Tiskane izdaje
Če odmislimo, da se tolpa Rudolfovih pajdašev te dni divje podi po nebu in hiti dostavljati darila, so jeleni, resnici na ljubo, pozimi veliko bolj umirjeni. Zadržujejo se okoli krmišč, se lenobno razgledujejo in poskušajo prihraniti čim več energije. Potrebujejo jo namreč za vzdrževanje telesne temperature v hladnih zimskih dneh. Kakih 20.000 jih je menda v Sloveniji in v teh dneh so se predali zimski ležernosti. Kar seveda ne pomeni, da jim je lahko – siti vendarle morajo biti in tudi pred mrazom se morajo obvarovati. Pri prvem jim pomagajo lovci, ki predvsem pozimi polnijo krmišča, zato se tropi zadržujejo bolj ali manj v bližini. Druga morda skrb je, kako se zaščiti pred nizkimi temperaturami in snegom.
Pri razmišljanju o tem se nam nehote priklati v misli otožen jelenov pogled, kakršen ponavadi seva z zimskih fotografij. Toda če zima res ni zelo hladna in dolgo časa izdatna s snegom (takrat so jeleni res v škripcih in se lahko njihove vrste zredčijo tudi za desetino), se znajo jeleni prav dobro pripraviti nanjo. Oblečejo si dvojno obleko – poddlako in naddlako, kakor se je v žargonu jelenje mode izrazil Matija Stergar, raziskovalec v skupini za ekologijo prostoživečih živali na ljubljanski biotehniški fakulteti. Zlasti spodnja obleka je menda zelo koristna, je namreč votla in zato dober toplotni izolator. In če je pri ljudeh priporočljivo, da se – ko je hladno – čim bolj gibljejo, je pri jelenih ravno nasprotno: bolje bo, če so pri miru, kajti tako trošijo manj energije in jo raje porabijo za ohranjanje telesne temperature. Zato je malo verjetno, da bi v tem času srečali kakšen par razbesnjenih jelenov, ki bi si segal v rogovje. Z njim so obdarjeni samo samci, ne pa tudi samice, košute. Zato jim rečejo, da so mulaste.
Družinsko življenje jelenjadi ni ravno takšno, kot bi ga začrtali zagrizeni tradicionalisti. Košute s teleti – vsaka skoti le enega – se združijo v nekakšno vzgojno skupnost, samci pa tavajo po svoje ali si ustvarijo svojo moško združbo. Za košutami in njihovo mladežjo še nekaj časa capljajo mlajši jeleni (ostanejo do dveh ali treh let starosti), ko pa prestopijo v najstniška leta in jim začnejo po glavi hoditi druge vrste ljubezni in aktivnosti, se odcepijo od tropa; takrat so že lepo obdarjeni z rogovjem.
Mlademu samcu se že pri osmih mesecih, pojavijo nastavki za bodoče naglavno bogastvo. Pravzaprav tisto prvo še ni prav bogato, saj še ni razvejeno, a ko začne rasti novo, je vsako leto bolj razkošno. Jeleni namreč kakor vsi njihovi sorodniki iz družine cervidi med februarjem in aprilom odvržejo rogovje in zraste jim novo – »kosmato«. Pa ne zaradi zime ali kakšnih posebnih modnih smernic. Če se izrazimo pravilneje, je novo rogovje pokrito z mahom, v katerem je preplet ožilja in hranljivih snovi. In to je očitno zelo učinkovito, kajti jelenje rogovje je, kakor pravi Matija Stergar, po njegovem vedenju najhitreje rastoča kostna tvorba – v dveh mesecih menda pridobi pet kilogramov! Ko je že v vsej svoji mogočnosti (s tem se ponašajo predvsem starejši primerki, kajti po desetih letih je rogovje največje), si jeleni spomladi z drgnjenjem odstranijo mah, belo rogovje, ki je spodaj, pa postopoma postane rjavo. In pripravljeno za boj. Boj pa se razplamti septembra, ko si je treba priboriti najboljšo košuto. Srditi pretepi jelene utrudijo – tako da si komaj znova naberejo dovolj energije, da lahko preždijo zimo.
