Tiskane izdaje
Velika bela hiša nedaleč od železne ceste, ki vodi skozi Hodoš, je bila še nedolgo nazaj nadvse pomembna v kraju – v njej je bila gostilna. Čeprav je od predlani zaprta, ni prav dosti drugačna: v osrednjem prostoru je še vedno pult, okoli njega gostilniške mize, pogrnjene s karirastimi prti. Le kupček napol oluščenih zrn orehov in drobilec sta izdajala, da se gostilniški prostor uporablja za povsem vsakdanja, gospodinjska opravila. »Gostilno smo zaprli, ko sem se upokojila,« je rekla Anica Jonaš, »prostor pa smo pustili takšen, kakršen je.«
Ob eni izmed miz je sedel njen mož Ludvik Jonaš in se pomenkoval z obiskovalcem, v madžarščini. »Imela sva sestanek v zvezi s krajevno samopomočjo,« je k sosednji mizi kmalu prisedel visoki možakar in uglajeno pozdravil. Ni bilo težko ugotoviti, da je med tistimi v občini, ki so zaslužni za marsikaj, in to se je kmalu potrdilo. Toda Ludvik Jonaš je začel počasi, preudarno in s pridihom hudomušnosti. »Sem socialistično dete. V tem času sem se izučil, delal in skoraj dočakal upokojitev. To ni zanemarljivo, kajti Hodoš je na območju, ki je specifično. Eden od vzrokov je ta, da se je tukaj spuščala železna zavesa,« je orisal pomen območja nadzorovanega gibanja.
Hodoš je bil pravzaprav vedno stražarnica, od tod tudi njegovo ime: Őrihodos. Vas je bila ena izmed 18 na tem območju, kjer so stražili pokrajino. Zlasti v času turških vpadov so kmetje, ki so z dimnimi signali opozarjali prebivalstvo na bližajočo se nevarnost, pridobili posebne bonitete, predvsem v obliki zemljišč. Zato so bili precej premožni, imeli so namreč kmetije v velikosti okoli 20 hektarov. »Zaradi tega so bili vedno tudi malo ponosni,« je pripovedoval Jonaš. Na navzočnost raznih stražarjev še zdaj spominjajo nekdanja stražarnica, iz katere so naredili mladinski dom, stari stražni stolp iz časa železne zavese, ki se dviguje sredi polja, in navsezadnje zapuščeni mejni prehod z značilno infrastrukturo in napisom Dobrodošli – Ödvözöljük.
Mešano, a ne zmešano
Kot pri vsaki hiši v občini Hodoš, ki jo sestavljajo kraja Hodoš in Krplivnik ter zaselek Domaföld, je zgodovina obmejnega območja risala tudi zgodovino Jonaševe družine. Njegov oče je bil Slovenec, pri 19 letih se je priselil iz Murske Sobote. »Za ženo je vzel Madžarko, ki ni znala niti besedice slovensko, on pa ni znal niti besedice madžarsko,« se je nasmehnil Ludvik in dodal: »Tudi jaz sem mešan otrok, a ne zmešan!«
Oče je kupil hišo, ki je bila že od leta 1924 gostilna, a Ludvik je to tradicijo nadaljeval le posredno – gostilno je vodila njegova žena, on pa je (četudi precej drugače) nadaljeval nalogo stražarjev. Vse življenje je bil častnik slovenske vojske, od začetka leta 1968 je bil v Teritorialni obrambi – vse do upokojitve. In tako tudi brez oklevanja prizna, da je zagrizen vojak, kar še najbolje razume žena Anica, ki se ob tej pripombi le pomenljivo nasmehne.
Pogovori v gostilni so se marsikdaj zavlekli, je pripomnila, toda ko je bilo preveč govora o politiki, je hitro razdrobila druščino. Pa čeprav je, ko je prišla k hiši, bolj malo razumela, o čem teče beseda. Kmalu se je tudi ona naučila madžarsko, kajti v Hodošu je to glavni pogovorni jezik, čeravno v času železne zavese z drugo stranjo meje skoraj niso imeli stikov. Toda politična meja ni meja jezika: »Porabski Slovenci nikoli niso bili pod Jugoslavijo, a še vedno lepo govorijo slovensko,« je poudaril Ludvik. Čeprav nikoli ni hodil v dvojezično šolo (to je zgolj splet naključij), zelo dobro govori madžarsko. Do tega jezika goji tudi precejšnjo naklonjenost. »To je težak jezik, vendar zelo lep. Na primer: v slovenščini vedno rečemo dober dan, oni rečejo dober dan vam želim.«
V sožitju
Tudi v hiši Borisa Abrahama bi bilo težko slediti družinskim pogovorom. Šestletna Alida, ki se je vrtela okoli mame Klaudie, je klepetala v madžarščini. »Ravno je prišla iz šole in pravi, da je lačna,« je prevedel Boris. Njegova štiričlanska družina, ki jo sestavlja še desetletna Sarah, je kot večina družin v Hodošu narodnostno in versko mešana, in to več kolen nazaj. Klaudijin oče je, denimo, Slovenec, ki se je oženil in preselil čez mejo v Monošter, Klaudia se je vrnila k njegovim koreninam in zdaj živi v Hodošu. Klaudia je rimskokatoliške vere, večina Hodošanov je (tako kot Boris) evangeličanov.
»Toda od nekdaj živimo v sožitju,« je dejal Boris, tudi predsednik madžarske narodne samoupravne skupnosti. Njegovi starši so sprva živeli v Nemčiji, leta 1980 pa so se preselili v ta skrajni del Slovenije. Borisa, predstavnika mlajše generacije, to prav nič ne moti: »Tukaj sem se vedno dobro počutil, tudi ko sem študiral v Mariboru, sem čutil domotožje in se hotel čim prej vrniti,« je razlagal. »Vsi se poznamo, si pomagamo med sabo. Ker nas je čedalje manj, je to še toliko bolj pomembno.«
Družina Abrahamovih mlajših je med mlajšimi v občini. Povprečna starost prebivalcev Hodoša je namreč 45,5 leta, lani niso dobili nobenega novorojenca. »Tako kot drugje je tudi pri nas trend, da se mladi težko odločijo za otroka. Ni več tako preprosto otroku omogočiti vsega, česar bi si želeli,« je menil. Ravno takrat se je vrnila Sarah, staršem rekla nekaj besedic po madžarsko in pozdravila po slovensko. Slovenski jezik se ji zdi težji, njena najljubša predmeta sta oba na -m: matematika in madžarščina. »Družine se različno prilagodijo, v naši doma že od nekdaj govorimo madžarsko.«
Ravno zaradi stapljanja dveh kultur je življenje tukaj veliko bogatejše, je prepričan. Da bi ohranili stike, madžarsko kulturo in jezik, pripravljajo v narodnostni skupnosti številne prireditve; lani so jih imeli vsaj 25, med zadnjimi je bilo praznovanje obeh kulturnih dnevov – madžarskega (22. januar) in slovenskega (8. februar). »Pritegniti poskušamo zlasti mlade, da bi začutili, kako pomembni so za občino,« se je vrnil k problemu staranja prebivalstva.
Na Hodoš ga veže tudi delo – zaposlen je pri Slovenskih železnicah. Te dajejo zaposlitev šestim prebivalcem Hodoša in so poleg doma starejših občanov (ki je prešel pod Hrastovec), vrtca in šole, pošte, trgovine, bifeja in navsezadnje občine glavni delodajalec v občini. Na drugi strani meje je standard veliko slabši, je dodal Boris Abraham.
Na občini
Odkar je občina Hodoš samostojna, ima tudi svojega »šefa«. To je v tako majhni občini (meri 18,2 kvadratnega kilometra) s tako malo dušami (okoli 340) prednost in slabost hkrati.
Ne ene ne druge najbrž ni treba posebej pojasnjevati, a veliko pove že pripetljaj ob volitvah leta 2010: volitve bi v prvem krogu dobil Rudolf Bunderla in tako ugnal tekmeca Ludvika Orbana, večletnega župana, ko ne bi bil zatajil zadnji glas po pošti, ki ga je poslala volivka iz bolnišnice. Po nestrpnem pričakovanju pošiljke se je izkazalo, da glasovnica ni veljavna, in čeprav je občanka – po neuradnih podatkih! – glasovala za Bunderlo, so imeli drugi krog. Rudolf Bunderla je takrat zmagal in vodi občino kot nepoklicni župan. Kar poenostavljeno pomeni, da gre po službi – kot delovodja telekomunikacijskih naprav je zaposlen pri Slovenskih železnicah – še v drugo službo, na občino.
Ko smo ga obiskali, se je ukvarjal s papirologijo in čakal, ali bo na vrata potrkal kakšen občan; bila je namreč sreda, ko je imel »govorilne ure«. »Rad bi ostal dostopen ljudem,« je resno rekel. Župan je po narodnosti Slovenec, a se je med zadnjim popisom opredelil za pripadnika madžarske narodne samoupravne skupnosti. »Če si na seznamu narodnosti, po svoje odločaš tudi o usodi manjšine,« je preudarno pojasnil. »Čutim pripadnost ljudem, ki tukaj živijo.« Z nacionalno nestrpnostjo nimajo težav, je zatrdil, vsaj med občani in občankami ne.
Čeprav so, odkar so se najprej s Šalovci vred odcepili od Murske Sobote in potem še od Šalovcev, precej manjša občina, je župan prepričan, da jim gre tako precej bolje: lažje uresničujejo načrte, in odkar so samostojni, so uredili precej infrastrukture. »To je zelo pomembno, navsezadnje je naša občina tista, kjer ljudje, ki pridejo tukaj v državo, dobijo prvi vtis o njej,« je rekel.
Slabosti pa … Pri tem je malo pomolčal. »Vsekakor so to oddaljenost in slabe povezave z javnim prometom.« (Pred kratkim so ukinili povezavo med Ljubljano in Budimpešto, kar marsikoga, še zlasti pa zaposlene na železniški postaji, odkrito vznejevolji: »Zdaj vozi do Ljubljane samo lokalni vlak! Vožnja traja šest ur,« je razlagal vodja premika Anton Radman.)
Nazadnje smo župana vprašali še o eni najzanimivejših reči v občini: Kakšna je verjetnost, da ob obisku Hodoškega jezera srečamo vidro? Prizanesljiv nasmeh je izdajal, da vidre ne vidiš kar tako. Vsekakor pa pomaga, če jo greš gledat zgodaj zjutraj. Ker se je na Hodoš že spuščalo sonce in ravnico, pobeljeno s snegom, začelo barvati v osladno oranžnorožnato barvo, je bila verjetnost še toliko bolj neznatna. A ko odhajaš iz Hodoša, vsekakor vidiš to zverino – na prometnem znaku: Pozor, vidra!
