Grisia – najbolj znana rovinjska ulica in največja hrvaška razstava na prostem

Vsega so krivi Američani. Če se jih ne bi 120 nekega oktobrskega dne leta 1966 izkrcalo s turistične križarke in pokupilo ducat del članov rovinjske umetniške kolonije, kdo ve, ali bi Grisio, najbolj znano ulico v Rovinju, ob letu osorej vnovič zavzeli umetniki in ljubitelji umetnosti? Kakor vsako leto, letos 45. zapored, brez predaha, bo ulica danes od zore do mraka prizorišče največje hrvaške razstave na prostem. Priložnost za druženje umetnikov in ljubiteljev umetnosti povečini iz Hrvaške, pa tudi iz sosednjih držav, turistična manifestacija, ohranjanje kulturne dediščine ali ... Zgolj somrak tistega, kar je bila nekdaj?

Kamen, s katerim je tlakovana Grisia, se blešči, kakor da bi ga kdo obsedeno loščil; no, pravzaprav ga – loščijo ga podplati čevljev in sandalov turistov, ki se zlivajo po njej; tega dne jih je bilo precej že okoli poldneva, sicer se kolone navadno zgostijo zvečer. Večina jih stopi po njej do cerkve sv. Evfemije na vrhu griča, najbolj znane rovinjske vedute, in se spet spusti nazaj na rivo. Vzporedne ulice, prav tako ozke, osenčene z visokimi slikovitimi stavbami ter razgibane z baladurji in portali, ki povedejo na notranja dvorišča, so tako izjemno prijetne za bolj osam­ljeno potepanje po griču.

Zgodba, ki je ni več

Preden se lotimo presejati današnje pomene Grisie, se potopimo v zgodovino ulice in razstave. Vsega vendarle niso krivi Američani. Kura ali jajce? Najprej je bila kura. Najprej so bili umetniki, povezani v umetniški koloniji, ki je bila menda najstarejša in najštevilnejša tak­šna združba na območju nekdanje skupne države. Njeni člani so bili slikarji, pesniki, igralci, glasbeniki, znanstveniki..., večinoma iz Zagreba in Beograda. Skrbeli so za kulturno dogajanje v mestu, ki jih je bilo, izpraznjeno po drugi svetovni vojni, kar se da veselo. Med njimi je bil tudi Bruno Mascarelli; v Rovinj je prišel leta 1949 po koncu študija na zagrebški likovni akademiji. Kot edini iz skupine, ki je spodbudila današnjo razstavo na prostem, še vedno živi na Grisii. A v teh dneh se mudi v Parizu, kjer razstavlja, zato smo njegovo zgodbo poslušali od njegovih poslušalcev.

Umetniki iz rovinjske kolonije so se ob obisku ameriških turistov domislili, da bi svoja dela razstavili na ulici petičnim gostom, morda bo kateri kaj kupil. In so. Dvanajst del. Leto zatem, 1967, so na Grisii postavili prvo razstavo, ki je ulici sčasoma nadela pridevnik umet­niška tudi v preostalih 364 dneh. Dan Grisie je sicer vselej ena od avgustovskih nedelj.

»Na Grisii so nekoč ustvarjali eminentni umetniki, med njimi tudi zdaj cenjeni v evropskem prostoru, in enkrat na leto so svoja dela razstavili. In ko so se jim lahko čez čas pridružili tudi drugi, so zelo pazili, s čim so se predstavili, saj jih je bilo strah, da bi se s svojim delom osramotili. Zdaj je nas profesionalce sram razstaviti svoja dela,« je bil oster Rajko Svilar, hrvaški akademski slikar, ki živi in ustvarja na Grisii dve desetletji. Zmotili smo ga v njegovem ateljeju v vrhnjem delu ulice. Ravno je barval lesen okenski okvir; za znanca prijatelja iz Kopra ustvarja sliko, je pojasnil. Svilar se je v Rovinj preselil iz Slavonskega Broda, kjer mu je na začetku vojne vse zgorelo, ostal je brez vsega, je povedal. O razvoju Grisie, ki mu je priča in o katerem posluša od drugih, ki so tukaj dlje, pripoveduje, čeravno vseskozi v smehu, kritično.

»Grisia je zelo obljudena – zato, ker je pred tridesetimi leti nekdo v turistične vodnike zapisal, da je umetniška ulica. Zdaj prihajajo turisti z isto informacijo, a to ni več res. Raven ustvarjanja je padla, prav tako kakovosti na razstavi. Še pred dobrim desetletjem je bilo tukaj precej hiš praznih, v ulici je bilo kar nekaj dobrih ateljejev, zdaj lepe sive kamnite zidove marsikje kazi kič!« se je razgovoril sivolasi slikar.

Topli vinkovški copatki

Potem ko smo se ničkolikokrat vzpeli in spustili po Grisii, lahko mirno zapišemo, da turisti niso videti prav nič zgroženi ob pogledu na prodajalnice, pred katerimi visijo, denimo, oblačila, bolj primerna za Ponterosso, platoji nakita, ki že na oko niso ročno delo, copati s toplo obrobo v plastičnih vrečkah, spominki, ki so stalnica jadranske obale že desetletja: školjke vseh velikosti in oblik, vedute Rovinja na vsem mogočem, na kar se jih pač da natisniti (od jedilnega posodja do steklenih krogel in razglednic), pa množica cenenih in poceni drobnarij, ki naj bi doma igrale vlogo spominka. Toda: manjši in cenejši ko so, tem raje jih imajo, je skomignil z rameni mladenič pred eno takšnih »multipraktičnih« trgovinic. Copati iz Vinkovcev (»res so od tam, spodaj jih imajo pa iz Kitajske«, je še zatrdil) so, denimo, tudi precej priljubljeni. (Kako kdo sredi pripeke sploh vzame v roke copatke z »mucko«, je sicer precej begajoče vprašanje...) Umetnost, ki bi se prebila v strokovne knjige, je redka, čeprav tudi vse drugo na ulici še zdaleč ni kič; nakit se razlikuje od nakita, spominek od spominka...

Sicer pa – kakršno občinstvo, tak­šna ponudba, se je lakonično nasmehnil Danilo Dučak, akademski slikar, zdaj ilustrator. Živi v Zagrebu in Motovunu, kamor se je vrnil po treh desetletjih v tujini, letos četrtič razstavlja na Grisii. Prvo leto je prejel nagrado za blok z ilustracijami Rovinja na podlagi reprodukcije starega zemljevida mesta. »Drugo leto sem prišel z velikimi pričakovanji! In dobil nič!« se je nasmejal. A dogodek sam mu je všeč. »Je nekak­šna demokratična institucija! Na koncu je sploh super, ko so vsi, ki ostanejo brez nagrad, nezadovoljni! Ne, šalim se, na koncu smo vsi zadovoljni!« je nadaljeval v smehu. Mimogrede: nagrad je osem, razstavljavcev pa je vsako leto približno tristo, je povedal Dario Sošić, kustos v rovinjskem muzeju, v pristojnost katerega spada razstava.

Še Montmartre je kičast

Da je na Grisii vse preveč prodajaln in vse premalo ateljejev, v katerih bi umetniki tudi ustvarjali, pritrdi tudi Maria Ćurčić, mlada akademska slikarka iz Rovinja; njen atelje je sicer na robu mestnega jedra, v ljubki kamniti cerkvici, ki ji jo je odstopila občina. V muzeju so že dolgo tega in večkrat opozorili občino, naj bo strožja pri izboru vsebin na Grisii, toda ni se izšlo, je dodal Sošić. »Grisia je izšla iz želje umetnikov, da bi turistom prodali svoja dela, sčasoma pa se je en dan raztegnil na celoletni posel. In kdor je kupil prostore v tej ulici, si je kupil tudi možnost, da navsezadnje prodaja, kar hoče.« Če smo realni: ljudje od tega živijo, je skomignil Dučak. »Sicer pa je tudi Montmartre poln kiča!«

Na rovinjski občini so bili s pojas­nilom kratki: vplivajo lahko na to, kar je v občinski lasti; kar ni, je zunaj njihovih pristojnosti ...

Današnji Grisii uspeva živeti od slovesa, ki si ga je ustvarila v preteklosti, razmišlja Sošić. Zaradi njega umetniki še zmeraj prihajajo in se udeležujejo razstave. Ta je sicer razdeljena na štiri kategorije: »diplomiranim umetnikom« so se sčasoma pridružili ljubiteljski, zatem še otroci in študenti umetnosti. Prav samoukov je največ, tretjina vseh sodelujočih, petina je šolanih. »Sama sem prvič tu razstavljala, ko sem imela 14 let. Odtlej pridem vsako leto,« je povedala Ćurčićeva. Zanjo je to predvsem priložnost za snidenje s kolegi z drugih koncev, kdaj pa seveda tudi kaj proda. »Grisia je dober povod za druženje in izmenjavo izkušenj.« Kaj bo razstavljala letos, nekaj dni prej še ni vedela. Mnogi se pripravljajo več mesecev, ona navadno čaka do zadnjega, da jo spreleti, kaj bo izbrala, je skomignila. Med njenimi deli sicer prevladujeta abstrakcija in assemblage.

Poslušajo, a ne slišijo

Prve razstave so bile zgoščene na sredi ulice, je povedal Sošić, sčasoma so se raztegnile od portala, ki ločuje grič, kjer je Grisia, od osrednjega mestnega trga, do cerkve sv. Evfemije na vrhu. Kolikor je bilo razumeti, je največ »pravih« umet­nikov mogoče srečati ravno okoli cerkve. Številni namreč pridejo od drugod, in ko dospejo do ulice, so spodnja mesta že zasedena; pa ne zgolj z enodnevnimi razstavljavci, ampak tudi s ponudbo rednih trgovcev. Te sicer muzej vsako leto znova naprosi, da bi tega dne zaprli svoja vrata, saj je pravilo razstave pet del na enega razstavljavca, toda marsikdo presliši prošnjo, je povedal Sošić. »Prisiliti pa jih v to ne moremo.«

Na enem od notranjih dvorišč, ki se odpirajo z Grisie, je možakar s skodranimi lasmi za mizico barval koščke lesa. Na vratih prodajalnice za njim so bili razobešeni lični leseni spominki. Zoran Lužar je iz elektro stroke prešel med likovne ustvarjalce, je član zagrebškega in rovinjskega društva, je povedal. Z ženo, s katero imata na Grisii atelje in prodajalnico, sicer živita v Zagrebu, v Rovinju sta od pomladi do jeseni, sem prihajata, ustvarjata in prodajata večinoma izmenično. Domala vsak izdelek v njuni prodajalnici je delo obeh, od ogledal do slik, okvirjev, luči, punčk, sveč ... Največ iz lesa, pri čemer precej ustvarjata iz naplavljenega, ki ga vzameta in uporabita, kakršen je. Že domala dvajset let sta s svojimi izdelki prisotna na jadranski obali, njegovo mnenje o kakovosti na Grisii pa je: »Pol je dobrih, pol ne, tako v ulici kot na razstavi.«

V ateljeju in galeriji Brek ob vznožju Grisie prodaja svoje izdelke kakšnih dvajset umetnikov, večinoma z različnih koncev Hrvaške. »Smo eni redkih tukaj, ki na izdelkih nimamo Rovinja v kakršni koli obliki, to je pri nas skoraj prepovedano,« se je nasmehnila domačinka Sara Mikelić, ki je bila tega dne v prodajalnici. Tu ima dom sodobna ustvarjalnost s poudarkom na recikliranju: od prstanov z računalniškimi mehanizmi do gramofonskih plošč z novo, gos­podinjsko namembnostjo. Njej se zdi razstava super, je skomignila, »je pa prišel zadnjič neki umet­nik in bil ves ogorčen, češ da je bilo pred tridesetimi leti tukaj vse drugače«.

Grisia bo letos 45. zapored; v vsem tem času je niso nikoli odpovedali, niti med vojno v devetdesetih letih, nikoli je tudi ni ogrozil dež, je povedal Sošić. Kljub očitni neskladnosti nekaterih prodajalnic v ulici z njeno polpreteklo zgodovino in trpinčenju estetskega čuta ob ponujeni šari, kljub redkim ateljejem, v katerih res lahko zmotimo umetnika pri delu, kljub drgnjenju ob ramena drugih turistov ob poletnih večerih Grisia še vzdržuje sloves, ki so ji ga zagotovili v prejšnjih desetlet­jih. Če bo, kajpada, ostalo vsaj pri statusu quo. Če je ne bo preplavilo še več nevidnih podpisov azijskih delavk ... Toda: če spodleti Grisii, je grič še zmeraj prepreden s toliko očarljivimi vegastimi uličicami, da se sv. Evfemiji na vrhu ni bati, da bi jo turisti pozabili.