Tiskane izdaje
O gobarjih kroži stereotip, da vstajajo sredi noči, da bi lahko že ob prvem svitu, odeti v neopazne modre delovne halje in zelene gumijaste škornje, zakoračili v gozd in drugim izpred nosa izmaknili tako želene jurčke. Zato naj bi bil edini ustrezen čas za gobarjenje (čim bolj) rano jutro.
»To je neumnost,« zamahne z roko Jože Horvat. »Ponoči v gozdu ni gobarjev. In ker ljudje mislijo, da so gobe zrasle čez noč, domnevajo, da jih bo našel tisti, ki bo zjutraj prvi v gozdu.« Toda gobe večinoma ne rastejo tako hitro, ne vzniknejo »čez noč«; vrh tega nižje nočne temperature upočasnjujejo njihovo rast. Gobe hitreje rastejo podnevi, ko je topleje. Upoštevajoč dinamiko njihove rasti, bi jih zato pravzaprav morali nabirati pozno popoldne ali, še bolje, tik preden se zvečeri.
V resnici pa jih lahko nabiramo ves dan, svetloba, ki zaradi gibanja sonca čez dan pada na gozd pod različnimi koti, pa nam njihovo iskanje bodisi olajšuje bodisi otežuje. »Preden sonce docela vzide, zlahka opazite lisičke – zaradi njihove vpadljive rumene barve. Malo pozneje, ko je že bolj svetlo, hitreje zaznate jurčke, katerih klobuki so varovalnih barv,« razlaga izkušeni gobar Jože Horvat, predsednik Gobarskega mikološkega društva Ljubljana (GMD Ljubljana), ki je lani praznovalo petdeset let obstoja in je najstarejše v državi.
Društvo porodil
Tako gobarji sodelujejo v programu Boletus, »v okviru katerega izdelujemo kartografijo gob, ki rastejo v Sloveniji. Za vsako vrsto rišemo zemljevid njenih rastišč in zaznamujemo njeno pojavnost, denimo, kako njena rast z leti niha, kje se na novo pojavi itn. Cilj je spremljati biotsko raznovrstnost in zagotoviti ohranjanje vrst,« pojasnjuje Horvat.
Gobarji so bili tudi tisti, ki so po jedrski nesreči v Černobilu merili radioaktivnost gob. »Opazili smo, da so nekatere vrste, na primer pšenična poprhnjenka, zelo dolgo vpijale radioaktivnost.« Gobarji prežijo tudi za pojavi genetskih sprememb, gobjih mutacij. Bili so prvi, ki so v slovenskih gozdovih opazili tujerodne vrste. »Na primer kitajske gobe, ki so v naravo zašle s kuhinjskimi odpadki,« našteva Jože Horvat, ki se je rodil v Veliki Polani v Prekmurju.
Prve gobarske izkušnje si je pridobil v rosnem otroštvu z nabiranjem travniških kukmakov, pripoveduje. V GMD Ljubljana ga je včlanil tast in danes pozna in nabira okoli sto vrst gob. »To je ogromno!« v en glas vzklikneva s fotografom Urošem. Takoj nato naju osupne še enkrat. »V društvu veljam za razmeroma slabega poznavalca gob,« skromno doda. »Kolegi determinatorji ali določevalci vrst jih poznajo tudi do tisoč.« (Mimogrede: v celoti uspeva v Sloveniji okoli tri tisoč vrst gob.)
Determinacija redkih ali neznanih vrst, ki jih gobarji prinesejo od vsepovsod, je osrednji dogodek rednih društvenih srečanj, ki v gobarski sezoni, od maja do oktobra, potekajo vsak ponedeljkov večer v predavalnici medicinske fakultete na Zaloški cesti v Ljubljani. Osnovni dejavnosti društva, ki je izobraževanje članov in razsvetljevanje širše javnosti, so namenjene tudi vsakoletne razstave gob na sejmu Narava-zdravje na Gospodarskem razstavišču pa tudi številne druge razstave po različnih trgovskih centrih, kakor tudi tista v Mostecu, ki bo prav ta konec tedna.
Gobarski kodeks
Nabiramo samo gobe, ki jih resnično poznamo, začne Jože Horvat naštevati nekatera osnovna pravila gobarskega kodeksa. Argument, da prav takšne gobe nabira sosed ali teta, se lahko izkaže za hudo majavega.
Gobe nam niso napoti, zato jih ne brcamo, tudi če so strupene. »Rdeča mušnica, denimo, ni užitna, je pa okras gozda,« poudari.
Gobo utrgamo ali odrežemo, očistimo pa jo na kraju, na katerem smo jo našli, saj med čiščenjem z nje odpadajo trosi. Iz istega razloga gobe nabiramo v posode, ki so zračne. Najbolje v pletene košare, saj medtem ko z njimi hodimo po gozdu, opravimo raztros gobjih trosov. Nikakor jih ne prenašamo v plastičnih vrečkah, v katerih se zmečkajo in sparijo ter se nam lahko pokvarijo, še preden jih prinesemo domov.
Sušiti, zamrzniti ali toplotno obdelati jih moramo v 24 urah po nabiranju, saj se procesi razpadanja sprožijo neposredno po utrganju.
Veljata zmernost pri nabiranju in zmernost pri uživanju. V skladu z uredbo o varstvu samoniklih gliv smemo nabrati največ dva kilograma gob na osebo na dan (ali eno gobo neomejene teže). Kazen za kršitev znaša 200 evrov ali več. Uživamo jih v manjših količinah, kot priloge mesu, v rižotah, z jajci itn. Ker imajo zelo nizko kalorično vrednost, jih lahko s pridom uporabimo tudi kot dodatek k hrani pri hujšanju.
Zastrupitve, a brez žrtev
Nekaterih gob ne smemo uživati z alkoholom. Tintnice, denimo, same po sebi niso strupene. V kombinaciji z alkoholom pa sprožijo bruhanje in omotičnost. Spet druge vrste gob ne povzročijo nobenih težav, če si jih privoščimo enkrat ali dvakrat. »Pri pogostejšem uživanju,« razlaga Horvat, »pa strupi, ki se nalagajo v telesu, sprožijo toksične procese.«
Kot vsako leto se je tudi letos z gobami že zastrupilo nekaj neprevidnih gobarjev. Vendar v Sloveniji zaradi zastrupitve z gobami že poldrugo desetletje ni umrl nihče. In to kljub temu, da po ocenah od časa do časa gobari vsak drugi odrasel Slovenec, tistih najbolj izkušenih in izvedenih, ki so včlanjeni v gobarska društva, pa je več tisoč.
Čeravno so si znaki zastrupitve podobni, različne vrste gob vsebujejo različne toksine, ki na človeško telo učinkujejo drugače. »Rdeča mušnica povzroči bruhanje, krče, halucinacije, ne pa smrti. Pri zeleni mušnici sprva sploh ne boste občutili ničesar. Drugi dan po zaužitju pa se pojavijo bruhanje, povišana temperatura, slabost. Tretji dan začnejo odpovedovati ledvice in jetra. Četrti dan vas ni več,« Horvat dramatično popisuje posledice zastrupitve z našo najbolj strupeno gobo.
Gobarjenje je strast. Če je za občasne gobarje nemara največji čar velika količina nabranih gob, so gobarji, kot je Horvat, ki se v gozd podajo vsaj enkrat do dvakrat na teden, bolj rafinirani. A tudi ti se med seboj razlikujejo. »Za nekoga je največja draž velikost najdene gobe, za drugega njena redkost, za tretjega njena lepota ali preprosto lep pogled, ki ga ponuja očesu. Včasih se gobarji odpravimo v gozd s fotoaparatom, da poslikamo polje rdečih mušnic. Sam pa najbolj uživam takrat, ko vsi zatrjujejo, da gob ni, jaz pa jih vseeno naberem,« pripoveduje Horvat.
Gobe so bile še ne tako davno, tudi v letih po drugi svetovni vojni, pomemben del prehrane. Predvsem revežev. To še vedno ostajajo v časih hudih ekonomskih kriz in vojn. V drugi polovici prejšnjega stoletja so jih Slovenci množično nabirali, jih sušili, vlagali, zamrzovali ... Na drugi strani so jih številna podjetja na veliko odkupovala, na leto tudi po več kot sto ton. Zadnji dve desetletji odkup pospešeno upada, tako da jih dandanes odkupuje samo še pet podjetij, in sicer vsega okoli deset ton na leto. »Seveda veliko gob mimo uradnih poti konča na krožnikih restavracij in gostiln, nad čimer ni pravega nadzora,« dodaja Horvat. Po drugi strani na trgovskih policah namesto slovenskih gob čedalje pogosteje srečujemo uvožene – navadno iz vzhodne Evrope, na primer Romunije, ali iz Kitajske.
Množično gobarjenje je ogrozilo obstoj nekaterih najpogosteje nabiranih vrst. Med temi je najbolj znana knežja mušnica (karželj). Mlada goba je v ovojnici in podobna jajcu, odrasla pa ima klobuk oranžne barve. Zaradi njenega odličnega okusa so jo cenili že Rimljani, danes pa je zaradi ogroženosti zaščitena in jo je prepovedano nabirati.
