Epidemija samopoškodovanja med mladimi v Sloveniji

Med samopoškodovalci je tri četrtine deklet, kar naj bi bila posledica dejstev, da je med njimi več depresije, da v mladosti utrpijo več zlorab ter da občutkov jeze pogosto ne izražajo navzven kot fantje. Žalosten je tudi podatek, da je bila kar polovica samopoškodovalcev žrtev spolne zlorabe v otroštvu ali mladosti.

tor, 22.02.2011, 11:10

»Stara sem štirinajst let in rezat sem se začela pred dvema letoma, na moj rojstni dan.«
»Prvič me je bolelo, a me je zadelo kot strela, po tem nisem šla nikamor več brez noža.«
»Vsaka brazgotina na meni ima svojo zgodbo.«
»Lase si pulim od dvanajstega leta.«
»Ene parkrat sem se tud žgala in morm rečt, da je občutek pri žganju boljši.«
»Bolečine v zapestju – to mi je kakor hrana.«
»Razočaranje nad svetom lahko nadomesti le bolečina, ki jo začutim in me opomni, da še sploh živim.«

Tako o samopoškodovanju pišejo anonimni udeleženci foruma. Pa gre res za anonimneže, mladostnike brez obraza z nekega drugega sveta? Ne. Gre za dekle, ki sedi nasproti vas v avtobusu. Za prijateljico vaše hčerke. Za sina vašega sodelavca. Gre za mlade okoli nas, blizu nas. Ki trpijo.

Kaj imajo, poleg slave seveda, skupnega princesa Diana, Amy Winehouse, Johnny Depp, Angelina Jolie, Colin Farrell, Courtney Love in Marilyn Manson? Vsi so preživljali obdobja samopoškodovanja, torej obdobja, v katerih so namerno večkratpoškodovali svoje telo. Samopoškodovanje je vse prej kot redek pojav, najbolj pesimistične raziskave kažejo, da ga v ZDA pozna kar sedemnajst odstotkov študentov, v Veliki Britaniji pa vsaka tretja deklica med enajstim in devetnajstim letom. Devetdeset odstotkov jih prvič namerno poškoduje svoje telo v najstništvu (največ pri štirinajstih letih) ali celo prej. Ti mladostniki prihajajo iz različnih okolij, pripadajo različnim socioekonomskim razredom, rasam in veram, govorijo pa podobne zgodbe o vzrokih in načinih poškodovanja telesa.

Mračno ozadje dolgih rokavov poleti

Najpogostejši načini samopoškodovanja so rezanje (z britvicami, noži), žganje (s cigaretami, vžigalicami in drugimi vročimi predmeti), praskanje in zbadanje kože (z iglo, šestilom), puljenje las, udarjanje v trde predmete (z deli telesa) ter pretepanje samega sebe. Telesni deli, na katerih so posledice največkrat vidne in včasih žal trajne, so roke (najpogosteje od členkov do komolcev), včasih pa tudi trebuh, notranje strani stegen ali spolovila. Psihologi opozarjajo tudi na povečevanje posrednega samopoškodovalnega vedenja (predvsem uživanje alkohola in drog pa tudi zanemarjanje zdravja in nege telesa), nekateri kot samopoškodbe označijo tetovaže in prebadanje kože (piercing), vendar pa to večina razlaga kot trend in dejanje, katerega namen ni čutiti bolečino.

Mladostniki, ki se samopoškodujejo, velikokrat trpijo zaradi depresije, anksioznosti, motenj hranjenja, pogosto uživajo alkohol in droge in so spolno promiskuitetni. Zanje so značilni pogosti in močni občutki krivde, slaba samozavest in samopodoba, splošna občutljivost ter manjša fleksibilnost pri obvladovanju težav in izražanju čustev. Pogosto izhajajo iz disfunkcionalne družine, v kateri so bili v stresnih okoliščinah (prepiri, zlorabe, avtoritarna vzgoja, odsotnost zaupanja in izražanja pozitivnih čustev). Med samopoškodovalci je tri četrtine deklet, kar naj bi bila posledica dejstev, da je med njimi več depresije, da v mladosti utrpijo več zlorab ter da občutkov jeze pogosto ne izražajo navzven, kot to počnejo fantje, temveč so jo navajene držati v sebi. Žalosten je tudi podatek, da je bila kar polovica samopoškodovalcev žrtev spolne zlorabe v otroštvu ali mladosti.

Namesto psihične bolečine fizična

Kateri bi bili lahko vzroki, da si mladostniki povzročajo bolečine in svoje mlado telo zaznamujejo s poškodbami? Precej različni so. Največ jih pove, da fizična bolečina pomaga preusmeriti pozornost od psihične, torej od bolečih čustev, ki jih ne morejo zdržati ali izraziti navzven. Tako naj bi se sprostila notranja napetost, ki jo povzročajo nakopičena čustva (jeza, strah, žalost, sram), ki se obudijo ob sprožilnem dogodku (prepir, razočaranje). Gre za začarani krog, saj fizična bolečina prinese le začasno, kratkotrajno psihično olajšanje, kmalu pa se občutki krivde, sramu ter samoobtoževanje vrnejo v še hujši obliki. V nasprotju s poskusom uravnavanja premočnih čustev nekateri mladi poskušajo s povzročanjem bolečine zapolniti duševno praznino, ki jo čutijo (občutek neobstajanja, bolečina pa vzbudi občutek živosti), začutijo nadzor nad svojim telesom (telo dojemajo kot edino področje, ki ga lahko tako kontrolirajo sami), kaznujejo sami sebe (predvsem mladostniki, ki so bili zlorabljeni), včasih pa je samopoškodba orodje komunikacije, trud mladostnika, da bi svetu sporočil, da se ne počuti dobro.

Larina zgodba

Lara je devetnajstletna dijakinja, obiskuje eno od ljubljanskih gimnazij. Živi z mamo in starejšo sestro, njeni starši niso nikoli živeli skupaj, z očetom ima redne stike. Odnos s starši opisuje kot povprečen, ne boljši ne slabši od odnosov, ki jih oblikujejo njeni vrstniki, največ pa se z njimi prepira zaradi ocen in izostankov v šoli. Šola je ne veseli, jemlje jo kot nekakšno nujno zlo, veliko stopnico na poti osamosvojitve, ki si je zelo želi. Pravi, da je bolj zaprta vase, velikokrat jo skrbijo različne stvari (prihodnost na splošno, kaj si o njej mislijo drugi ljudje). Že dve leti ima fanta, o katerem pravi, da je njena svetla točka, najsrečnejša je, kadar čas preživlja z njim. Nikoli ni imela prijateljic, ki bi se samopoškodovale, s to temo se je seznanila le iz medijev, televizije in časopisa.

V osmem razredu

Prvič se je samopoškodovala v osmem razredu osnovne šole. Povod je bil hud prepir z mamo, ob katerem je čutila močan psihični pritisk in tesnobo, zato je z britvico nekajkrat zarezala v notranjo stran zapestja. Stiska se je v trenutku izrazito zmanjšala, notranja bolečina je spet postala vzdržna. Od takrat dejanje ponavlja, v povprečju enkrat mesečno, vedno na enak način. Ob rezanju kože v zapestju ne čuti fizične bolečine, svoje psihično stanje v trenutku samopoškodbe opiše kot podobno transu. Rana jo zapeče šele, ko spere kri z zapestij, tedaj se tudi dobro zave, kaj je storila, in občuti močno krivdo.

Ostajam živa

Vseeno pravi, da zaradi samopoškodovanja ostaja živa, prepiri z mamo in fantom (ki so najpogostejši povod za njene samopoškodbe) so zanjo namreč tako boleči, da ne more več zdržati in si želi umreti. Povzročitev fizične bolečine je prva stvar, na katero v težkem trenutku pomisli za zmanjšanje psihične bolečine. V prvem letniku gimnazije se je porezala tako močno, da je morala iskati urgentno pomoč, potrebovala je šivanje zapestja. Takrat so se močno prestrašili tudi njeni starši, vendar za njene težave niso pokazali razumevanja, odzvali so se celo s fizičnim nasiljem. Lara pravi, da bi od okolice potrebovala predvsem razumevanje in toplino, tega pa (razen od fanta) ne dobi. Svojih problemov načeloma ne deli z drugimi, za samopoškodovanje je povedala le sošolki, ki je sicer pokazala zanimanje za njene težave, več od tega pa ni storila. Tudi v družini se o tem ne pogovarjajo. Ne prenese občutka, da je v središču pozornosti, zato ne razmišlja, da bi se pogovorila s psihologom ali psihoterapevtom, vseeno pa si želi prenehati.

Ob trenutkih, ko postane notranja bolečina neznosna, ostaja prepuščena sama sebi, včasih se poskuša ustaviti, pomisliti na kaj lepega, se obvarovati pred lastnim poškodovanjem. Včasih ji uspe, drugič ne. Takrat zmaga bolečina in nariše še eno brazgotino v spomin na prepir, na trenutek ranljivosti in ni več popolnoma jasno, ali mladi narekujejo boleča sporočila sami ali pa to počne hladni in nerazumevajoči svet okoli njih.

Moda, odvisnost 
ali pot v samomor ?

Tudi v Sloveniji v zadnjih letih strokovnjaki vedno glasneje govorijo o pravi epidemiji samopoškodovanja med mladimi. Starši si ob spoznanju, da njihov otrok namerno poškoduje svoje telo, nemalokrat zatiskajo oči. Ob odkritju se namreč tudi oni srečajo z neprijetnimi občutki, največkrat s krivdo in sramom, pogosto pomislijo, da so neuspešni v vlogi staršev. Poleg tega ne vedo, kako ukrepati, in mladi ostanejo sami s svojimi neprijetnimi občutki, ki jih ponavadi delijo le z vrstniki s podobnimi težavami. Začarani krog je tako sklenjen in ni več izjema, če v posameznem šolskem razredu opazimo več kot en primer samopoškodovanja.

Nekateri psihologi namigujejo, da gre tudi za modo, pritegovanje pozornosti, posnemanje vrstnikov oziroma sledenje določenemu življenjskemu stilu (samopoškodovalce se nemalokrat povezuje s subkulturo emo, poslušanjem punk ali metal glasbe, oblačenjem v temne barve), vendar pa je pri takšnih trditvah potrebna skrajna previdnost. V svojih zgodbah mladi, ki se samopoškodujejo, kot vzrok skoraj nikoli ne navedejo posnemanja sošolcev ali prijateljev ali želje po pozornosti, govorijo le o lastnih stiskah, ki so jih privedle do takšnega vedenja.

Odvisno vedenje

Za modo ali pritegnitev pozornosti torej ne gre, veliko več strinjanja pa je s povezovanjem takšnega vedenja z značilnostmi odvisnosti. Samopoškodovanje ima kar nekaj podobnih lastnosti: močna želja ali potreba po njem in pogosto razmišljanje o tem, nadaljevanje takšnega početja kljub zavedanju, da je škodljivo, za občutek pomiritve je lahko potrebna vedno hujša poškodba, pri opustitvi ali zatiranju samopoškodovalnega vedenja se lahko pojavi odtegnitveni (abstinenčni) sindrom (razdražljivost, nemirnost), pogosti so neuspešni poskusi nadzorovanja (zmanjšanja) škodljivega vedenja, pogosto je tudi skrivanje pripomočkov za samopoškodovanje ter prikrivanje ran. Takšne značilnosti odvisnosti pa se ne razvijejo pri vseh samopoškodovalcih, le pri nekaterih.

Izguba samonadzora

Najbolj skrb vzbujajoče je vprašanje, ali so samopoškodbe poskusi samomora ter ali obstaja pri tistem, ki se samopoškoduje, znatno večja možnost za samomor. Samo samopoškodovanje navadno ne ogroža življenja, obstaja pa nevarnost izgube samonadzora v afektu. Tako se lahko nekdo ob hudi stiski poškoduje dosti huje, kot se je nameraval, ter mora iskati urgentno pomoč, mogoči so tudi hudi zdravstveni zapleti, redko celo smrt. Kljub temu strokovnjaki glede na prakso in izpovedi samopoškodovalcev menijo, da večinoma ne gre za poskus samomora, temveč prej za poskus samopomiritve ter s tem izogibanja samomoru. Precej bolj skrb vzbujajoče so nekatere statistike, ki kažejo, da kar štirideset odstotkov ljudi, ki se samopoškodujejo, vsaj enkrat v življenju pokusi narediti tudi samomor. Vsako takšno vedenje torej potrebuje ustrezen pristop, pomoč okolice in strokovnjakov, saj gre za izraz bolečine in velike življenjske stiske.

Kako ukrepati?

Mladostnik, ki se srečuje z močnimi neprijetnimi občutki in mislimi in se posledično samopoškoduje, potrebuje predvsem veliko razumevanja bližnje okolice. Nadvse pomembno je, da ima koga, ki mu lahko zaupa vse svoje skrbi in težave (starši, prijatelji, psihoterapevt), ter da se prepriča (s podporo okolice), da se mu svojega samopoškodovalnega vedenja ni treba sramovati. Čim prej je treba ustrezno (priporočljivo s pomočjo psihologa, psihiatra ali psihoterapevta) preveriti obstoj samomorilnih misli, in če jih mladostnik potrdi, poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Ne prepovedujte, ampak preusmerite pozornost

Pomembno je, da se samopoškodovalnega vedenja ne prepoveduje ali nasilno zatira, ampak se ga poskuša zmanjšati in blago omiliti, navadno s preusmerjanjem pozornosti. Obstaja veliko tehnik, ki se uporabljajo v psihoterapiji, za preusmeritev pozornosti, ki neškodljivo sproščajo napetost ob stiskah. Nadvse zaželeno je, da mladostnik sestavi seznam splošnih dejavnosti, ki jih lahko počne namesto samopoškodovanja (nekakšen seznam prve pomoči), na primer pisanje dnevnika čustev, pogovor (s prijatelji ali kom, ki ga je prizadel), gledanje prijetnih fotografij, sprehod, športne aktivnosti, dnevna opravila, ki sproščajo, umetniško izražanje …

Na začetku je treba iz neposrednega okolja odstraniti vse predmete, ki so bili navadno pripomočki samopoškodovanja. Po začetnih ukrepih se je treba posvetiti vzrokom oziroma temu, kaj sproži škodljivo vedenje, ter v skladu z njimi vpeljati nove tehnike vedenja, ki prinašajo intenzivne občutke, vendar ne puščajo trajnih posledic (in tako ne prinašajo občutkov krivde). Če se mladostnik samopoškoduje, ko se srečuje z nevzdržnimi občutki jeze, je ustrezno nadomestilo udarjanje v mehke predmete (blazine), trganje blaga ali papirja, kričanje, ukvarjanje s športom, torej aktivna dejavnost. Če njegove poškodbe izražajo žalost in bolečino, je najprimernejše novo vedenje pomirjajoče in počasno, na primer topla kopel ali sproščajoča glasba.

Samopoškodbeno vedenje zaradi občutka neobstajanja z željo začutiti sebe pa se nadomesti z dejanji, ki močno vzdražijo čute, kot so stiskanje kocke ledu v roki, ugriz v limono, ingver ali poper, topotanje z nogami, mrzla kopel … Manj pogoste so samopoškodbe zaradi fascinacije s krvjo (nadomestilo je rdeča barva) ali brazgotinami (možnosti risanja in tetovaž).

Izrazite jezo brez bolečin

Končni cilj so mladostnikove ugotovitve, da je negativna in boleča čustva mogoče izražati drugače, brez škodljivih in trajnih posledic, da je možno čutiti sebe in svojo živost ter imeti občutek nadzora nad življenjem brez pripomočkov, ki prinašajo bolečino, da se ni treba kaznovati ter da okolica ni sovražnik, temveč daje podporo in pomoč. Pot do takšnih ugotovitev je različno dolga, vera v to, da je cilj dosegljiv, pa naj bo kažipot, spomenik trdnemu upanju, da bo »zemljevid notranjega kaosa na njihovi koži, ta trajni spomin na minljiva čustva« končno zbledel.

Prijavi sovražni govor