Tiskane izdaje
Deset generacij se je zamenjalo, odkar sta se v Lokvi naselila Angelika in Ivan Muha iz Škocjana pri Divači. Bilo je pred 340 leti, le nekaj let pozneje sta v veliko hišo ob poti proti Trstu dala vanjo vklesati letnico 1679. Andrej Muha živi v isti hiši, a njegovo življenje je precej drugačno od tistih, ki so jih živeli predniki. Ali pa tudi ne – še vedno so gostilničarji.
Za staro kamnito mizo na dvorišču ene najstarejših gostiln pri nas, gotovo pa najstarejše na Krasu, si kljub povsem drugim časom ni težko predstavljati, kako je bilo nekoč – kakor bi se čas ujel v stare zidove in naredil v njih razpoke samo za to, da bi lahko pripovedovale. Andrej Muha in njegova življenjska sopotnica Helena Godina, predstavnika desete generacije Muhovih, sta prinesla stare fotografije, ki pričajo vsaj o koscu zgodovine velike hiše v največji slovenski vasi (ali pa vsaj eni največjih); vse prej je prepuščeno spominu, ki je potoval od ust do ust, in redkim zapisom.
Družinske kronike nimajo, prvi in najtrdnejši zapis je tisti, ki je vklesan v portal hiše. »Takrat sta Ivan in Angelika Muha verjetno začela zidati oštarijo,« je razmišljal Andrej Muha. Med zadnjo obnovo so ugotovili, da so hišo in domačijo zidali po etapah, med zadnjimi deli posestva so zgradili kaščo in klet. To poslopje je zdaj ozaljšano s pelargonijami, ki izdajajo, da tam že zdavnaj ne shranjujejo več hrane. »Tukaj zdaj živi moj stric,« je povedal Andrej.
Svinjak in kokošnjak za goste
Nekdanji svinjak, kokošnjak in pralnica so danes lične opečnate barve, na nekdanjo namembnost spominjajo samo še podobe prašiča, kokoši in pralnice – da gostje vedo, kje spijo, kajti v teh prostorih so uredili apartmaje. Malce nenavadna zamisel – da bi dali goste spati v svinjak – je sprožila v hiši nekaj negodovanja, je med smehom pripomnil Andrej. »Zlasti tetam se je to zdelo malce nenavadno in so se zgražale, ko so slišale, da bodo ljudje spali v svinjakih,« se je dobrodušno namuznil. V mislih je imel tete, ki še izhajajo iz stare šole in so nasledile strogo avstrijsko vzgojo, kakor jih je slikovito opisal.
Prava ikona družine je bila teta Mimi, »pranonotova sestra«, ki je bila zares gospodarica in je tudi na mladino prenesla nekaj »stare vzgoje«. »Imela je nadzor nad vsem, nad oštarijo, kmetijo, tudi otroke je pazila. Ko so bili pod njeno taktirko, so se morali strogo držati urnika,« se je vživljal v preteklost Andrej Muha. Podoba tete Mimi na fotografiji je prav takšna, kakor jo je opisal: nadvse resna gospa, omikanega videza in pokončne drže, ob njej so otroci.
Da spomini ne bi poniknili, so izobesili fotografije po stenah gostilne in nekdanjega skednja, kjer so ravno tako uredili apartmaje, in nemogoče je iti kar mimo podob družine ob različnih priložnostih, a v skoraj vseh primerih kje ob gostilni oziroma domačiji. »Vedno so se lepo napravili in poklicali fotografa,« je ob fotografijah razlagal Andrej in našteval imena ljudi. Denimo legendarnega lokalnega miličnika Berta Čoka ali pradedka Antona Muha, ki že na prvi pogled izkazuje veličino, kakršno je takrat zasedal v življenju vaščanov. To dokazuje tudi osmrtnica, na kateri so zapisane njegove funkcije, od oštirske do županske, a še zdaleč ne vse, kajti naštevanje se konča z »itd.«.
Družina Muhovih je bila v Lokvi, ki je imela svojčas več kot tisoč prebivalcev (zdaj jih ima okoli osemsto), vedno med premožnejšimi – poleg Praprotnikovih, ki so imeli trgovino in hranilnico, Obersnelovih, ki so imeli gostilno, mesnico in klavnico, Srebotnjakovih, ti so bili trgovci, in Fabijanovi, ki imajo še danes muzejsko trgovino, je nekaj družin naštel Andrej. Nekaterih ni več v Lokvi, a Muhovi ostajajo, tudi zavoljo Trsta, saj so zaradi njega tod vedno vodile pomembne poti. Nekoč je bila Muha predvsem furmanska gostilna, danes prihaja jedro gostov iz Trsta.
»Imeli smo tudi srečo, da je vedno eden od otrok prevzel oštarijo ter vodil dejavnost in domačijo. Drugi otroci so mnogokrat delali doma, vendar niso ogrožali prevzemnika, zato je domačija ostala v celoti. Še vedno imamo velike kose zemljišč, tudi nepremičnine so ostale v lasti družine. Nismo veliko kupovali niti prodajali. Imamo pač takšno logiko življenja in gospodarjenja in morda tudi zato nikoli nismo pretirano uspešni, toda tudi nikoli ne zavozimo,« se je nasmejal Andrej.
»Ti si zadnji, a veš to?!«
Andrej Muha je edini potomec v deseti generaciji, njegov enoletni sin Blaž je torej začetnik enajste. Sogovornik ni prav nič okleval, ko je povedal, da se je – bolj ko se je približeval dobi, ko bi si moral ustvariti družino – na njegova ramena valilo breme. In prav nič nenavadnega ni bilo, če mu je kakšen znanec iz oštarije resno rekel: »Ti si zadnji, a veš to?!« V gostilni je gotovo pobral mnoge modrosti, izvedel številne trače, se naučil potrpežljivosti ...
Življenje v oštariji je edino, ki ga pozna, zato pravzaprav ni mogel odgovoriti na vprašanje, ali so v družini od njega pričakovali, da bo prevzel družinski posel. »Ne morem reči, da so pričakovali to od mene. Takšno življenje je zame samoumevno, svojega dela ne jemljem kot službo. Tako je,« je poskušal razložiti. Že kot otrok se je gibal med pultom in hlevom – podobno kot njegov oče: najprej je šel v hlev, potem za gostilniški pult, nato spet k opravilom na kmetiji in nazadnje znova med goste. Tako se družine spominjajo tudi stalni obiskovalci: mama je bila vedno v kuhinji, oče za šankom. Slednji je umrl pred dvanajstimi leti, mama pa se še vedno vsak dan vsaj za nekaj časa zamudi v kuhinji. Za gostilno skupaj z družino skrbi kakih deset ljudi, sedem jih je zaposlenih, večina jih je iz Lokve – kakor je bilo od nekdaj. In ni redek primer, ko potomci hlapcev, dekel ali dninarjev delajo pri njih.
Pravzaprav se je tako začela tudi Helenina in Andrejeva zgodba. Helena je nekega dne prišla v gostilno in povedala Andreju, da sta v sorodu po ovcah. Lokev nekoč ni imela le tisoč prebivalcev, ampak tudi več kot tisoč krav, nekateri kmetje so imeli še drobnico in Muhovi so bili med njimi. Njihove ovce je pasel tudi Helenin pradedek. »Ja, bil je ovčar, pasel je na Nanosu. Ko sem bila majhna, mi je o tem pripovedovala nona in vedno je rekla, da smo z Muhovimi v žlahti po ovcah,« se je nasmehnila. Družini sta si bili tako blizu, da je bil Muhov dedek birmanski boter njeni babici, o čemer priča fotografija iz leta 1913. »Natanko sto let pred rojstvom najinega sina,« je dodala Helena.
Delček zgodovine v stolpu
Starim fotografijam Muhovih je mogoče slediti tudi v bližnji stolp Tabor – pa čeprav tam skoraj poniknejo v tisočih eksponatov, ki jih je zbral Srečko Rože. Kdor ga spozna, ne more oporekati trditvi, da je to najstrastnejši zbiratelj, kar jih je kdaj srečal. A ta strast ga ni tako zaslepila, da ne bi bil neznansko natančen, prav po oficirsko – kar spet ni naključje, kajti kot mladenič je obiskoval oficirsko šolo v Bileći. Tudi zato ne mara zamujanja in nadvse ceni natančnost. Ta je ob našem srečanju vela iz vsake njegove besede. Denimo 421.212, to je število zgodovinskih predmetov, ki jih je zbral doslej, med njimi je 5076 uniform, dobil je 86 tujih odlikovanj ..., je nizal številke.
V stolpu, ki so ga domnevno že v 13. stoletju zgradili Tržačani za obrambo pred Benečani (v 15. stoletju so se oboji združili v obrambi pred Turki), pozneje pa je bil vaška žitnica, je uredil vojaški muzej, ki komaj prenese (le) del njegovih eksponatov. Razporejeni so v tri nadstropja in se začnejo s prvo svetovno vojno, nadaljujejo z drugo, končajo pa z dvorom Franca Jožefa; del slednje razstave bo kmalu zamenjal s tisto, ki bo prikazovala slovenske polke v avstro-ogrski monarhiji na ruskem bojišču s poudarkom na vlogi Lokavcev.
Drobci zgodovine Lokve se vlečejo po vsem stolpu, med njimi tudi tisti iz življenja Muhovih. Srečko Rože je zasledil, da bi lahko prišli iz ilirskobistriškega okraja že v 16. stoletju, a najzanesljivejši podatek je še vedno tisti na portalu, torej letnica 1679, gostilna v današnjem pomenu besede pa je nastala v 18. stoletju. Med predmeti se ustavi ob fotografiji, na kateri je župan Anton Muha s sočastnikom; bilo je leta 1891, je natančen kot ob slehernem predmetu. O vsakem ve, kdaj je nastal, kdo ga je uporabljal, čemu, kako, kako dolgo ga je zasledoval, kdaj ga je pridobil oziroma kupil ...
Mali Srečko s čutarico
Obiskal je na stotine dražb po svetu, za eksponate dal na tisoče evrov. In tako je od njegovega šestega leta, ko je začel brskati in zbirati. Povod je bil preprost: nedoslednost. Mali Srečko je našel čutarico. Najprej je vprašal deda, kaj je to. Odgovoril mu je, da je italijanska čutara iz prve svetovne vojne. Prišel je domov in se pogovarjal z očetom, ki je bil prepričan, da je nemška iz druge svetovne vojne, naposled je pristavil lonček še sosed, zatrjujoč, da je čutarica angleška in da on že ve, ker je sodeloval pri angleški zavezniški upravi.
Verjel ni nobenemu in začel iskati literaturo, hkrati pa nabirati predmete; s tem je začel tudi svojo vojno z mnogimi bitkami, a večinoma dobljenimi, kakor je razbrati iz besed pirotehnika in zagrizenega ljubitelja zgodovine. Strast, ki meji na zasvojenost, je prenesel na ženo in hčerki ter jo poskuša tudi po Lokvi. Čeravno ni domačin (prihaja iz vasi Kreplje pri Dutovljah), najde v vasi še tako malenkost, kot je drobceni podpis na oknu cerkve svetega Mihaela ...
