Tiskane izdaje
»Pred nekaj leti sem bila pri Stanki in dogajalo se je točno tako, kot je napovedala!« je dejala mlada ženska, ki je prišla po nasvet k Stanki že drugič in odšla zadovoljna. Še zdaleč ni edina: v petintridesetih letih Stankinih videnj (pred očmi se ji ob kanaliziranju odvija črno-bel film), ki so se ji v puberteti najprej kot sanje pojavile po tem, ko je bila kot otrok na robu življenja, je odgrnila tudi marsikatero tančico na težki poti naše mlade države (tudi vpliv Dimicove na Pahorja in zdajšnje počasno razpadanje vlade), predvsem pa z nasveti pomagala mnogim, tudi znanim obrazom. »Pomembno je pomagati človeku v dobrem in v slabem,« pravi, »usoda pa je ena, vsakomur začrtana, toda vedno dopušča tudi odstopanja – in na ta lahko vplivaš sam.«
Ljudje pravijo in literatura opozarja, da se jasnovidka rodi, vedeževalka pa naredi – vi ste z darom jasnovidnosti rojeni?
Osebno mislim, da se vedeževanja ne da naučiti, da se vsakdo med nami rodi z nekim darom, le da se pri nekom razvije bolj kot pri drugem. Sama ne mislim, da sem bila s tem vedenjem že rojena, težko bi sodila, sem pa brala, da se takšna videnja pojavljajo pri ljudeh, ki so že bili klinično mrtvi, ali vsaj na meji med življenjem in smrtjo.
In vi ste bili na tej tenki meji?
Sama se tega sicer ne spominjam, toda po pripovedovanju sem bila kot tri-, štirimesečni dojenček praktično že mrtva: zdravniki so me odpisali, toda očitno je zmagala volja, po nekem čudežu sem ozdravela. Sama se teh svojih sposobnosti, ki so se mi sprva začele dogajati prek sanj, spominjam nekje od sedemnajstega, osemnajstega leta. Veliko so mi pomenile sanje – pa ne samo tiste, ki so zadevale mene, ampak tudi tiste, ki so se dotikale ljudi okoli mene, družine in predvsem prijateljev. Marsikomu sem povedala, kar sem videla v sanjah, toda potem, ko so se stvari zares zgodile, sem začela drugače razmišljati. Tudi drugi.
Kaj se je dogajalo, so vas te sanje prestrašile?
Sanjala sem o nekem dogodku, ki je lahko zadeval tudi neko čisto tretjo osebo: ko so se takšne sanje uresničile, me je malce presenetilo, tudi šokiralo, pozitivno in negativno – kakor kdaj. Zagotovo sem se spraševala, kaj se dogaja, saj je puberteta čas iskanj.
Kako se je ta dar razvijal naprej – takrat se verjetno z razlago sanj in videnji niste poglobljeno ukvarjali?
Ne, absolutno ne, bolj za zabavo in nikakor ne poglobljeno: ko sem jasnovidne sanje prenesla prijateljem, sošolkam in sošolcem, so me začeli spraševati – sprva bolj za šalo, in ker nisem ves čas sanjala, sem pogledala tudi v kavno usedlino, bistveno kasneje pa sem začela uporabljati karte. Pa se me je kar naenkrat prijel sloves – in kar naenkrat padeš notri (nasmeh).
Pa potrebujete karte, ki jih med kanaliziranjem, kot sem opazila, sploh ne gledate?
Potrebujem pripomoček, to bi bila lahko kava, fižol, nekaj, ob čemer se lahko osredotočim – to so le sredstva, ob katerih se laže izražam. Ne, ni tako, da v teh pripomočkih dejansko kaj vidim. Karte so po svoje pripomoček za koncentracijo, za to, da se laže prestavim v neko drugo stanje, morda tudi za to, da sama laže povežem nekatere stvari. Kadar jih odprem, je to tako kot pretok določene energije: karte so zame osnova, da se laže izražam, da povežem dogodke, toda slike, film v svoji glavi, vidim. Ne morem reči, da v barvah, vidim bolj črno-belo sosledje dogodkov. Zato mi včasih očitajo, da govorim hitro – toda ne zato, ker bi tako hotela, ampak zato, ker bi lahko kaj pozabila, če ne bi hitro sledila hitrim slikam.
Kaj bi se med kanaliziranjem dogajalo v vas, če bi vam postavila vprašanje o sebi? Kako vidite te slike?
Če bi mi postavili vprašanje, bi se morala skoncentrirati: s kartami in vašim vprašanjem bi »zaznala« vaš svet, film, ki bi mi pokazal odgovore. Nič kaj takega (smeh). Ta film se pojavi pri vsakem vprašanju, ki mi ga postavijo – saj drugače ne bi mogla ničesar povedati.
Slike v glavi vidim bolj v črno-beli kombinaciji, zato lahko ljudi, ki jih boste srečali, opišem le kot temne, svetle … Vidim niz slik. Toda v tem nizu je zame bolj pomembna prva polovica človekovega življenja: da vidim, kaj se mu je v preteklosti dogajalo, da jo lahko povežem s prihodnostjo in vidim, ali bo povezana s preteklostjo, ali pa se bodo dogajale čisto nove stvari. Vidim vse od rojstva do starosti, v slikah pa so bolj izpostavljeni pomembnejši dogodki, ki vplivajo na kasnejše življenje.
Ste se učili pomena kart?
Ne, ne nisem! Mislim, da se vedeževanja ne da naučiti na tečajih, to vedenje imam v sebi.
Zakaj ste, poleg službe, ki jo opravljate, na razpolago ljudem?
Ne vem, verjetno se počutim poklicano. Če nekdo potrebuje pomoč, se mi zdi, da bi šla preko sebe, če bi pomoč odklonila. Saj jo v kakšnem primeru: če vidim, da pride nekdo iz drugačnih nagibov, ali če nima potrebe po moji pomoči in pride, ker se nima dati kam drugam in mu je dolgčas – takrat rečem ne, saj imam tudi sama svoje obveznosti.
Kako to veste, ali začutite namene ljudi?
Že ob prvem stiku, ko človeka vidim, začutim njegovo energijo, začutim njegove namene. Če me takoj odbije, si odprem še »film« in se odločim na podlagi obojega.
Ste se že kdaj zmotili, se je že zgodilo, da filma ni bilo?
To se še ni zgodilo, se pa kdaj zgodi, da ne želim odgovoriti. Odvisno je od mojega sogovornika: kadar menim, da je pred menoj labilna ali bolna oseba, ki bi ji s svojim odgovorom naredila več škode kot koristi, ne povem. To začutim. Že ko oseba pride k meni in brez tega, da bi padla v neki trans ali odprla karte, začutim določeno energijo: ta je moja osebna varovalka, na katero se absolutno zanesem; da vem že vnaprej, koliko lahko povem in koliko ne smem.
Vem, da pri vas poiščejo pomoč znani in neznani ljudje, politiki in estrada, torej so ljudje prepričani, da jim prav svetujete. Ste natančni, točni?
Ne morem reči zase, da sem tako strašno natančna! Odvisna sem od tega, kar vidim (nasmeh). Ampak nekaj mora biti, ljudje pravijo, da se jim napovedi izpolnijo, potrdijo. Prihajajo z vprašanji od poslovnosti do financ in zaradi osebnih težav – tudi če je človek labilen ali bolan, stvari zavijem v celofan, ga napotim k zdravniku, skušam pomagati na pozitiven način.
Znani ste po jasnosti in preciznosti, ljudje po vašem nekajminutnem kanaliziranju ostanejo brez besed in vprašanj.
Točnost je bolj relativna: včasih ne smem točno povedati, saj se ljudje potem omejujejo in čakajo na rok/čas kot pes na kost, in to pozitivne in negativne dogodke. Vedno je vse odvisno od osebe pred menoj, takrat se po svoji intuiciji, ki me do zdaj še ni prevarala, odločam, koliko ji lahko povem in kako.
Ste se kdaj vprašali, od kod izvirata intuicija in uvid v človekovo življenje?
Ne, to sem sprejela kot danost v meni. Ljudje pridejo z različnimi usodami, ki se me, normalno, dotaknejo, a moram postaviti zid, ker to nosiš s seboj in te usode lahko »pojedo«.
Znani ste tudi po tem, da znate ljudem v teh težkih časih vliti voljo in upanje.
Res je, a tako je tudi prav: nekoga, ki je že povožen, ne moreš povoziti do kraja; v vsaki situaciji in vedno obstaja pot, lahko je daljša, a vedno obstaja pozitivna rešitev. Zastopam pot pozitivnega mišljenja. Usoda obstaja, a s svojimi odločitvami, dejanji, s tem, ali izbereš ovinkasto ali ravno pot, vplivaš nanjo. Usoda so preizkušnje, skozi katere moramo, izvira iz karme, odvisna je od tega, česa se moramo še naučiti – dostikrat v tem življenju ni realnega razloga, da se nam dogaja nekaj, česar si ne želimo, in ga moramo poiskati v prejšnjem življenju. Te stvari me zanimajo, a za njih nimam časa.
Seveda, ko vas želi toliko ljudi – verjetno jih zadnje čase zanima, kam pelje pot naše države, kdaj se bodo stvari izboljšale?
Sprašujejo, kaj čaka naše otroke, a takih konkretnih vprašanja o državi ni – postavljajo jih samo nekateri posamezniki, ki delajo na določenih mestih. V povprečju, in to čudi tudi mene, pa ni teh vprašanj, bolj jih zanima osebno dobro.
Mene pa zanima naše skupno dobro: ali bodo jeseni predčasne volitve?
Predčasne volitve so samo še vprašanje naslednjih mesecev: osebe, ki so v vladajoči koaliciji, bodo tudi malo same sebe spodnesle. Ne vidim, da bi ostale do konca mandata. Mislim, da se bo delalo v tej smeri, da bodo volitve, preden bi morale biti, in da ne bo začasne vlade. Bo pa to čas notranjih in zunanjih bojev.
Kaj nam prinaša nova vlada in ali bodo v njej tudi že znani obrazi?
Tudi, nekatere se bo izvleklo iz naftalina, a čudežev ne bodo mogli narediti, čeprav bodo potegnili konkretnejše, pametnejše in modrejše smernice, ki bodo vsaj vodile (a ne dokončno popeljale) državo iz krize. Govorim o obdobju desetih let, pričakovati bistvene spremembe na bolje prej bi bila utopija. Na oblasti vidim ljudi, ki niso tako zelo priljubljeni, a so danes edini kos nalogam in stvarem v danih razmerah. Premier bo potreboval pomoč s strani: delal bo z ekipo petih ljudi, na katere se bo zanesel in s katerimi lahko popelje Slovenijo naprej. Dogajale se bodo reforme, spremembe: za pokojninsko reformo ni videti, da bi šla skozi v takšni obliki, kot je padla, na daljši rok bo obveljalo nekaj vmesnega – spremembe vidim realizirane v dobrih dveh letih.
Kako bo z delovanjem pravne države in ali bodo preiskave obrodile sadove?
V nekaj mesecih pridejo na dan še neke stvari, a ne vidim velikega učinka preiskav in sodnih poti: to so le polena pod noge in način, da se nekatere stvari prikrijejo. Zdaj ni pravih pogojev, da bi pravna država zaživela, bo pa v dveh do treh letih. Obstajajo povezave z nekimi ustanovami in so ljudje, ki imajo vpliv na nekatere posameznike.
Ekonomist, ki je napovedal svetovno recesijo, v kratkem obljublja še eno, v svetovnem obsegu.
Po mojih videnjih bo recesija trajala dlje, pravzaprav se ne bo končala niti prva, ko bo tu že druga. Nadaljuje se, na trenutke stopnjuje, zato sem prej rekla, da gre za dolgo obdobje. Govorim seveda za Slovenijo, a tudi svetu ne bo šlo bolje.
Nekateri napovedujejo jeseni za Slovenijo grški scenarij – drži?
Ne vidim bankrota države – dobesedno. Nekatere stvari se bodo umetno še oblikovale in vodile. Tudi večjih ali zelo velikih stavk ne bo.
Kdaj bodo ljudje iz ozadja z vplivom in močjo, zaradi katerih smo ljudje pogosto le lutke, začeli delovati v skupno dobro?
To bi bilo utopično pričakovati, delovali bodo različno v različnih obdobjih. A jedro težav je v različnih okoliščinah, ni vse v rokah teh ljudi. Ob sprejemanju zakonov bi morali razmišljati in delovati širše – ne le misliti nase. V naslednjem petletnem obdobju se bodo nekateri od teh stvari in vplivov omilili, a končali se ne bodo nikoli. Denar je in bo ostal sveta vladar – žal!
Nova vlada, ki se nam obeta v prehodu leta …
Že v pozni jeseni se bodo dogajale ključne stvari, nato bo malo pavze, v kateri se bodo stvari sestavljale, delovati bo začela v prihodnjem letu. V tej sestavi bo delovala dlje kot en mandat, prinaša nam pozitivne spremembe. Ne čez noč, a opazili jih bomo: po mojih videnjih se bo začelo sestavljati, krepiti gospodarstvo, povezave s tujino.
Se bo zmanjšala javna uprava, ministrstva …
Ne vem, kje (nasmeh), pri nas ne. Videti je, da se bodo v dveh, treh letih nekatera ministrstva oziroma polja delovanja združevala: nekje bodo zmanjšali število ljudi, drugje povečali, toda suma sumarum bo tam tam.
Katere so največje pasti, v katere se lahko zapletemo?
Poudarek je prav na gospodarstvu, ki je ključno, od tega je vse odvisno. Premike na bolje bomo zaznali v dveh, treh letih.
Kakšna svetovna vojna ali konec sveta nam ne grozita?
V širokem, svetovnem obsegu ne, a vojne se bodo še dogajale. Če gledam za desetletje, tudi vojne s kemičnim orožjem – žal! Nas ne bo zadelo.
Se bo genocid nad Nubami končal?
Žal tega ne vidim, vendar jih ne bodo popolnoma iztrebili.
Naravne nesreče nas spremljajo iz leta v leto bolj, kako bo z njimi v svetovnem merilu?
Potresi, poplave, tudi katastrofa na Japonskem letos je bila velik opomin – žal se zna dogajati še kje drugje, na otočjih. V ZDA bo čez čas zelo veliko potresov, orkanov – le-ti bodo v desetletju prišli tudi k nam, kot posledica segrevanja, in bodo tako ob morju kot tudi kje v notranjosti.
Kaj se obeta Sloveniji na področju ekologije, naravnih nesreč?
Tudi poplave in potresi. V tem desetletju bo treba kaj postoriti na tem področju, tudi naši vodilni bodo začeli razmišljati v tej smeri. V nekaj letih bo nekatere kraje dobesedno zalilo, kar pomeni, da se bodo morali ljudje za nekaj časa odseliti. Klima se generalno spreminja, letni časi se zamikajo, in to nosi posledice.
Vidite kakšno hujšo stvar, na katero je treba opozoriti?
Na potrese in poplave ne moremo vplivati, a bodo stalni. Bo tudi hujši potres pri nas, a ne bi smel biti katastrofalen. V Ljubljani ga v kratkem ne bo.
Bomo imeli predsednico države?
Jaz je ne vidim (nasmeh), predsedniku Türku na naslednjih volitvah ne kaže najbolje.
Dogaja se medijski cunami, kam vodi?
V naslednjih dveh letih bodo še temeljiti rezi, vsi se ne bodo obdržali – tudi vse medijske hiše, radii dolgoročno nimajo perspektive.
Slišala sem, da uspešno sodelujete tudi s policijo pri iskanju pogrešanih ljudi?
Ne gre za neposredno sodelovanje s policijo, temveč prek svojcev pogrešanih. Od vodij iskalnih akcij pa je bilo odvisno ali so »namige« upoštevali ali ne. Kar nekaj primerov se je tako srečno izteklo.
Prej ste rekli, da je usoda človeka v njegovih rokah – kakšna je usoda Slovenije?
Dolgoročno ni slaba, toda očitno moramo skozi vzpone in padce, da bomo zrasli. Odločitve še lep čas ne bodo v rokah ljudi, šele po petih prihodnjih letih se bo začelo upoštevati ljudi širše. V lepših časih Slovenije nas čaka predvsem delo, materialna eksistenca, ki je osnova, prioriteta in ključ razvoja. Mislim pa tudi, da se bo politika v nekaj letih tako spremenila, da bodo imeli ljudje več vpliva na drugačen način – ne le z volitvami: ljudje na vladi bodo bolj prilagodljivi, bolj bodo znali prisluhniti ljudem.
A še vedno je moj nasvet takšen: vsi moramo pljuniti v roke, in to dobesedno! Spremembe zakonov na vrat na nos prinašajo točno nasprotne učinke. Najprej se moramo sestaviti sami pri sebi – predvsem ljudje na vladi!
