Tiskane izdaje
Špela iz Ljubljane
Leta in leta sem razmišljala, kaj mi bodo nekateri predmeti, s katerimi so me silili v šoli. Pa mi je bilo to s časom (in z razvojem informacijske tehnologije) le vedno manj jasno. Zakaj bi se, recimo, pri zgodovini piflala neke letnice, če jih pa vse v trenutku lahko najdem na Wikipediji? Je sicer res, da so tam najdene informacije le približno 86,3-odstotno zanesljive, a je to še vedno vsaj 23 odstotkov večja zanesljivost, kot jo zmorejo moji možgani. Zakaj bi morala pri geografiji študirati tektonske prelomnice, locirati najdaljšo kitajsko reko, razporejati podnebne pasove in ugotavljati, v čem je razlika med mongolskimi in severnoafriškimi puščavami?
Konec koncev živim v protipotresno grajeni stavbi, najdaljšo kitajsko reko najdem s pomočjo aplikacije Google Earth, edina ziher reč okrog klimatskih pasov pa je, da se ziher spreminjajo. Kar se mongolskih in severnoafriških puščav tiče, se nimam nobenega namena izgubljati tam naokrog, pa tudi če bi se, bi se verjetno bolj kot na lastno znanje oprla na izkušene domačine. In na GPS, normalno. Ker domačini so lahko zmotljivi, leni ali žleht, to vsi vemo, čeprav tega nismo jemali v šoli.
Tako kot v šoli nismo jemali, da cigani kradejo, čefurji smrdijo, politiki lažejo, da so pedri pokvarjeni in da farji zlorabljajo otroke. Pa to vseeno vemo. Vemo, da so sumljivi vsi, ki so malo drugačni od nas, in temu ustrezno vihamo nos nad njimi. Oni seveda počnejo isto. Oboji se grebemo za svoje interese, oboji vemo, da imamo prav, oboji z nezmotljivo natančnostjo vedno poskrbimo predvsem za lastno rit.
Človek se vpraša, ali si konec koncev le nismo bolj podobni, kot smo si različni. Na to sem pomislila zadnjič, ko sem poslušala argumente v zvezi z novim družinskim zakonikom. Kako smo vsi nestrpni in kako voditeljem domovine prav pride, da se znašamo drug nad drugim namesto nad njimi, ki ne znajo ali nočejo poskrbeti za pravice manjšin.
Vsak od nas je v nekem pogledu manjšina. Lahko smo budisti, fiziki, invalidi, homoseksualci, nezakonski otroci, vrhunski športniki, heroinski odvisniki, nerazumljeni pesniki, najstniške matere, punk rockerji, ekološki kmetje, dislektiki, ribiči, šahisti, najstniki... Matematično gledano (in jaz sem celo osnovno in srednjo preživela v prepričanju, da mi matematika ne bo nikoli prišla prav) bi lahko rekli, da smo vsak svoja množica. Vsak zase smo manjšina in to je naš presek.
