nova
mobilna
aplikacija
stara aplikacija bo delovala samo še
mobilne trgovine

Japonski vrt: vsak element ureditve ima določeno mesto in pomen

Avtorica prepoznavnega japonskega vrta v Sloveniji Alenka Kocuvan Polutnik razkriva njihov razvoj in pomen.

sob, 19.05.2012, 18:00

Z zavitimi potmi, vodnimi površinami, postavitvami kamnov, različno oblikovanimi mostički, kamnitimi svetilkami in skrbno izbranimi, pretežno zelenimi rastlinami so japonski vrtovi prepoznavni po vsem svetu. Spadajo med turistične znamenitosti Japonske in so večinoma zaščiteni kot kulturna dediščina.

Ko je bila leta 2008 pred arhitektko in mag. krajinske arhitekture Alenko Kocuvan Polutnik postavljena naloga, da uredi japonski vrt v Sloveniji, torej vrt, ki je v svoji domovini rezultat večstoletne tradicije s filozofskim, religioznim in kulturnim ozadjem, se je morala poglobljeno poučiti o njegovem bistvu, pravi. »Bolj ko sem raziskovala literaturo, bolj me je skrbelo, ali bom nalogi sploh kos. Projekt, ki je bil rezultat tako prostorskih kot finančnih (z)možnosti, bi bil danes zagotovo drugačen. Preoblikovala bi vodne površine in vnesla manj barvnih poudarkov oziroma bolj monokrome rastline, delno ga nameravamo spremeniti že to jesen,« napoveduje sogovornica. V japonskem vrtu v Mozirskem gaju so najbolj »japonski« simbolični vhodni portal, mostiček, lesena ograja in kamnite svetilke, preostale prvine oblikovanja pa je prepoznati tudi v našem kulturnem okolju, pojasnjuje avtorica. Po naključju je na terasi lesenega objekta nastal tudi majhen suhi vrt.

Ker jo je japonska tradicija urejanja vrtov tako pritegnila, si jih je želela ogledati in jih tudi doživeti. Obiskala je suhi vrt v templju miroljubnega zmaja (Rioandži) in tempelj zlatega paviljona Kinkakuji v Kjotu), vrt Kenrokuen v Kanazavi in Korakuen v Okajami ter vrt Šukejen v Hirošimi. Tudi v vrtovih samih se je prepričala, da japonski vrt ne pozna ne simetrije ne ureditev v osi poti, zaradi česar se sprehajalcem odpirajo vedno nova in nova prizorišča in doživetja. Da človek, zlasti tujec, razume, zakaj je japonski vrt oblikovan, kot je, se mora najprej seznaniti z zgodovino tega otočja, poudarja Alenka Kocuvan Polutnik.

Prvotni prebivalci so na takrat nedostopnih otokih živeli zelo osamljeno in so zaradi naravnih pojavov, kot so vulkani, tajfuni in potresi, nenehno živeli v strahu. Zato so razvili šintoizem, vero v posamezne dele narave. Nekakšna svetišča s kamni, stičnimi točkami med kozmosom in zemljo, so si postavljali v gozdovih, za posvečene so izbirali tudi take, ki so se dvigali iz morja. Ljudstvo v osami je zelo zaznamoval prihod Kitajcev in Korejcev v 6. stoletju, saj so jim prinesli pisavo, papir in številne druge kulturne dobrine, tudi budizem. Budizem, ki pa je dopuščal tudi šintoizem, je zelo vplival tudi na nadaljnje oblikovanje vrtov.

Obdobja razvoja vrtov tako kot japonsko zgodovino delimo po obdobjih vladarskih družin. Vrtovi so bili v prvem obdobju (Asuka Nara med 6. in 8. stoletjem) simbol sožitja človeka z naravo in stika z božanstvi, naslednje obdobje Hejan med 8. in 12. stoletjem pa je zaznamovalo selitev japonske prestolnice iz Nare v Hejan, današnji Kjoto. »Pri iskanju primerne lokacije za novo prestolnico (leta 794) so se ravnali po geomantičnih pravilih, štirih varuhih, štirih živalih oziroma principih feng shuija. Prepričani so bili, da mora biti mesto na severu zavarovano s trdnim hrbtom oziroma s črno želvo, na zahodu z modrim zmajem, na vzhodu z belim tigrom, na jugu pa mora biti odprt prostor za ptiča feniksa, ki simbolizira razvoj in pogled v prihodnost,« je pojasnila Alenka Kocuvan Polutnik. Po enakih principih so se ravnali tudi pri postavitvi značilne paviljonske hiše v slogu šinden in pri ureditvi vrta na posamezni parceli. Geomantična pravila so leta 1050 dopolnili še s prvim zapisom pravil (v zvitkih) sakuteiki, ki jih je napisal 23-letni mladenič in ki določajo, da sta pomen in oblika neizogibno povezana. »Če strnemo, je pri oblikovanju japonskih vrtov eno od osnovnih pravil: poglej v naravo, ne kopiraj je, povzemi bistvo. Drugi sklop navodil se nanaša na geomantične pomene, principe petih elementov, mitoloških živali in drugo, kar obvaruje pred slabimi vplivi na hišno gospodarstvo. Tretji se nanaša na budizem – trije kamni ponazarjajo sveto goro budizma oziroma Budo. Četrti pomemben vidik so tabuji, povezani s postavljanjem kamnov, lokacijo, tokom vodnih površin in izborom rastlin. Če se pravilo prekrši, lahko gospodarja hiše doleti nesreča ali celo smrt,« je na kratko opisala sogovornica. Dodala je, da so morali lastniki parcel v Hejanu že v 9. in 10. stoletju ministrstvu za prostor predložiti ne samo načrt ureditve vrta, temveč tudi načrt za vzdrževanje.

Pravila in principi sakuteikija še danes vplivajo na tradicionalno ureditev vrtov, v njem je polno zanimivosti, kot denimo ta, da se kamna, ki je v naravi ležal, v vrtu ne sme postaviti pokonci ali pa da mora biti ribnik od glavne hiše oddaljen od 27 do 28 metrov in da ne sme biti preglobok, ker bi se v njem lahko zaredile prevelike ribe, to pa bi lahko negativno vplivalo na zdravje in bogastvo gospodarja oziroma družine. Ali pa, kako oblikovati zavoj reke, izvir vode, kako sredi vode ustvariti megleni otoček. To je mogoče doseči tako, da se rob otočka obda s kamni. Ti podnevi vsrkajo toploto, zaradi razlike v temperaturi pa se v jutranjih urah nad njim ustvari meglica. Pomembne oblike otočkov so v obliki želve in žerjava, živali, ki simbolizirata dolgo življenje.

Po obdobju Heinan je med 12. in 16. stoletjem nastopilo obdobje Kamakura in Muromači. To je bil čas šogunov in samurajev oziroma obdobje stalnih konfliktov in vojn, v tem času je japonska kultura doživela drugi večji kitajski vpliv. V teh razmerah in pod vplivom zen budizma, ki išče resnico in razsvetljenje v skromnosti in asketizmu, so nastali tako imenovani suhi vrtovi – karesansui. Enega danes najbolj obiskanih so uredili budisti v templju miroljubnega zmaja Rioandži v Kjotu že sredi 15. stoletja na posestvu, ki slovi kot vrhunec vrtnih umetnosti suhih vrtov.

Tako kot drugi suhi vrtovi je tudi ta viden samo z verande, znan pa je po 15 kamnih, ki pa jih v celoti ni mogoče videti niti z ene pozicije z verande. Petnajst je sveto število budizma, zato se uvid v 15. kamen odpre šele v globoki meditaciji, ko prepoznaš bistvo zena. Za suhe vrtove je značilna odsotnost vode, urejeni pa so s kamni, mahom, lahko tudi striženimi grmovnicami, postavljenimi v peščeno površino. So ograjeni, izza ograje ali zidu pa se kaže tako imenovana izposojena scena: prizor narave, ki se dviga izza ograje. Prvotno je bil to pogled na krajino oziroma gore, sčasoma pa na drevesa, ki so zrasla in se spreminjajo z letnimi časi. Suhi vrt je simbolični prikaz krajine, zanimivo pa je, da v sodobni Japonski ohranjajo tradicijo suhih vrtov, čeprav le v majhni posodi na balkonu.

V zadnjem obdobju, ki se je začelo leta 1868 s selitvijo prestolnice iz Hejana v Edo oziroma današnji Tokio, so se razvili tako imenovani sprehajalni vrtovi, ki štejejo za zgodnje moderne vrtove, nastale tudi pod vplivom zahoda. Značilen primer je vrt Kenrokuen v mestu Kanazava, ki ga je med 17. in 19. stoletjem zasnovala družina Maedo in so ga za javnost odprli že leta 1874, danes pa je zavarovan kot nacionalna dediščina. Kenrokuen pomeni vrt »šestih odličnosti«. Te so v skladu s starodavno kitajsko modrostjo o vrtovih razvrščene v tradicionalne komplementarne pare jin-jang (prostranost-zaprtost, notranjost-zunanjost, umetnost oblikovanja-narava). Kot eden najlepših sprehajalnih vrtov slovi vrt Korakuen v Okajami, ki je bil z gradom Okajama zgrajen oziroma urejen v 17. stoletju ter je bil namenjen za razvedrilo in zabave pomembnih gostov.

Ko pomislimo na japonski vrt, pravi sogovornica, pogosto pomislimo tudi na mostičke v obliki loka. Ti povezujejo otok z obalo, njihovo obliko pa gre pripisati predvsem temu, da so pod njimi lahko pluli čolni z glasbeniki. Toda tudi pri mostičkih po tradiciji vladajo stroga pravila. Na vzhodni strani so po geomantičnih pravilih postavili samo lesene, ker je vzhod prostor lesa, na zahodu samo kamnite, ker kamen simbolizira področje belega tigra. »Vsi vrtovi, ki sem jih obiskala, so brezhibno vzdrževani, vrtnarji jih po cele dneve negujejo, pobirajo listje in borove iglice. Opazila pa sem še nekaj, kar moti tudi nekatere domačine. V njih ni klopi, kjer bi obiskovalec lahko počil, tako kot je mogoče v parkih na zahodu. Postavljene so samo pri čajnicah in straniščih. Na vsakem koraku lahko vidiš, da negujejo tradicijo in spoštovanje do okolja.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se