Tiskane izdaje
V zadnjih letih, za tretjino stoletja oziroma kaj več ali manj, se je po naši deželi silno razmahnilo postavljanje božičnih jaslic. V vsaj petnajstih krajih po Sloveniji bodo tudi letos pripravili žive jaslice, v skoraj sleherni cerkvi in predvsem v številnih domovih po mestih in vaseh pa bo postavljanje jaslic spet verski ali družinski obred.
Številne razstave bodo vsaj do Treh kraljev, marsikje pa do svečnice razkazovale spretnosti najrazličnejših izdelovalcev in upodabljavcev prizorov Kristusovega rojstva.
Jaslice hočejo prvenstveno pritegniti človeka v duhovno poglabljanje v skrivnosti krščanstva, a so obenem marsikje že prerasle v kulturni in umetniški dogodek pri postavljanju in užitek pri opazovanju. Obe nalogi opravljajo odlično, zato tudi postajajo tako priljubljene.
Letošnje razstave po vsej Sloveniji bi že stežka našteli
Pred desetletjem se je potujoča svetovna razstava ustavila v ljubljanski cerkvi svetega Jožefa in 175 različnih jaslic iz 27 držav si je prišlo pogledat več kot 40.000 ljudi. Prav v tistem času sta se že uveljavljali razstavi v frančiškanskem samostanu na Sveti gori nad Solkanom ter v novomeškem samostanu, prvi slovenski rezbarji (Stanko Kolednik, Simon Rutnik) pa so na razstavah jaslic v severnoitalijanskem Sutriu že pobrali dve uvrstitvi med najboljše izdelovalce lesenih jaslic.
Letošnje razstave bi po vsej Sloveniji že stežka našteli, saj se je poleg rednega postavljanja po cerkvah in domovih razširilo razstavljanje jaslic najrazličnejših tipov, velikosti, izdelanih iz najrazličnejših materialov ter iz velikega kroga domačih izdelovalcev, pa tudi od tujih mojstrov. Vseslovenska razstava jaslic bo do 2. februarja prihodnje leto v novomeškem frančiškanskem samostanu, posvečena pa je stoletnici rojstva patra Wolfganga Köglerja (1913–1993), ki je v kartuziji Pleterje svojih zadnjih trideset let izdeloval jaslice; celo po 70 kompletov v najbolj ustvarjalnih letih.
V veržejskem Marianumu so tudi letos razstavili nekaj deset slovenskih jaslic, posebno mesto pa so dali Domžalčanu Marijanu Vodniku, ki je tačas pri nas zagotovo najbolj vnet in prizadeven rezbar jasličnih prizorov – letos je na kar 11 razstavah po Sloveniji na ogled 30 njegovih jaslic. Na Sveti gori je razstava jaslic že tradicionalna in je z vzponom na goro lahko še posebno doživetje. Nekaj deset jaslic je na ogled v Jurkloštru, v osrednji celjski knjižnici pa se razkazuje trideset jaslic avstrijskih dežel Zgornja Avstrija in Salzburg. Lani se je v Bad Ischlu predstavilo 70 slovenskih jaslic in Avstrijci so zdaj k nam pripeljali na ogled svoje.
Jaslice obogatijo vsak prostor: rove pod starim Kranjem, skrite kotičke Gradeža, protokolarni center sv. Martina v slovenjegoriški Sveti trojici, gasilski dom v Drešinji vasi pri Petrovčah, cerkev na Ptujski Gori ... Tako se tudi doma jaslice ne postavljajo več v obvezen bogkov kot, ampak stojijo na mizah, na policah, pod božičnimi in novoletnimi drevesci, visijo na stenah, krasijo kote v jedilnicah ali stenske niše – da so le vidne in da je ob njih vsaj nekaj prostora za mirno opazovanje.
Muzejske zbirke jaslic
Če že razmeroma majhnega slovenskega prostora ni mogoče popisati z vsemi njegovimi razstavami, potem je to toliko težje za večje dežele, kjer je jasličarstvo še bolj, dlje in globlje zakoreninjeno. Takšne so na primer Tirolska ali Bavarska in seveda številne druge pokrajine od Portugalske do Poljske. V Rimu je letos že 38. zapored na ogled razstava stotih izbranih jaslic in kar osem naših izdelovalcev je dobilo priložnost, da jih pokaže v baziliki Santa Maria del Popolo.
Z Društvom ljubiteljev jaslic, ki so ga s sedežem na Brezjah pred nekaj leti ustanovili slovenski častilci, poznavalci in ljubitelji jaslic, so se odprla številna vrata razstavišč tudi za naše jaslične postavitve. Društvo je na Brezjah ustanovilo in odprlo tudi prvi slovenski Muzej jaslic, novembra lani pa je bilo na 19. kongresu to društvo sprejeto v Svetovno jasličarsko zvezo, ki so jo v Barceloni ustanovili že pred zavidljivimi šestimi desetletji.
Jasličarstvo je skozi zgodovino postalo tako pomembno in vplivno, da ima v samo nemško govorečih deželah že skoraj dvajset muzejev ali pa stalno odprtih jasličarskih zbirk kot sestavnih delov pokrajinskih ali nacionalnih muzejev, v nekaterih zbirkah je tja do 500 jasličnih postavitev. Za eno najvrednejših in znamenitih velja zbirka jaslic v bavarskem Narodnem muzeju v Münchnu, ki je nastala in se razširila iz donirane zbirke jaslic enega tamkajšnjih bankirjev. Zbirateljev jaslic je namreč po svetu veliko, pa tudi pri nas so že znane zbirke nekaterih posameznikov, saj na razstavah jaslic v zadnjem desetletju pogosto videvamo vsaj nekaj od teh njihovih zakladov.
Tako kot pri vsem drugem tudi pri jaslicah poteka nenehno prizadevanje, kdo bo imel največje, najštevilnejše, največ razstavljenih jaslic. Za zdaj za največjo stalno razstavo jaslic v Evropi velja ArsKrippana v Bullingenu in Losheimu na belgijsko-nemški meji. V švicarskem Einsiedelnu pa so že šest desetletij ponosni na posebno stavbo Diorama Betlehem, ki ima za ozadje realistično naslikano 35-metrsko pokrajino Betlehema in okolice, pred njo pa je postavljenih že 470 figuric, zelo realističnih in oblečenih, osrednji prizor pa je Kristusovo rojstvo v votlinici na robu mesta. Jasno je, da se ne dajo niti v južnotirolski dolini Grödnetal (Val Gardena), kjer so že stoletja doma izjemni rezbarji in izdelovalci jaslic – v Santa Christini že skoraj četrt stoletja vrsta kiparjev ustvarja jaslice, ki so (ali bodo) dobile primat kot največje na svetu. Glede na časovni zaostanek je tudi pri nas mogoče v prihodnjih letih pričakovati prizadevanje za izdelavo po največjih, najlepših, najbogatejših ... jaslic.
Niso tako stare,
Rudolf Berliner, pionir raziskovalcev jaslic, je prvi ohranjeni jaslični prizor priznal italijanskemu kiparju, ki je 1291 v cerkvi Santa Maria Maggiore upodobil poklon Treh kraljev pred Sveto družino. Za dejansko prve prave jaslice pa veljajo tiste, ki so jih v Coimbri na Portugalskem leta 1560 postavili tamkajšnji jezuiti – in skoraj sto let je minilo do prvih jaslic na Slovenskem. Zanesljivi viri pričajo, da so ob božiču 1644. leta stale v ljubljanski cerkvi svetega Jakoba. Tudi tukaj so jih postavili jezuiti, izdelal pa jih je redovnik Kilijan Hampl. Pobožne ljubljanske mestne gospe pa so si zaslužile delček nebes, ker so pokrile vse stroške, ki so nastali z izdelavo. Figure so bile višje od metra, ne vemo pa, koliko jih je bilo, ker se jaslice žal niso ohranile.
Po slovenskih župnijskih cerkvah cerkvena poročila jaslice navajajo še stoletje pozneje (1744 Ljutomer, 1775 Vipava – kot navaja dr. Niko Kuret), na podeželje pa so se začele širiti v drugem ali tretjem desetletju 19. stoletja. Postavljanje jaslic po cerkvah, potem pa širitev v gradove, podeželske dvorce in celo premožne domove in kmetije pa je spodbudilo prepoznavnost vedno več domačih slikarjev in rezbarjev; v začetku je veliko jaslic prihajajo s Tirolskega. Tako so se začele jaslice postopoma tudi preoblikovati v domače slike in podobe, realistične nazarenske ali tipično tirolske pa so se začele umikati.
Veliko krivic bi povzročili, če bi našteli samo nekaj slikarjev ali kiparjev, ki so se lotili jaslic. Kljub razmahu pa se v nekaterih slovenskih pokrajinah jaslice niso uveljavile niti do prve, ponekod celo do druge svetovne vojne. Med obema vojnama se je začelo uveljavljati božično drevesce in prostor pod njim je bil kot nalašč za jaslice.
Danes je jaslice mogoče kupiti na številnih mestih; verige evropskih trgovskih centrov nam pod nos tiščijo cenene plastične komplete figuric, ki pa občasno verno posnemajo zgodovinske umetniške uprizoritve posameznih likov. A to hkrati spodbuja domačo ustvarjalnost in marsikje bodo letos postavili svoje jaslice, ki so nastale v domači hiši. Dostopnost materialov in tehnike izdelave je brezmejna in jaslice je mogoče izdelati iz mavca, slame, gline, umetnih mas, stekla, kovine, lesa ali česarkoli, kar se lahko oblikuje. Na razstavah jaslic po vsej deželi je opaziti brezmejno domišljijo in ustvarjalnost domačih ljudi. Občutek za lepo in vzvišeno pa je največ, kar lahko jaslice prebudijo v vernem ali nevernem človeku.
