Tiskane izdaje
Nejc Panič je enega izmed poznih popoldnevov preživel med čakanjem na dostavo obroka študentskega kosila, opravili v garaži in igranjem kitare. Pri dovozu v garažo je ležal kombinezon, ob njem čevlji, ki so izdajali, da imajo za sabo precej korakov po gradbišču, vse skupaj je lenobno spremljal pes Nero. Nejc Panič se je ob nenavadni kombinaciji nasmehnil in zlagoma pojasnil, da je v fazi, ko mu ustreza ta dvopolnost: fizično delo in glasba. »To je kakor jin in jang, moški in ženski princip,« je poskušal pojasniti. »Občutek imam, da igram zdaj bolje, kakor kdaj koli prej.«
Korak za korakom
Sedemindvajsetletni Nejc Panič je začel kitaro igrati pri devetih letih. Na začetku je igral tam, kjer zdaj tudi poučuje, to je na Vodnikovi domačiji, potem je šel za osem let na glasbeno šolo ... »Ko se je iztekalo moje zadnje leto tam, sva se s sošolko dogovorila, da greva v Španijo, ravno takrat sem dobil od sošolca tudi zgoščenko legendarnega flamenko kitarista Paca de Lucie. Očaran sem začel spraševati svojega učitelja za klasično kitaro o tem slogu. Odgovoril mi je, da je to flamenko in da o tem ne ve ničesar ... In že tako se je ustvarila nekakšna misterioznost,« je razlagal.
V Španijo je vzel kitaro, za eno uro najel inštruktorja v Madridu in si kupil knjigo za učenje doma. »Napisal jo je Nemec, neki Gerhard, je pa v angleščini. Če danes pogledam to knjigo, je zelo smešna, toda takrat sem vedel, da se moram lotiti učenja paso a paso, korak za korakom.« Velike razlike med igranjem klasične in flamenko kitare so predvsem v desni roki, je pojasnil za popolne laike, kajti to je tista roka, »ki dela vse te skrivnostne stvari«. V Sloveniji je takrat sicer poznal dva flamenko kitarista, Matjaža Stošiča iz Maribora in Viktorja Papeža iz Ljubljane, ki pa ga nista mogla učiti. Začel je brskati po forumih in »capljati za vsemi, ki so bili kakor koli povezani s flamenkom«, je opisal obsedenost, v katero jo je potegnila ta kitara.
Učenje »po Gerhardu«
Ravno takrat je šel študirat nemščino v Maribor. »Kot večina gimnazijcev sem se pač za nekaj odločil. (...) In potem sem v kleti študentskega doma v poznih urah vadil po Gerhardovi knjigi,« se je spominjal. »A med študijem sem se začel zavedati, da je poklic lahko nekaj doživljenjskega. Če sem si poskušal predstavljati, kaj bi raje počel, bi si izbral flamenko prej kot nemščino.« In tako je začel iskati drugo šolo, šolo igranja flamenko kitare. Čeprav bi si predstavljali, da vsaj v Španiji takih šol kar mrgoli, v resnici ni tako, pravi, poleg tega mu je bilo bliže učenje v angleškem jeziku.
Odkril je Akademijo za svetovno glasbo v Rotterdamu (Codarts), pustil nemščino, si vzel eno leto za vadbo in priprave na sprejemni izpit. »V tem času sem delal v piceriji in šel dvakrat po tri tedne v Španijo. Tam me je učil en Cigan in me je tudi prav dobro obral,« je smeje se prikimal stereotipom, ki so se pritepli v naše dojemanje te kulture. Če bi sledili osnovam flamenka, je bil to res najprimernejši učitelj, kajti po eni izmed razlag je flamenko glasba andaluzijskih ciganov (gitanos).
O sprejemnem izpitu govori s kancem misterioznosti: »Strašno tremo sem imel, a ko sem začel igrati, je bilo, kakor bi se čas ustavil.« Kmalu po izpitu so mu povedali, da bo dobil priložnost. Presoja, ali jo je do konca izrabil ali ne, je odvisna od zornega kota opazovalca – tisti, zapriseženi formalnostim, bi rekli, da ne. Nejc je bil v Rotterdamu dve leti – opravil »pripravnico«, kakor imenuje leto pred prvim letnikom, in začel obiskovati prvi letnik. Vmes je igral po lokalih, da je zaslužil nekaj denarja. Šolnina niti ni bila draga, sta bila pa bivanje in hrana.
Špancem je to kot materni jezik
»V šoli je bilo izvrstno, ker sem se končno začel učiti tehnike, tega, s čimer med učenjem klasične kitare nikoli nisem hotel imeti opravka. Na realna tla me je postavila kritika, da nimam nikakršnih osnov. Potem sem si zadal, da bom to poprav.il« Imel je učitelja, ki je znal tudi pokazati vse to, kajti malo je takih, je ugotavljal sogovornik. Še zlasti med tistimi, ki jim je ta zvrst glasbe prirojena. »Njim je to kot materni jezik. Primejo kitaro v roke, rečejo: 'Tako.' in igrajo, a učencem, ki niso Španci, to ne pove prav veliko.«
Toda, ko se je študij nadaljeval, je vnema začela pojemati. Tradicionalni flamenko z vsemi lokalnimi podrobnostmi, ki jim je dajala šola največ poudarka, ga ni več tako zanimal, preostala tri leta študija so se mu zdela predolga ... Vrnil se je, odločen, da bo v Sloveniji ustanovil šolo, svojo skupino in še s kup drugimi načrti. »Pet učencev je bilo premalo za kruh, zato sem prodajal sendviče,« se je še sam nasmejal ob spoznanju, kakor bi se zaljubljenec ob ugotovitvi, da je strast izgubila gorečnost.
Če bi se znova zatekli k stereotipom, bi lahko rekli, da se je vrnil k prvobitnosti – fizičnemu delu. Začel je slediti družbeno pogojenim pričakovanjem, da je »fajn zaključiti en študij«, in se vpisal na višjo šolo za gradbeništvo. »Vse poletje sem delal na gradbišču,« je zadovoljno sklenil. »Delam fizično, ko se vrnem domov, imam utrujene roke, kar načeloma naj ne bi bilo dobro za glasbenike, primem kitaro in igram bolje kot kadar koli prej.«
Kje je torej zdaj? Se bliža končnemu spoznanju? »Mislim, da se nihče ne more kar spoznati. Lahko pa spozna marsikaj, če si želi. Kitaro imam rajši kot kadar koli prej, a je v tem času bolj hobi kot glavna dejavnost.«
Brez umetnih nasmeškov
Nejc Panič je eden izmed dveh učiteljev flamenko kitare pri nas; drugi je Vito Marenče, ki je končal rotterdamski konzervatorij. Zdaj ima trinajst učencev. »Kar ljudi privlači, so neposrednost, iskrenost, nepretvarjanje. Naša glasba je polna zadržanosti in umetnih nasmeškov.« je pojasnil. In kako je sploh mogoče v naši kulturi, pa četudi samo skozi tehnike glasbe, prenašati žar, ki ga ima flamenko? »Mislim, da to ni vezano na Špance, ampak preprosto na temperament človeka.«
Razliko med tradicionalnim flamenkom, ki privlači množice, in tistim bolj pomirjajočim, ki ga ima raje on, je pokazal, kakor najbolje zna – s kitaro. Njegov obraz je postal zamaknjen, precej drugačen, kot med opisovanjem svoje poti med flamenkom in realnostjo. Dolgi prsti so drseli po strunah ...
»Blazinice dajo zvok, nohti definirajo ton, mu dodajo lesk. Nohti morajo biti malo daljši,« je razložil, ko je odložil kitaro. Nekoliko tanjšo, narejeno iz lesa ciprese, deloma smreke. »To naredi zvok bolj hrustljav, bolj eksploziven – da lahko preglasi množice ljudi, ki se zberejo na kakšnem natrpanem trgu ...«
