»Imeli smo malo, a vendar tako veliko«

Gotovo bo iz letošnjih počitnic vsakdo shranil vsaj en kamenček za mozaik najlepših spominov. Sanja Kranjc jih bo vanj prilepila kar nekaj. Zmagala je na natečaju za dijaško štipendijo Ruta Quetzal in si prislužila študijsko potovanje po Panami, Španiji in Belgiji.

Na Sanjo Kranjc, ki bo letos zakoračila v tretji letnik na Gimnaziji Poljane, smo postali pozorni konec maja, ko so na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport pripravili sprejem zanjo. Minister Jernej Pikalo in veleposlanica Španije Anunciada Fernández de Córdova sta dijakinji iz Žirov predala popotniški paket. Uvrstila se je v skupino 225 mladih iz 53 držav, rojenih v letih 1996 ali 1997, ki so se julija udeležili tega potovanja. Letos je potekalo pod naslovom Od tropskega deževnega gozda Darién do Evrope Karla Velikega. Sanja je vtise zdaj že strnila in jih delila z nami.

Januarja se je, zgolj iz radovednosti, s petimi sošolkami napotila na špansko veleposlaništvo, kjer so dekleta, skupaj jih je bilo devet, opravila preizkus. V eni uri so morala napisati projektno nalogo iz sociale, v naslednji uri pa jih je čakal pogovor pred komisijo. Seveda oboje v španščini. »Niti v sanjah nisem pričakovala, da bodo izbrali ravno mene, a sem si potovanja zelo želela. Že prejšnje leto se ga je udeležila dijakinja z naše gimnazije in vedela sem, da bi meni takšna avantura zelo ustrezala,« pove Sanja, ki je pisala o problemih mladih po končanem šolanju, pogovor s komisijo pa je stekel o njenem načinu življenja in dojemanju sveta.

Sanja gre v svet

»Sanjalo se mi je, da so izbrali eno od sošolk, ki odlično obvlada španščino in je zelo komunikativna, zato nisem mogla verjeti, ko me je uslužbenka veleposlaništva poklicala in obvestila, da bom jaz zastopala Slovenijo. Večkrat mi je morala ponoviti, da ne gre za potegavščino. Pozneje sem še sama poklicala na ambasado, da bi se prepričala o verodostojnosti,« se spominja 17-letna Žirovka. Dolgo ni nikomur omenila, da bo poleti pet tednov z vrstniki z vsega sveta preživela v okrilju tropskega gozda in v še nekaterih špansko govorečih okoljih. »Mesec pozneje sem se zagovorila pred prijateljicami, ki so novico razširile in me prisilile, da sem obvestila starše. Kmalu so vse Žiri vedele, da sem tista, ki bo šla v Ameriko,« smeje pripoveduje Sanja. Tudi starši sprva niso verjeli, stara mama pa je rekla, da je sicer ponosna nanjo, a bi raje videla, če bi v svet poslali koga drugega.

Stvar je bila zapečatena, ko je Sanja v spremstvu družine, ravnatelja poljanske gimnazije Bojana Končana in profesorice za španski jezik Petre Novak prišla na ministrstvo. »Z nami je šla tudi moja teta, ki piše za Žirovske stopinje. In lokalni fotograf. O meni so pisali v domačem časopisu.«

Še dan pred odhodom na zborno mesto v Madridu se je komaj zavedala, da je vse res. »Vsi so me spodbujali, naj vendar spakiram stvari, a to sem počela šele zadnjo noč. Do štirih zjutraj,« pove. V nahrbtnik je poleg uradnih oblačil, ki jih je dobila od organizatorja, zložila tudi narodno nošo. »Zelo so poudarjali, da bom tam predstavljala Slovenijo, in to sem želela storiti v kar najlepši luči.« V špansko prestolnico so Sanjo pospremili starši.

Udeležence so nastanili v šotorih, ki so jih razpostavili v parku ob največji državni univerzi. »Nisem mogla verjeti, kako zelo so vrstniki iz drugih držav odprti. Še nikoli se nismo videli, pa smo se objemali in poljubljali, kakor da bi bili stari prijatelji. Za zadržane Slovence je to nepojmljivo. Tudi jaz sem doživela manjši kulturni šok, a sem se hitro privadila,« prizna. »Ker se nas je večina španščino učila le v šoli, smo se malo lomili s predstavljanjem. Najprej sem se zbližala s Švicarko Fabienne, veliko sem se družila še z Madžarom in Romunom.«

Že naslednjega dne jih je letalo poneslo v soparno Panamo, kjer so se pridružili skupini vrstnikov iz latinskoameriških držav, z njimi jih je čakalo tudi nekaj Špancev. »Določili so mi novi šotorski cimri, obe Španki, ena je bila s Tenerifa. Alissia in Elena. Tako hitro sta govorili in še narečno, da mi je v pogovor uspelo prispevati le si, si. A kmalu smo klepetale brez težav, ker sta mi prijazno pomagali pri jeziku. Tudi naša monitorka Claudia, 24-letna učiteljica športne vzgoje, je bila pravi sonček. Zelo skrbno je bedela nad nami,« opiše Sanja.

Naslednjega dne se je začelo zares. »Ob štirih zjutraj nas je na noge pognala budnica, ki je ne bom pozabila do konca življenja, saj se je ponavljala iz dneva v dan. Zvok piščali pomešan z bobni, me bo še dolgo preganjal,« pripoveduje. »Takoj za tem je vodja tabora Jesus Luna po zvočnikih povedal, da smo se zbudili v dan, ki smo ga vsi pričakovali, in da nas čaka nova avantura. Sledil je opis programa za tisti dan.« Če je obstajala možnost za »prhanje«, so ga bili deležni, če ne, pač ne. »Včasih so prišli gasilci in na nas brizgali vodo iz cistern, včasih so nas škropili kar s cevmi za zalivanje vrta. A če tri dni ni bilo prhe, se sčasoma nihče ni vznemirjal. Kmalu smo ugotovili, da ustaljene evropske higienske navade niso najpomembnejša stvar v življenju. Čisto naravno se nam je zdelo, da smo blatni in umazani.«

Tudi prehrana jih je prizemljila. »Za zajtrk smo imeli riž s piščancem, za kosilo piščanca z rižem, za večerjo pa smo lahko izbirali med prvo ali drugo različico,« hudomušno razlaga Sanja. Taborniškega življenja je sicer vajena že od prej. Te izkušnje so ji pomagale tudi na osemurnih pohodih, ki so bili stalnica mednarodne odprave. »Enkrat nas je ujela tropska nevihta. Nismo se mogli načuditi, da je voda v nekaj minutah napolnila prej povsem suho rečno strugo.«

Posebna kopel

Zaznamovalo jo je tudi dvotedensko bivanje med Indijanci. »Šotore smo postavili kar med njihove. Pleme nas je zelo lepo sprejelo. Kuhali so nam, nas učili o zdravilnih rastlinah, njihovi kulturi. Zelo revno živijo. Nimajo dovolj hrane ne vode, pa so vse delili z nami. Imajo posebne plodove, ki so videti kakor banana, tudi dišijo tako, ko pa zagrizeš vanje, imajo okus po krompirju.« To so jim Indijanci, z malo riža, zavili v rastlinske liste in jim dali s seboj za malico, ko so šli na pohode. »Na enem smo bili tako izčrpani, da smo sanjali postelje. Umazani smo bili do ušes. Nenadoma je bila pred nami precej umazana reka. Prijeli smo se za roke in oblečeni skočili vanjo. Vriskali smo od navdušenja. Pridružili so se nam še indijanski otroci. Takrat smo spoznali, kako zelo je voda pomembna in kako razsipniško ponavadi ravnamo z njo,« poudarja.

Največja nadloga so bili komarji. »Čeprav smo se škropili z repelenti, so pikali skozi obleko. V Evropi takšnih ne poznamo. Vsak delček moje kože je bil popikan. Tri dni nisem mogla sedeti, nekateri pa niti hoditi niso mogli, ker so jim udje tako otekli. Tako nas je srbelo, da smo komaj prestajali. Mešalo se mi je od komarjev!«

Drugi del potovanja je bil manj težaven. Nekaj dni v panamski prestolnici, potem pa nazaj v Evropo, Belgijo, Francijo in nazaj v Madrid. »Bil je bolj kulturno in zgodovinsko obarvan, s številnimi predavanji, konferencami in projekti, a tudi zanimiv,« pravi Sanja. Pet tednov je minilo, kot bi mignil. »Ta izkušnja me je zelo spremenila. Na življenje sem začela gledati precej bolj zrelo in odgovorno. Pa tudi nova prijateljstva mi veliko pomenijo. V vsaki državi me zdaj čaka postelja. Do konca življenja. Vem, da bom dobrodošla. Kot drugi pri meni. Slovo je bilo zelo težko. Vsi smo jokali, tudi fantje. Toliko smo preživeli skupaj! Imeli smo tako malo, a vendar tako veliko,« ganjeno pripomni Sanja. Na odpravi je praznovala tudi rojstni dan: »Še nikoli prej nisem dobila toliko poljubov od tako lepih fantov.«

Izkušnja je bila neponovljiva. Doma je niso mogli z ničimer »pocrkljati«. »Niti prhanje niti izobilje hrane me ni razveselilo, mehka postelja me je celo ovirala. Takoj bi še enkrat živela od pesti riža na dan, samo da bi se vse ponovilo.«