Irene Mislej: »Ne jočem za tistim, kar sem pustila za sabo.«

Argentinska izseljenka in slovenska priseljenka dr. Irene Mislej, novinarka in umetnostna zgodovinarka.

Objavljeno
09. december 2013 15.18
Dr.Maria Irene Mislej galeristka. V Ajdovščini 17.10.2013
Katja Željan
Katja Željan

Argentinska izseljenka in slovenska priseljenka. Argentino, kjer se je rodila slovenskim staršem ter postala novinarka in umetnostna zgodovinarka, je zapustila leta 1978, v času krvavih političnih obračunov v Latinski Ameriki. Že vrsto let vodi Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki letos praznuje štirideset let delovanja in je od spomladi tudi najmanjša v skupini 36 občinskih muzejev, ki imajo pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzejev. Da ima v njej glavno besedo 852 ohranjenih del Vena Pilona, vodilnega predstavnika slovenskega ekspresionizma, ki je rodno Ajdovščino leta 1928 zamenjal za Pariz, ni treba posebej poudarjati. Izseljenstvo pa ni edina skupna točka, ki Pilona povezuje z direktorico galerije, ki nosi njegovo ime. Oba sta namreč svoji življenjski poslanstvi ubirala po robu.

Vrsto let ste se ukvarjali s psihološko dimenzijo izseljenstva. Kaj je običajno tisto, kar prispeva k odločitvi, da nekdo zapusti rodni kraj, državo, celino, partnerja, celo sporazumevalni jezik?

Običajno se za kaj takega odločiš, ko je nezadovoljstvo zelo veliko. Nikoli se niso izseljevali celotni narodi, temveč skupine, tisti, ki so bili korajžni ali radovedni ali obupani, če hočete. Toda tudi obup je včasih ustvarjalen. Praviloma so se izseljevali tisti, ki so se hoteli boriti, ki so bili pripravljeni, da zamenjajo popolnoma vse in začnejo znova. Tisti, ki so bili bolj pasivni in vezani na tradicijo, so običajno potrpeli, češ, nekoč bo že bolje. Če na izseljenstvo gledaš s takšnim psihološkim profilom, lahko razumeš marsikaj.

Kako je bilo pri vas?

V določenem trenutku sem začutila, da je argentinski svet zelo krvav, veliko je bilo hudih stvari in pritiskov. Nikoli nisem bila v nobeni politični stranki, pa so me vseeno zasledovali. Razmere so bile tako nevarne, da so lahko, če so tvojega kolega s fakultete zalotili pri kakšnem subverzivnem dejanju in te imeli v agendi, prišli tudi pote. Za novinarje, študente in intelektualce so bila sedemdeseta leta izredno nevarna, sploh če si imel take korenine kot jaz. Ko sem v Argentini končevala študij umetnostne zgodovine, mi je profesor ponudil možnost, da bi postala njegova asistentka. Toda to je bil čas vojaške diktature, ki je ustoličila cel kup skritih mehanizmov, kako preveriti človeka, preden so mu ponudili takšno službo. In profesor je za mojo kandidaturo dobil negativen odgovor. Pa ne zato, ker bi bila jaz subverzivna, temveč zato, ker je bil moj oče jugoslovanski državljan, torej državljan takrat komunistične države. Prav tedaj sem dobila štipendijo za študij v Sloveniji. Profesor je vedel, da me ne bo več nazaj. In res je bilo tako. Meni se je takšna odločitev v tistem trenutku zdela absolutno življenjska: imela sem priložnost, da grem študirat – od 19. do 32. leta sem bila namreč vedno v službi ali sem študirala – ravno takrat se je končalo razmerje z dotedanjim partnerjem, mame ni bilo več ... Skratka, kup okoliščin, zaradi katerih sem se odločila, da poskusim drugje.

Ste si predstavljali, da bo Slovenija taka, kot je bila? Kako se novinarka in umetnostna zgodovinarka iz Buenos Airesa znajde v Ljubljani konec sedemdesetih let?

Vse je bilo popolnoma drugače kot v Buenos Airesu. Pomagala mi je sicer slovenska kultura, a moja slovenščina je bila izrazito domača, saj nikoli nisem obiskovala slovenskih šol. Vpisala sem magisterij in imela veliko srečo, da sem se odločila za barok, saj sem tako dobila idealnega mentorja, dr. Naceta Šumija, ki je bil imeniten človek, nadvse širok in odprt. Že ko sem bila prvič pri njem – govoril je hitro kot mitraljez –, sem dobro razumela, kaj je hotel reči. Potujte in uživajte! To sem vzela zelo dobesedno, tako da sva se znova videla šele čez kakšno leto. Seveda sem hodila na predavanja in se vpisala na lektorat za tujce, a sem imela vseeno ves dan na voljo zase. Bilo je lepo.

Kulturnega šoka pa niste doživeli?

O, seveda je bil, a prevladale so pozitivne stvari. Če študentsko življenje v Ljubljani primerjam z življenjem v Buenos Airesu, kjer sem bila polna skrbi za preživetje, hodila na fakulteto, končevala predavanja ob desetih zvečer, ko smo se včasih celo bali iti na avtobus, je bila Ljubljana povsem drugačno, predvsem pa majhno mesto. Spominjam se tudi, kako me je takrat navdušilo zelenje. Življenje tu mi je izredno ustrezalo, dve leti magisterija sta zame pomenili popolno svobodo. Z vidika medsebojnih odnosov in vsakodnevnega življenja je bilo razlik ogromno. Južna Amerika ima kombinacijo španske in avtohtone kulture, tam so priseljenci z vsega sveta. Je torej absolutno multikulturna družba, ki je zelo spontana, človek naglo vzpostavlja stike. Zelo hitro te kdo povabi domov, zelo hitro načrtuješ skupne počitnice. Tega v Sloveniji niti danes ni. Tu je vse bolj formalno: od tega, kako se rokuješ, do tega, kdaj lahko koga tikaš. A očitno sem precej prilagodljiv človek in sta mi bili takrat veliko pomembnejši svoboda in prostost. Vsak dan je pomenil nekaj novega. Za človeka, ki je radoveden, kot sem jaz, je bilo to zelo privlačno. Ko si mlad in hlastaš po življenju, te nekatere stvari ne motijo, pa čeprav si avtsajder. In če si »zunaj«, lahko na stvari gledaš laže, a hkrati kritično. Hodiš po robu. Moja prijateljica Alenka Puhar je nekoč napisala, da v raziskavah o umetnosti zelo rada hodim po robu, da me zanima meja. Zato se tudi ukvarjam s Pilonom in drugimi izseljenskimi umetniki. Nisi sicer prav »notri«, si pa blizu tistemu, kar je zunaj. Očitno je takšen tudi moj značaj.

Takšne hoje po robu v naši umetnostni zgodovini ni prav veliko.

Ko sem končala magistrski študij, je moj mentor, profesor Šumi, zasnoval multidisciplinarni raziskovalni projekt, v katerem mi je dal možnost, da se ukvarjam s slovenskim izseljenstvom. To je bil velik izziv. Naloga je bila mejnik, saj sem v njej raziskovala slovenske umetnike, a brez razlik v času izselitve. To je pomenilo, da sem odprla vrata analizi politične migracije, kar je bila v zgodnjih osemdesetih tabu tema. V veliko veselje mi je bilo, da se je prof. Šumi zavzemal za to, da bi se o slovenski kulturi na tujem govorilo in pisalo povsem prosto. Slovenskemu izseljenstvu bi se rada posvetila tudi po upokojitvi: v zadnjih letih mi je galerija vzela precej časa, zato so moji prihodnji načrti povezani s predstavitvijo Argentine kot družbe, ki je vsrkala veliko Slovencev različnih generacij. Čas je že, da pustim umetnostno zgodovino malce ob strani in se zakopljem v širše dimenzije. Mogoče bo iz vsega skupaj nastala knjiga.

Pa se še malce ustaviva pri Pilonu, čigar življenje in delo ste preučevali vrsto let. Menda ste z njim v daljnem sorodstvu.

Pilona sem spoznala že v Argentini, saj mi je mama, ki je bila naročena na Rodno grudo, revijo za slovenske izseljence, nekoč v njej pokazala Pilonovo fotografijo in dejala, da smo sorodniki. Ne vem sicer točno, kako, a rod moje mame izhaja iz Podrage, od koder je bila tudi Pilonova mama. Preden je mama odšla v Argentino, je kakšno leto živela v Trstu in tam je že videla njegove slike. Ko sem jih v Sloveniji prvič videla sama, je bilo njegovo slikarstvo zame ljubezen na prvi pogled. Vsekakor sem bila zelo srečna, da sem vsa ta leta tu raziskovala njegovo življenje in delo – zgodovinarji pač to radi počnemo –, da sem spoznala njegov Pariz. Poleg tega je njegova korespondenca s Francetom Mesesnelom, Izidorjem Cankarjem in drugimi naravnost fascinantna. Pilon je bil resnično imeniten človek, o njem pa zagotovo še ni napisano in povedano vse. Čutim, da bi bil njegov romaniziran življenjepis nadvse dobrodošel.

Bo tudi to vaš prihodnji izziv?

Bo, če bo dopuščal čas. A da ne bi kdo mislil, da sem na Argentino pozabila. Nisem. Ves čas sem spremljala, kaj se tam dogaja. Odnos do nje sem najlepše prikazala s prizadevanjem, da bi javnost bolje spoznala arhitekta Viktorja Sulčiča, ki je bil Pilonov sošolec iz Firenc, v Argentini pa je ustvaril naravnost imenitne stvari. Kljub temu je bilo njegovo ime konec osemdesetih let popolnoma pozabljeno, zato sem za Pilonovo galerijo naredila o njem razstavo, ki jo je naročil tedanji vodja ustanove Danilo Jejčič. Z velikim uspehom sem jo postavila še v Ljubljani in Trstu, zatem tudi v Buenos Airesu. Tam je skromna fotografska razstava Argentincem odkrila, da je avtor številnih znamenitih stavb ravno ta človek. In tako je v najvišji krog argentinskih arhitektov danes sprejet prav Sulčič.

Kako si sicer razlagate, da Slovenci tako slabo poznamo delo in dosežke naših izseljencev?

Dr. Milica Kacin Wohinz, imenitna zgodovinarka, je nekoč na filozofski fakulteti predavala o Primorcih. Takrat je omenila duhovnika in skladatelja Davida Doktoriča, ki je svojo pot končal v Urugvaju, kjer je tudi pokopan, najprej pa je šel v Argentino. Z rodne Goriške je seveda odšel pod prisilo. Od trenutka, ko je Doktorič zapustil Slovenijo, ni o njem vedela ničesar. Kot da ga ne bi bilo več. Toda zakaj? Zaradi pomanjkanja informacij? Ne. Nekaj je v teh slovenskih krogih – tako pri intelektualcih kot na splošno – ko človek iz Slovenije odide, se vedemo, kot da ga ni več. Lahko se vrne, a bo »le« stric iz Amerike. To pomeni avtsajder. V zadnjih desetletjih se to sicer spreminja, saj mladi želijo spoznati, kaj se je zgodilo z njihovimi sorodniki, ki so se izselili. Mogoče del težave tiči v raziskovalni sferi, saj življenja nekega ustvarjalca preprosto ne moreš kar razpoloviti in upoštevati le tega, kar se je z njim zgodilo v domovini. Slovenska kultura namreč nastaja tudi na tujem. Človek je vedno izseljenec in priseljenec. Nekaj prtljage nosi iz prvotne kulture in te ne more kar pozabiti, razen če jo zanika. V družbi, kamor se priseli, pa se mora prilagajati in brez nove kulture tudi ne more. Konec koncev je tak človek dvoživka. V sebi dela sintezo, na razpolago pa ima dva svetova.

Se vam zdi, da skrb za slovensko kulturo v tujini nazaduje?

V kakovosti zagotovo ne nazaduje, mislim pa, da je prostora, ki ga tej kulturi namenjamo, manj. Informacij je v primerjavi z začetkom osemdesetih let sicer občutno več, na splošno pa se je izseljenstvo postaralo in postalo folklorni pojem. Čas je pač naredil svoje. Koliko pa povprečnega Slovenca danes zanima, kako živijo Slovenci v Kanadi?

Toda Slovenci so na tujem pisali še kako zanimive življenjske zgodbe.

Veste, kdaj se bodo začeli pogosteje pojavljati v slovenski javnosti? Zdaj ko se iz Slovenije izseljujejo mladi. Ne seveda takoj, čez nekaj let pa zagotovo. Z zgodbami, kaj se je komu zgodilo. Tak primer so ne nazadnje aleksandrinke. Kdo pa je o njih kaj vedel pred 30 leti razen njihovih družin na Primorskem? Velikokrat so o njih govorili slabšalno, češ da so zapustile otroke in družine in v Aleksandrijo odhajale boljšemu življenju naproti. Prav zanimivo je, kaj o njih pišejo v zadnjih letih. Kar naenkrat so postale pogumne ženske, ki so se v Egiptu samoizobraževale. Kot vsi izseljenci večinoma niso nadaljevale svojega prejšnjega življenja. In izseljenci so praviloma postali urbani, mestni ljudje. Priučili so se novih poklicev in se izobraževali, čeprav se niso ravno vpisovali v šole. Bili so tudi angažirani, predvsem primorski Slovenci v Argentini, pa tudi socialno so napredovali. Takšna je zgodba mojega očeta: kmečki fant z Lozic se izuči za čevljarja, v Argentini najprej koplje jame za telefonske stebre, nato dobi priložnost, da se zaposli v podjetju in se samoizobražuje, kariero pa konča kot šef oddelka za montaže velikih telefonskih central. Kje bi tako priložnost dobil doma na vasi?

Kaj pa mladi, ki odhajajo danes? Menite, da bodo tudi oni na tujem napredovali?

Tisti, ki odhajajo zdaj, ne odhajajo v prazen prostor, kar je veljalo za klasično izseljevanje. Ko so v Argentino odšli moji starši, so imeli dovolj fašizma, dovolj revščine, dovolj morečih razmer. Imeli so občutek – mogoče bolj instinktivno kot dejansko –, da gredo na bolje. So pa tudi vedeli, da gredo za vedno. Mladi zdaj odhajajo v drugačnih razmerah. Najbolj briljantni umi v tujini zagotovo ne bodo brez službe, drugim pa se lahko tam zaradi gospodarske krize in velike konkurence tudi podere svet. Sicer pa ima Slovenija bogate izkušnje z izseljenci: spomnimo se gastarbajterjev iz šestdesetih let, pa Švedske. Tisti z višjo izobrazbo so vedno napredovali, drugi so morali težko delati. Če greš v svet, pač vedno tvegaš.

Kakšnemu človeku bo na tujem najlaže uspelo?

Od vseh izseljenih umetnikov, kar sem jih raziskovala ali poznala, so bili med najbolj samozavestnimi Stanislav Ropotec v Avstraliji, Božidar Ted Kramolc v Kanadi in Viktor Sulčič v Buenos Airesu. Tri popolnoma različne dežele, toda zakaj so bili tako samozavestni prav oni? So to nosili v sebi? So verjeli vase? Mislim, da je bilo pri omenjeni trojici ključno to, da so bili zelo prilagodljivi in da so šli skozi življenje brez velike nostalgije. Ko me kdo povpraša po domotožju, je skoraj užaljen, če povem čisto po pravici. So ljudje, ki živijo v Kopru, pa imajo nostalgijo po Ajdovščini. In so ljudje, ki se prilagajajo družbi, v kateri živijo, ne da bi pozabili na svoj izvor, a ne jočejo za tistim, kar je preteklost. Jaz sem tak človek. Ne jočem za tistim, kar sem pustila za sabo. To ohranjam v spominu. Izseljenci, ki so se najbolje znašli v novem življenju, so bili tisti, ki niso bili pretirano sentimentalni, a so imeli srce na pravem mestu. Prav tako razum. In so se znali prilagoditi. Vsaka družba, ki sprejema izseljence, pričakuje, da bodo prilagodljivi. Najbolj zabavno je, da hkrati največkrat ne razume, da se prilagaja tudi sama.