Ribje in ribiške resnice: Najboljša je riba, ki pride naravnost iz morja.

Le zakaj se morski ribiči tako radi podajajo na ribolov ponoči? Jih muči nespečnost, se skrivajo pred ribiškimi inšpektorji, upajo, da jih ribe ne bodo opazile? Nič od tega. Izkušnje skozi tisočletja so pokazale, da v nočnem času najbolj napolnejo mreže in da se ribolov ponoči najbolj izplača. Preprosta računica, torej.

Izurjeni ribiči dobro vedo, da je ribolov najbolj učinkovit zvečer, ko se mrači, in zjutraj, ko se dani. V tem času so ribe namreč najbolj aktivne. Nekoliko lačne se tudi ribe bolj požrešno podajo na lov in so zato verjetno tudi manj pozorne. V mraku pa tudi slabše zaznajo mreže in drugo ribolovno orodje. Zato se tedaj najhitreje zapletejo v različne ribiške »zanke«. Ponoči se morje umiri, na njem ni veliko hrupnih ladij in ribe se sprostijo.

Nočni ribolov je primeren predvsem zaradi določenih ribolovnih tehnik. Najbolj znana je s svetenjem. Ribiči svetijo z zares močnimi reflektorji v morje in radovedne ribe zelo rade priplavajo na svetlo. Ko se zbere dovolj velika jata (ribiči pod morje »gledajo« s sonarji), jih je treba le še dovolj spretno (in hitro) obkrožiti s plavajočo krožno mrežo plavarico. Ponoči je mogoče tudi učinkoviteje uporabiti določene plašilne tehnike, s katerimi poženejo ribe proti že nastavljenim mrežam.

Seveda pa je nekaj ribolovnih tehnik primernih tudi za dnevni ribolov: ribiške ladje, ki vlečejo za sabo lebdeče mreže (koče), ribarijo čez dan. Tudi športni ribiči (trnkarji ali podvodni ribiči) lovijo čez dan. Najbolj nenavadna oblika nočnega ribolova je skoraj prazgodovinska: ko si ribič sveti z lučjo in ribe nabode z več metrov dolgo sulico z ostjo. A za takšen ulov je potrebno dobro poznavanje morja in še večja ročna spretnost.

Katere ribe so dobre 
in kdaj so boljše?

Najpomembnejše pravilo za kakovost pri ribah je svežina. Tista riba, ki gre na krožnik naravnost iz morja, je daleč najboljša – okusna, mehka, dišeča... V Jadranu so biologi doslej našteli 446 vrst rib, v slovenskem morju 200. Vse so užitne, le da nekateri prisegajo na orade, drugi na osliče, liste, četrti na tune ali sardele...

Zakaj so pozimi boljše kot poleti? Pri večini rib ljudje ne bi opazili bistvenih razlik v kakovosti med poletjem in zimo. Kar nekaj vrst pa je res pozimi boljših. Nekatere ribe pozimi zelo upočasnijo prehranjevanje, v najbolj mrzlih mesecih sploh ne jedo. Njihov prebavni trakt se povsem izprazni. Posebej znani so ciplji, ki se jim januarja in februarja želodec stisne v nekakšen prazen gumbek. Tedaj je ribje meso povsem čisto in tiste, ki imajo sicer v poletnih mesecih vonj po hrani, ki jo uživajo, tega pozimi nimajo. Zato so lahko tudi nekatere manj cenjene ribe pozimi prava poslastica. Bistvena je svežina. Ribe, ki jih uvažajo iz daljnih dežel in jih zato prodajajo stare tudi teden ali deset dni, ne morejo biti več dobre, še manj zdrave.

Povprečen Slovenec poje samo 8,3 kilograma morskih rib na leto, dvakrat več kot pred desetletjem, a bistveno manj kot preostali prebivalci sredozemskih držav (evropsko povprečje je 21,4 kilograma na leto). A ribe so nadvse zdrava in kvalitetna hrana. Ni zaman pregovor: Zdrav kot riba. V (svežih) ribah je veliko beljakovin, vitaminov, mineralov in predvsem nenasičenih maščobnih kislin omega 3, ki zmanjšujejo raven nezdravih maščob v krvi, pomembno pomagajo pri razvoju možganskega tkiva in pomagajo pri številnih zdravstvenih tegobah. Navsezadnje je ribje meso lažje prebavljivo in kot nalašč za bolnike. Japonci menda živijo najdlje prav zato, ker pri njih skoraj ne mine dan brez hrane iz morja.