Saša Bojc, Panorama
»Glavo se nariše tako, da krog najprej razdelimo z vodoravno in horizontalno črto ... Pri laseh naj bo več volumna, saj čim bliže so krogu, tem bolj otroški se zdi junak,« je nekaj osnovnih obraznih potez na začetku nanizala Lolita, dekle z očali v svetlo rožnati obleki iz tila, obrobljeni s čipkami, ter pentljo v laseh, udeležencem risarske delavnice na Ilustrariumu, posebnem dogodku skupnosti SloAnime, ki se med drugim trudi razširjati japonsko umetnost v animejih (japonskih animiranih filmih) in mangah (stripih).
Iz pritlične dvorane ljubljanskega Kina Šiška je bučala glasba, značilna za japonske animeje, za podolgovato mizo pa so se udeleženci risarske delavnice po razdelitvi svinčnikov in natančnejših navodilih v sliki in besedi hitro zakopali v svoje delo. Med njimi so krepko prevladovala dekleta poznih najstniških let, med njimi dve prav tako v značilnih japonskih kostumih, v množici glav pa je bilo opaziti tudi dva precej mlajša fantiča.
Voditeljica v kostumu Lolite in turkiznih allstarkah je udeležence opomnila, da si pri risanju lahko pomagajo tudi s knjigo How to Draw Manga, Getting Started (Kako narisati mango – za začetnike), ki jo je bilo opaziti v ustvarjalnem neredu na mizi.
Počasi je stopala od risarja do risarja in vsakemu posebej svetovala, kaj kaže popraviti, da bo videz izmišljenega junaka čim bolj pristno japonski. »Tu bi podaljšala lase, da bi pokrili ušesa,« je pripomnila pri risbi, ki bi jo nepoznavalec prištel med popolne. »Oči niso primerne za ta obraz, naj bo ožji,« je bila nova opazka, ki je zadela soseda, a že v naslednjem hipu jo je opravičila, da tudi njo muči trema in skrbno nadzorovanje gotovo zavira ustvarjalni proces. Eden od najmlajših udeležencev, ki je narisal obraz stripovskega dečka, naj bi popravil njegove lase: narisani so namreč delovali preveč togo. »Delavnica je super pa tudi vse ostalo je ful zanimivo!« je bil navdušen njegov avtor, skorajšnji 12-letnik Tian Knapič, ki je na festival prišel s prijateljem. »Narisal sem nekega namišljenega junaka,« je še pojasnil, kaj je nastalo na njegovem listu, in dodal, da japonskih anim zdaj ne gleda več, včasih pa jih je.
Pri dekletih v kostumih za mizo – ena od njiju je predstavljala žensko mačjo figuro Neko –, se je ustavil še en junak iz japonskih animiranih filmov; Gilbert v dolgem črnem plašču in s črnimi koničasto postriženimi lasmi (oziroma lasuljo), in ves čas govoril napol po slovensko, napol po angleško. Njegova prijateljica Neko pa je tu in tam zamijavkala.
Za žensko razmerje šestih glav
Tistim, ki so hitro osvojili risanje obraza, je voditeljica že hitela razlagati, na kaj paziti v nadaljevanju. »Zdaj se bomo v slogu anim lotili še telesa. Najlaže ga je upodobiti v razmerju šestih glav, fantovski pa naj bo podaljšan še za pol glave. Tretja glava naj bo v višini pasu. Pri ženskih figurah so najširši del telesa boki, pri moških pa je pas enako širok kot ramena. Pa še to: fantje naj bodo v bolj girly stilu, punčkastega videza,« je osnove razložila Lolita ter dodala, da »ko nekaj časa vadiš, ti pride v kri«. Skozi vhodna vrata je v naslednjem hipu stopila skupina deklet v kostumih, med trojico starejših najstnic pa je bila najbolj opazna četrta, domnevno mlajša sestrica katere, ki je med drugim nosila pentljo v velikost svoje glave.
Našemljeni dekleti in Gilbert so se naveličali risanja. Kot je pozneje ugotavljala Lolita, Alja Grofelnik iz Mozirja, ki bo do konca leta dopolnila 17 let in obiskuje Srednjo šolo za strojništvo, mehatroniko in medije, smer medijski tehnik, je težko delovati v tako zelo raznoliki skupini, v kateri imajo udeleženci različno predznanje in nadarjenost. A da pri tem upa, da jih je naučila vsaj osnov. Sama riše po svoji domišljiji v računalniškem programu, med svoje najljubše anime pa šteje Nano, Lucky Star, Kaleido star in Princess Tato.
Čeprav je na začetku veliko prerisovala, se temu zdaj izogiba, saj se ji zdi pomembno, da vsak ustvarjalec razvije svoj slog. Sama mu nedvomno sledi tudi pri oblačenju in se ne meni za to, kaj si o tem mislijo drugi. »Imam še en kostum za Neko, ki si ga bom oblekla zvečer, saj bi mi bilo v kosmatih tacah zdaj precej vroče. Drugače pa so ti kostumi kar precej dragi,« je pripomnila in pojasnila, da je za Lolitinega odštela 60 evrov, naročila pa ga je s Tajvana.
»S pomočjo SloAnime se trudimo, da bi Sloveniji pokazali, da ni treba slediti samo ameriškemu slogu oblačenja in da bi bili slovenski trgi lahko veliko bolj pisani. Upam, da bomo preoblečeni v takšne kostume, ki so na Japonskem nekaj povsem navadnega, v kratkem izpeljali kakšen pohod skozi središče Ljubljane. Predvsem pa se zavzemamo, da bi se ustvarila zavest, da ljudi ne gre soditi po slogu oblačenja. Ne nazadnje smo v 21. stoletju,« je dejala. In kaj na to porečejo starši? »Od začetka so me spraševali, zakaj mi je tega treba, in mi govorili, naj takšna ne hodim ven, zdaj so se navadili,« je pripovedovala najstnica, ki se je sramežljivo prestopala z noge na nogo in ves čas pogovora v naročju držala okrasno blazino s podobo ene od japonskih risanih junakinj.
Sosednji prostor je kazal še več zanimivosti. Poleg predvajanja animejev, ki so prostor napolnjevali z značilno glasbo, si je bilo mogoče ogledati razstavo slovenskih pravljičnih oziroma mitoloških junakov, ki so jih ustvarjalci interpretirali v vizualni jezik animejev; od Mojce Pokraculje, ljubljanskega zmaja, Zvezdice Zaspanke in Povodnega moža do Petra Klepca, Zelenega Jurija in drugih. Na drugem koncu je bilo mogoče zaigrati katero od računalniških igric, se prepustiti kartanju ali nakupovanju.
Najvišje cene dosegajo
figure junakov
Pri prvi prodajni mizi je bila na voljo množica anim in mang v različnih jezikih, z branjem katerih se je kratkočasil tudi prodajalec, na tretji, najbolj bogato obloženi »stojnici«, pa je bilo najti vse drugo razen stripov: od obeskov za ključe, plakatov in podlog za računalniške miške ter figur junakov, ki dosegajo najvišje cene.
Črnolaso dekle s kitami prek pasu, ki je hip pred tem snedla šop gumijastih špagetov, je povedalo, da so njihovi kupci zelo raznoliki, starost pa da praviloma narekuje tudi izbiro. »Mlajši praviloma kupujejo cenejše in uporabne stvari, kot so plakati ali podloge za miške, med starejšimi pa so pogosto zbiratelji, ki so za posamezno figuro iz omejene serije pripravljeni odšteti tudi 100 evrov in več,« je pripovedovala na ves glas, ki se je izgubljal v bučni glasbi. Kot je pojasnila, poznavalci takoj vedo, kaj je kakovostno, da pa je pri figurah zrno od plev na splošno mogoče ločiti predvsem po tem, kako natančno so pobarvane.
Dekle, ki se je ustavilo pri stojnici, je že skrbno pregledovalo kup plakatov in se naposled odločilo za tri po 3,99 evra, skupaj skoraj 12 evrov. Kot je razkrila (18-letna Rebeka), je njena soba že povsem polepljena s plakati, tudi po stropu.
Najbolj izvirno pa se je zdelo prodajno blago na drugi stojnici, med katerim sta pozornost v hipu pritegnila edina dva kostuma. Dekliška šolska uniforma je nosila listek s pripisom 30 evrov, druga, o kateri je njen lastnik Blaž Juvan pojasnil, da kupca lahko spremeni v Clouda iz anime Final Fantasy, pa je bila ocenjena na 50 evrov.
»Ja, sam sem jo kupil za 120 evrov. Po spletu sem jo naročil s Kitajskega za neko zabavo na Obali, zdaj pa je ne oblečem več,« je priznal Juvan, ki se pripravlja na diplomo iz multimedije in je eden od organizatorjev Ilustrariuma. Japonski animirani filmi so ga zasvojili že konec osnovne šole, z ljubitelji pa se srečuje bolj ali manj na forumih, saj je slovenska scena po njegovih besedah še vedno bolj ko ne podzemeljska skupnost.
Temu sta pritrdila tudi najbolj opazna mladeniča, ki sta, preoblečena v kostuma, nekaj časa energično poskakovala in plesala na odru pod projekcijskim platnom, sicer pa sta se smukala po vseh koncih prizorišča. Predstavila sta se kot Španija iz Hetalie in že prej omenjeni Gilbert iz Pandora Hearts, v resnici pa da sta študenta grafičnega komuniciranja ter matematike in računalništva.
Pred kakšnimi desetimi leti ju je zasvojila serija Dragon Ball, od takrat pa se njuna ljubezen do anim in mang in s tem tudi do Japonskega na splošno vse bolj veča. Pogrešata japonske anime na slovenskih televizijskih programih ter se trudita, da bi razširjala zavest o njihovi kakovosti in pomenu. Tudi zaradi prevajanja v »japonske risanke« jim prepogosto napačno pripišemo otroško tematiko.
»V resnici so mnogo več, zapletene zgodbe, pravi hollywoodski filmi z dodobra razdelanimi osebnostmi junakov.« Tudi Lolita je dodala: »Ne smeš soditi animejev, dokler si jih ne ogledaš!« Kar pa ne nazadnje velja tudi za Ilustrarium.