Tiskane izdaje
Če bi verjeli, da vam bo Dedek Mraz ali Božiček res izpolnil tudi najbolj neverjetne želje, bi si verjetno kar nekaj šolarjev zaželelo, da bi imeli v novem letu na šolskem urniku več telovadbe in manj angleščine (ali nemščine ali italijanščine).
Kar se danes zdi fantazija, morda lahko kmalu postane resničnost. Zveni kot utopija, pa vendar, kot kaže nedavna raziskava v Nemčiji, je res: če bi v šoli imeli več telovadbe oziroma bi jo imeli celo med uro tujega jezika, bi se tujega jezika naučili hitreje in lažje. Raziskava, ki sta jo opravila Manuela Macedonia in Thomas Knösche z Max Planckovega inštituta za humane kognitivne in možganske raziskave v Leipzigu, je pokazala, da se ljudje lažje naučimo tujih besed, če ob tem hkrati izvajamo določene gibe. Kako sta to ugotovila?
Sestavila sta skupino dvajsetih prostovoljcev, ki so se bili pripravljeni spopasti z učenjem povsem tujega jezika. Raziskovalca sta zanje oblikovala nov umetni jezik, ki sta ga imenovala vimmi. Sestavila sta ga tako, da jima je omogočil lažje pojasniti rezultate raziskave. Ta je potekala v obliki šestdnevnega tečaja, v katerem se je omenjenih dvajset prostovoljcev učilo jezika vimmi.
Polovico gradiva, ki naj bi se ga na tečaju naučili, so se učili tako, kot navadno poteka učenje tujega jezika. Sedeli so ob delovnih zvezkih in po navodilih učitelja ali navodilih iz delovnega zvezka vaje izvajali govorno in pisno. Drugo polovico jezikovnega gradiva so jih učili na inovativen način – učenci so se novih besed učili v kombinaciji z določenimi telesnimi gibi. Ob izgovorjavi vsake nove besede so morali hkrati izvesti določen gib.
Po šestih dneh, ko sta raziskovalca preverjala usvojeno znanje vimmija, sta ugotovila, da so se učenci naučili veliko več besed, ko so hkrati »telovadili«. Z novo usvojenimi besedami so tudi lažje ustvarjali nove stavke.
Resda se zdi samoumevno, da si učenci lažje zapomnijo nove besede v kombinaciji s telesnimi gibi, če so besede povezane s telesnimi gibi, recimo odreži!, presekaj!, odsekaj!, skoči!, počepni! in podobno. Vendar pa, kot sta v raziskavi ugotovila nemška raziskovalca, so se njuni »poskusni poskočni zajčki« ob aerobiki lažje naučili tudi abstraktnih besed, kot je beseda raje, ki je ne moremo ponazoriti z gibom, ali, kot je zapisano med rezultati raziskave, ji ne moremo najti očitnega ekvivalenta v gibanju ali kretnjah oziroma v tako imenovanem telesnem jeziku, jeziku kretenj.
Očitno je torej, da gibanje ni koristno le za telesno kondicijo, ampak tudi za možgansko ali vsaj za tisti del možganov, ki sodeluje pri učenju jezika. Zakaj nam gibanje pomaga pri učenju tujega jezika?
Raziskovalca sta se lotila tudi tega vprašanja. Prostovoljce sta priključila na magnetno resonanco. Na osnovi dobljenih skenov fMRI sklepata, da izvajanje določenih gibov ali kretenj med učenjem tujega jezika spominu pomaga ustvariti kompleksnejšo reprezentacijo besede, ki jo nato v spominu lažje znova najdemo. Predstavitev rezultatov raziskave zato raziskovalca končujeta s priporočilom, da bi metoda poučevanja tujega jezika ob hkratnem gibanju lahko prispevala k hitrejšemu učenju tujega jezika v šolah. Pričakujemo torej lahko, da bomo telovadbo, ali aerobiko, ali tai chi z angleščino kmalu lahko našli tudi na kakem šolskem urniku, ne le na seznamu neuresničljivih želja.
