Tiskane izdaje
Nocoj, na predvečer godu svetega Gregorja, bodo v rečicah in rekah po Sloveniji zaplavali gregorčki, barčice ali ladjice z lučkami ter oznanile prihod pomladi. Dneva, ko je voda odnesla luč in prinesla daljšanje dneva, so se nekoč veselili zlasti čevljarji v Tržiču. Tam so se po izvirnost obrnili k tradiciji, kot je razkril pogled v učilnico 6. a razreda tamkajšnje osnovne šole.
Potekale so še zadnje priprave na enega najbolj znamenitih tržiških običajev, ki so ga v program tehničnega pouka na Osnovni šoli Tržič uvrstili že v 70. letih prejšnjega stoletja. Toda v minulih desetletjih so gregorčki, povečini hišice, nastajale predvsem iz stiroporja, plastičnih lončkov in podobnih materialov, zadnje iz lepenke in kartona pa so letos zamenjali še bolj ekološki ter predvsem tradicionalni – jerbasi, cambuhi, pekarčki in brezove metle.
V učilnici je tisti čas vrvelo od ustvarjalnosti. Kladiva so glasno pela tudi v rokah deklet. Vneto so zabijala skrbno odmerjene leskove paličice v podlago iz smrekovine, ki jo je v različne like narezal hišnik, nato so luknjice zavrtali še z vrtalnim strojem, v drugi in zadnji vrsti šolskih miz so skupinice učencev vneto strgale lubje z vrbovih vejic ... »Majčkeno je že zoprno to luščenje, a meni je prav fino,« je povedala Ema Soklič, dekle v skupini treh fantov, opremljenih z olfa in navadnimi nožki. Z luščenjem rumenkaste skorje so vejice postale svetle, skoraj bele, s takšnim pletivom pa je bilo mogoče izdelati bolj pisane peharčke. Te so tisti čas že pletle njihove sošolke v prvi vrsti Sara Rovtar, Nastja Bahun, Pika Kenda in Gabrijela Gala Blaži Gregorčič.
Na vprašanje, kaj je pri izdelovanju peharčka najtežje, je Pika brez razmišljanja odgovorila: »Zabijanje v podlago. Ponavadi so vejice predebele, da bi jih zlahka zabili v podlago, zato jih je treba še malo zašiliti.« Dekleta so opomnila, da je treba za osnovo zabiti neparno število količkov, te pa je seveda treba narezati na enako dolžino, približno 10 centimetrov. Križ zna biti tudi s pletivom, torej vrbovimi vejicami, saj če so presuhe, se lomijo, če so predebele, pa je z njimi težko delati, je razložila Nastja. A kot je bilo videti, jim je šlo pletenje dobro od rok, nekaj težav je povzročila le zadnja vrsta, potem pa je bil gregorček že skoraj končan. Nazadnje so ga napolnili še z žagovino; to bodo danes polili s smolo, da bodo bolje gorela.
Poleg gregorčkov bodo na obrežju Tržiške Bistrice zagorele tudi brezove metle, sta najavila devetošolca Domen Mali in Anže Meglič ob pogledu na osem metel, ki sta jih izdelala za prireditev. Nekoč so jih vajenci polili s smolo, jih zažgali in jih okoli ognja (kresa) vihteli po zraku v obliki osmice, je pojasnil Domen.
Od svetega Mihaela do Gregorja
Nocojšnja prireditev poimenovana Vuč v vodo bo vrhunec dogodkov, povezanih z gregorjevim, ki so se v Tržiču začeli že minuli petek. Na gregorjevo so se z izdelovanjem različnih izdelkov, med drugim ptičjih pogač in cambohov, pripravljali tudi v podružničnih šolah Podljubelj in Lom ter v tržiških vrtcih. Ob 18. uri bo krenil sprevod gregorčkov z baklami do nabrežine Tržiške bistrice nasproti Kulturnega centra Tržič, kakšna je bila tradicija proslavljanja prihoda pomladi, pa je mogoče razbrati tudi s starih fotografij, ki jih hrani Tržiški muzej.
Na tisti iz leta 1936 se je mogoče prepričati, da je bila ob Tržiški Bistrici na predvečer Gregorjevega precejšnja gneča, zelo prešerno ozračje pa se kaže tudi na eni od povojnih fotografij. Starejši domačin v družbi otrok s hišicami v rokah razteguje meh harmonike. A gregorjevo so, kot priča zapis v Cerkvenem glasniku, praznovali že leta 1926, Viktor Kragl pa je o gregorjevem v Zgodovinskih drobcih župnije Tržič (leta 1936) pisal celo kot o »večstoletnem tržiškem običaju«. Tega so v času med obema vojnama ohranjali predvsem stanovalci iz Gase, današnje Partizanske ulice, ki so luč metali v Tržiško Bistrico pod Zgornjim mostom, kjer so se poleti kopali, z mosta pa so jih gledali »pvacarji« oziroma Tržičani, ki so stanovali v trgu, je zapisala etnologinja Tita Porenta, ki je raziskovala ta običaj na Gorenjskem.
V vseh krajih, kjer je bila doma obrt, so se prebivalci nadvse veselili pomladi, saj je prinesla daljši dan. God svetega Gregorja, krščanskega svetnika in zavetnika raznih obrtnikov, je prvotno sovpadal s spomladanskim enakonočjem. Poleg kovačev, žebljarjev, žbičarjev in drugih vaških obrtnikov v Kropi, Kamni Gorici, Železnikih, Beli, Suhi, Šenčurju, Vogljah, Brniku in Cerkljah so tudi šuštarji iz Tržiča pri delu v zimskemu času od svetega Mihaela (29. septembra) do svetega Gregorja (12. marca) potrebovali dodatno svečavo. Še zlasti težko je bilo delo ob svečah, oljenkah ali petrolejkah ter za te kraje značilnih tako imenovanih lučkah na gavge.
Ob teh lučkah – svetlobo so ojačevale in usmerjale krogle, napolnjene z vodo – je smel delati samo čevljarski mojster, vajenci pa so se morali zadovoljiti s slabšo svetlobo. Tudi po prihodu elektrike, ki je v Tržiču prvič zasvetila na prelomu iz 19. v 20. stoletje, so v čevljarskih delavnicah še nekaj časa brlele svetilke na druge vire. Ker je bilo to delo težavno in so se ga obrtniki naveličali, so se daljših dni močno razveselili.
Voda odnese delo ob slabi luči
Kot pojasnjuje konservator restavrator Boštjan Meglič iz Tržiškega muzeja, so na ta praznik ob Tržiški Bistrici zakurili kresove in vihteli obrabljene, stare brezove metle, ki so jih deloma oblili z drevesno smolo, deloma s čevljarskim lepilom, da so bolje gorele. Glavni dogodek pa je bilo spuščanje tako imenovanih gregorjevih hišic, gregorčkov oziroma barčic.
»Čeprav so vajenci že med letom izdelovali ladjice in se pripravljali na ta praznik, pa je marsikomu za izdelavo gregročka pogosto zmanjkalo časa. Zato so k reki vzeli, kar je bilo pri roki: kakšen star pehar, korbo, jerbas, camboh ali košaro, jih napolnili z oblanci, ki jih je bilo v teh krajih zaradi tradicije obdelovanja lesa dosti skoraj pri vsaki hiši. Polili so jih s smolo, voskom dogorelih sveč ali starim čevljarskim lepilom in jih, goreče, spustili po vodi, češ, naj voda odnese delo ob slabi luči,« je pojasnil sogovornik. Za njegove prednike iz Tržiča je bil to dan vsesplošnega rajanja in veselja. Premožnejši mojstri oziroma njegova družina pa so ta dogodek okronali še s tako imenovano lučno pečenko, večerjo, na katero so povabili tudi vajence in pomočnike.
In zakaj so po vodi pogosto zaplavale tudi hišice ali cerkvice? Po vsej verjetnosti je šlo za simboličen pogled na tisto, kar je bilo pozimi videti v teh krajih: šuštarske delavnice oziroma hiše, v katerih so v zgodnjih jutranjih urah in od popoldneva naprej brlele lučke. Če je bilo gregorjevo za naše prednike resničen praznik, pa so današnja spuščanja gregorčkov šega, ki ohranja spomin na nanj.
