirateljska strast
Do katerega števila jo je v vseh teh letih pripeljala zbirateljska strast, ne ve natančno. Ko se je odločila prešteti vse avtomobilčke v svoji zbirki, se je ustavila pri 300, a od tedaj je minilo desetletje, ugotavlja. Ve pa, koliko jih je, denimo, pripeljala z zadnjega potovanja. Toda ker se iz sveta nikoli ne vrne z enim samim, je z nenavadnim tovorom pred časom vznemirila tudi carinike. »Na letališki carini so me resno vprašali, kaj naj bi pomenilo teh 16 avtomobilčkov, kolikor sem jih tovorila iz Londona, a jim je odgovor, da sem zbiralka, na srečo zadostoval. S potovanja po Češki sem prinesla različne modele škod v različnih barvah ... Po svoje sem kar vesela, kadar se v kakšnem tujem mestu znajdem ob uri, ko so trgovine zaprte, je pa res, da je včasih usoden tudi decembrski čas, tam pred Miklavžem, ko se tudi ena od ljubljanskih trgovin bolje založi z avtomobilčki. Raje kot v trgovine z oblekami zavijem v kakšno z igračami. Pa tudi v muzej igrač me ni dobro izpustiti,« že napove novo zgodbo. Ko sta se z možem pred kakšnimi dvajsetimi leti potepala po Franciji, sta v Biarritzu naletela na muzej avtomobilčkov. »Brane je obupal po eni uri, mene pa ni bilo ven vsaj štiri ure. Pred vsako vitrino sem skoraj jokala, saj sem v njih prepoznala številne avtomobilčke iz otroštva, prav takšne, s kakršnimi sem se neštete ure igrala. Take zbirke še nikoli nisem videla. In tudi ta je bil notri,« pokaže na pomanjšano repliko vozila z imenom Thomas Flyabout, letnik 1909. Tudi v Trstu, kjer je obiskovala šolo za umetnike ličenja, jo je usoda zanesla mimo trgovine za zbiralce avtomobilske vrste in tam se ji je skoraj zmešalo od veselja, prizna, vendar je bil najcenejši primerek 70 evrov.
Množice vozilc
V nepregledni množici pomanjšanih vozil v starinski vitrini, ki jo je Manca Maselj posebej zanje izbrala v starinarnici, je prepoznati od Fordovega thunderbirda, cadillaca in rolls roycea do cele vrste škod, žab pa tudi katrco in fička, in ob tem se kar samo po sebi zastavlja vprašanje, kateri ji je še posebno ljub. »Poleg tistih starih, ki mi jih je kupil brat, med najljubše gotovo sodijo ta beli pontiac bonneville, letnik 1957, kupljen v New Yorku, žaba pa je tako ali tako najlepši avto, kar so jih kdaj izdelali. Ta je iz Francije in naj povem, da jih je zelo težko sploh kje kupiti. In ta – ta je bil moj najljubši citroën TA, preden sem dobila belega. Ja, vrstni red najljubših se spreminja,« prikima in s poličk vzame še nekaj posebnosti. »Prav tak mustang kabriolet, letnik 1964, sem imela, ko sem bila majhna, a sem ga uničila. Potem pa mi je pozneje enakega poklonila prijateljica, ki se je raje igrala s punčkami. Na tega porcheja pa sem še posebno ponosna, ker sem ga sestavila povsem sama, ko sem bila na porodniškem dopustu. To škodo 1203 pa bi najraje skrila: šele doma sem ugotovila, da je v resnici pomanjšan pogrebni avto. In ker sem vraževerna, me je imelo, da bi ga vrgla stran,« razkrije. Izstopa tudi darilo nečaka Staneta Kosa, nekdanjega urednika avtomobilistične revije Avto Plus Šport. Redki rdeči lepotec, ki pa ni replika avtomobila, temveč neke nemške starinske igrače.
Pri izbiri, kaj bo šlo v zbirko, največkrat odloča kakovost izdelave. »Veste, na kaj padamo zbiralci? Da so kolesa avtomobilčka posnetek tistih pravih in da niso tista, ki so značilna za določenega proizvajalca igrač. Avtomobilčki igrače imajo namreč vsi ista, neizrazita kolesa,« razkrije fokus zbirateljskih oči. Bolj kot starost in cena pa sta pri njenem odločanju v ospredju še nepoškodovana karoserija in čim bolj natančno izdelana notranjost.
Ker zbirka uživa kultni status, otrokoma uradno nikoli ni dovolila, da bi njeni avtomobilčki postali njune igrače, a sta se z njimi potihoma vseeno igrala, je ugotovila pozneje. Kljub temu ponosno pristavi, da se je prav pri tem pokazalo, da sta očitno podedovala njeno natančnost. Njuno igranje ni povzročilo ne odrgnin ne udarnin in le njeno pozorno oko je prepoznalo, da avtomobilček ni postavljen do milimetra natančno na svoje mesto. »Tudi sama sta mi priznala, da sta bila nenehno v vitrini, ko me ni bilo doma. Toda v resnici nista povzročila nobene poškodbe. Sta se pa že zmenila, kdo bo kaj podedoval: Branko ml. si želi avtomobilčke, Gal hišice,« je dejala. Da, pri zbirateljstvu se težko ustavi, zato je po hiši razstavljenih (in pospravljenih) še kar nekaj njenih zbirk.
In ko smo že pri stereotipih ... Očitno drži tudi tisti, da debata dveh žensk o avtomobilih, čeprav pomanjšanih, ne more biti nekaj blazno resnega.
