Po dobrem mesecu dni, odkar smo objavili trpko zgodbo družine Plošinjak, smo se znova odpravili v Cirkulane. Bralce je stiska treh otrok in njihove ovdovele matere tako presunila, da so jim na stežaj odprli srca. Pomoč je presegla vsa pričakovanja in družini zelo spremenila življenje.
Že od daleč se je dalo opaziti, da se v hiši nekaj dogaja. Vsa vrata so bila na stežaj odprta, dva delavca sta iz kombija nosila vodovodne cevi, pozornost pa je pritegnil tudi hrup vrtalnega stroja. Mala psička Neža, ki je od zadnjega obiska zrasla najmanj za deset centimetrov, je pozdravila prva, njeno veselo cviljenje pa je na vrh stopnic prignalo Natalijo Plošinjak. Žarečo, do ušes nasmejano, srečno. Obisk je bil namenoma načrtovan za dopoldne, ko so bili otroci v šoli, saj so imeli v lokalnem okolju zaradi medijskega izpostavljanja že preveč težav. »Ampak to zdaj ni važno,« je poudarila Natalija ob odločnem stisku roke, ki ga je takoj pospremila z iskrenimi izrazi zahvale. Vsej Sloveniji! »Nikoli si ne bi mislila, da nam bo toliko ljudi pomagalo, da bodo tako dobri z nami in da bodo moji otroci še kdaj srečni. Vem, da so besede premalo, ampak v tem trenutku lahko rečem le hvala. Vsem skupaj in vsakemu posebej.«
Sledila sem ji po stopnicah navzgor, obe sva se izogibali orodju, ki so ga povsod razstavili delavci, ko pa sva prišli do kuhinje, je smeje samo z roko nakazala proti novemu štedilniku na trdo gorivo iz inoksa, češ ali boš že kaj opazila! Seveda mi je padel v oči. »O, nov štedilnik imate,« sem končno rekla, Natalija pa je povedala, da ni le štedilnik, ampak so ji mojstri iz njega po vsej hiši razpeljali centralno: »Zvečer naložim dve poleni, pa je še zjutraj prijetno toplo. Pa še kuham lahko na njem. Vidite, kar dve pečici ima.«
S silnim navdušenjem mi je razkazovala pridobitev. Če sem pri prvem obisku morala vsako besedo zvleči, so zdaj kar vrele iz nje: »Gospa Darja z Jesenic mi ga je podarila. Kaj ni čudovit? Na božični večer smo prvič zakurili. Na pomoč so mi priskočili iz ptujskega Tamesa. Sam direktor, Mitja Šegula, je prišel sem in pogledal, kaj in kako bi se dalo narediti. Njegovi fantje so šli na Jesenice po štedilnik, nato pa so centralno še napeljali. Vse zastonj. Zveza prijateljev mladine Moste - Polje je iz zbranih sredstev plačala le material po predračunu, 1200 evrov, sicer bi me takšna investicija stala štiri tisočake. Zdaj so se lotili še kopalnice. Vse je razbito,« pokaže Natalija na prašno gradbišče, »ampak danes bodo končali z vodoinštalaterskimi deli. Jutri že pride pečar. Vztrajal je, naj grem z njim izbrat keramiko. Otroci so navijali za modro. Boste videli, kako lepe bodo ploščice!« Medtem je Nataliji zvonil telefon. Na hitro je morala urediti, da ji bo nekdo pripeljal pesek za omete in tlake. Opazila sem, da ji gre organizacija odlično od rok.
Toda kako se je vse skupaj začelo, od kod takšna sprememba?
Za praznike že toplo
»V nedeljo zjutraj, takoj po objavi članka v Delu, sta se na dvorišče pripeljala Edi Gajšek, sicer ptujski policist, in njegova žena. Ko je videl kje in kako živimo, je rekel, da bo pomagal pri organizaciji mojstrov za nujna dela v hiši, ker pozna veliko ljudi. Tamisove je pripeljal on. Zelo sem mu hvaležna. Že takrat je obljubil, da bo pri nas za praznike toplo. Pa je bilo res. Tudi zidar, ki bo nad garažo sezidal dve sobici, da bosta fanta ločena od Andreje, je že prišel pogledat, kaj in kako. Otroci kar ne morejo dočakati, ves čas sprašujejo, kdaj bodo sobe. Pa še s pleskarjem smo že dogovorjeni. Vsi naredijo predračune za material, delajo pa zastonj. Vsak dan jim pripravim malico. Tako sem vajena. Ne morem pustiti, da bi nekdo tu delal, potem pa bi moral po sendvič v Cirkulane. Ni važno, če zase nimam, delavci pri meni ne bodo lačni,« je poudarila Natalija.
Dobro, da gospod Gajšek bdi nad mojstri, kajti na njenem pragu so se pojavili tudi taki, ki so hoteli zaslužiti. »Ja, nekateri so me spraševali, kje imam denar. Ne morejo razumeti, da je na voljo v skladu in da na ZPM vsak evro nakažejo kar v trgovino z materialom. Po predračunu. Bog ne daj, da bi imela denar doma! Saj bi me požrli! Nepridipravov je veliko, veste. Neka ženska me je po telefonu nadlegovala, naj ji pomagam, češ da ima osem otrok. Ne, jaz denarja nimam, niti ga ne bi hotela imeti. Vse bo za otroke. Z ZPM smo se dogovorili, da bomo vložili v hišo toliko, da bodo imeli varen dom, ostanek pa razdelili na tri dele in denar na računih otrok vezali do polnoletnosti. Meni se zdi to v redu.«
Pomoči za 32.381,70 evra
Dobri ljudje so v skladu za Andrejo, Leona in Aljaža zbrali kar 32.381,70 evra. Že pred prazniki so z ZPM tri tisočake nakazali za nakup rabljene, a dobro ohranjene merive, ker je Natalija s starim puntom in vsemi tremi otroki zgrmela v grapo, ko jih je neko jutro peljala v šolo: »Še sreča, da se nismo poškodovali. Avto je bil totalka, mi pa tako prestrašeni, da nismo mogli priti k sebi. S poledenele ceste me je zaneslo vstran in prav nič nisem mogla storiti. Takoj so pritekli ljudje, otroke spravili v prvo hišo, avto pa je šel na odpad. Jokali so in se tresli, mene pa je šok dosegel kasneje. Joj, kaj bi se nam lahko zgodilo!«
Zdaj imajo varen avto z dobrimi gumami, Nataliji pa so iz ptujske avtošole obljubili plačilo testa varne vožnje. »Dogovorjeni smo za pomlad. Dali mi bodo njihov avto, pa še inštuktor me bo pospremil na Vransko,« je povedala. Toliko darovalcev bi še rada omenila. Tudi zaposlene iz Dravskih elektrarn, ki so se z darili osebno pripeljali v Cirkulane. Pa gospoda, ki izdeluje perilo in je vse otroke obilno opremil z njim. Naročil ji je, naj ga pokliče, ko bodo spet kaj rabili. Od Whirpoola so dobili nov pralni stroj. Tudi tri klaftre drv so jim pripeljali na dom, pa še in še. Mnogi so obljubili, da družine tudi spomladi ne bodo pozabili.
»Ko sem otroke nekega večera pripeljala iz šole, smo že v temi ob vznožju stopnic nekaj zagledali. Zapodili so tja in odkrili klavirsko harmoniko v kovčku, zraven je bila črna kitara za Leona, pa še majhna violina, ki jo je Andreja takoj vzljubila. Ne vemo, kdo jih je obdaril, a z besedami ni mogoče opisati njihovega navdušenja! Kmalu po tem je imel moj brat god. Vztrajali so, da mu gremo zaigrat podoknico, pa smo inštrumente naložili v avto. Nič še ne znajo, ampak tako prisrčno in zavzeto so igrali, da smo bili odrasli kar solzni. No, zdaj sem jim inštrumente zaklenila, da jih ne bi uničili. Poklicali so namreč ljudje, ki bi jih radi učili. Zmenili smo se, da bodo spomladi prihajali ob koncu tedna. Ne vem, od kod jim tako veselje za glasbo. Jaz nisem nadarjena, pa tudi Marjan ni bil. Oh, ko bi nas zdaj videl! Kako srečen bi bil,« se je zasanjano zamislila Natalija in se spomnila še enega veselja: »Čeprav otroci niso pisali božičku, jih je obiskal z darili. Gospod Gajšek se je oblekel v kostum in jih zelo presenetil. Aljažek je od navdušenja kar po dvorišču delal premete.«
Ceste ne bo
Letošnje leto se je za Plošinjakove začelo sanjsko. Imajo vizijo, imajo voljo, vsa Slovenija jim je vlila novih moči. »Stokrat hvala! Vsakemu posebej. Do zadnjega diha ne bom pozabila, koliko dobrega so ti ljudje naredili za moje otroke. Ko bodo večji, jim bom povedala. Ne razumejo še. Tudi vrstniki se izživljajo nad njimi. Učim jih, naj se obrnejo stran,« je povedala in ni si mogla kaj, da ne bi povedala še, kako zelo jo je prizadel župan Cirkulan: »Prišel je na dvorišče in kričal name, da sem ga osramotila v medijih. Poudaril je, naj od občine ne pričakujem ničesar in da cesta ni njegova skrb. Ampak, ko je bil še Marjan živ, so si jo z občine ogledovali in načrtovali, kako jo bodo popravili. Le enkrat so pripeljali gramoz, kasneje sem v luknje sama zvozila ves pesek, ki nam je ostal od gradnje garaže.«
A družine zdaj tudi takšna škodoželjnost ne more ustaviti. Ogromno dobrotnikov iz vse Slovenije jim stoji ob strani. »Nič mi ni težko, samo da bodo otroci živeli v boljših pogojih. Da bodo le srečni in zdravi,« je zaključila Natalija in začela zavzeto brisati prah, da bi gradbišče v hiši čim manj oviralo šolarje, ki jih vsak večer pripelje domov. Na toplo!
Za množično pomoč Plošenjakovim se vsem darovalcem iskreno zahvaljujemo tudi z uredništva Dela.
Preberite tudi predhodni zgodbi o družini Plošinjak: