Tiskane izdaje
Ljubljana – Fikus in pisalni stroj sta tako rekoč ključna gradnika vsake pisarne. Toda zato ta delovni prostor ni nujno kul. Kaj ga naredi kulskega in zakaj je takšna prav Gospodarska zbornica Slovenije, bi zdaj, po uvrstitvi med »najbolj kulske« (the coolest) stavbe na svetu (v rabi naravnih elementov, po izboru revije Inc.), še bolj natančno vedel arhitekt Jurij Sadar iz biroja Sadar+Vuga.
Kaj nujno potrebujete v pisarni biroja, da vam je udobno?
Najprej smo imeli biro v mansardi hiše v Trnovem, nato v mestnem jedru s pogledom na Ljubljanico in rotovž, zdaj smo v 14. nadstropju Miheličeve stolpnice. Nobene hiše nismo načrtovali, smo si pa prostor vedno prilagodili svojim potrebam.
Kako ste jih uskladili, da je bil na koncu volk sit in koza cela?
Razmišljamo o dobrem počutju in naravi delovnega procesa. Ne zadostuje, da tloris pisarne odpreš in zapolniš s pohištvom, moraš paziti, da se sodelavci ne motijo. Ustvariti je treba tudi žarišča za posebne dejavnosti. Za ljubljansko oglaševalsko podjetje smo uredili odprte prostore s posameznimi območji za predstavitve, bar, knjižnico... Težnja pri načrtovanju je pisarno približati bivalnemu prostoru in imeti udobje kot doma.
Je to dejanska potreba ali prikrita zvijača delodajalca, kako zaposlene prikleniti nase?
Deloma imate prav. Sodobna podjetja si podobo ustvarjajo z izdelki pa tudi z videzom poslovnega prostora. Pisarna angleškega arhitekta Fosterja je enako visokotehnološka, kot so njegova dela. Če je predvideno, da v pisarni preživiš osem, štirinajst ur ali kar ves dan, je že prav, da ti je prijetno na delovnem mestu. Je to izkoriščanje? Mislim, da ne.
Med najbolj kulske stavbe so se umestile tudi takšne z vgrajenimi hišicami na drevesu, baliniščem, streliščem. Meji že na pretiravanje?
Interaktivnost je lahko prav prijetna. Se je pa treba nanjo navaditi. Ko smo načrtovali stavbo GZS, nas je vodstvo prosilo, naj jim navedemo nekaj evropskih primerov takšne rabe prostorov. V Londonu smo si ogledali stavbo arhitekta Erskina. Upravnik je pojasnil, da so zaposlene najprej obvestili o selitvi, potem so jim organizirali spoznavno zabavo, nato delavnice, šele potem so jo začeli uporabljati. V GZS je večina pričakovala malo več prostornosti in še kakšno omaro. Dobili so več. Z odpiranjem oken lahko prepuščajo zunanjost, recimo sonce, z žaluzijami proti skupnim prostorom pa uravnavajo zasebnost. Najprej so se zapirali, nato pa vse pogosteje razkrivali.
Imamo Ljubljančani dovolj ali še premalo zmerno ekshibicionističnih nagnjenj?
Seveda si želimo zasebnosti, morajo pa arhitekturne rešitve omogočati, da se notranji prostori povežejo z mestom. Arhitektura mora omogočati takšno fleksibilnost.
Kako uganete naše posebne potrebe? So drugačne kot v drugih evropskih mestih?
Naš način bivanja je srednjeevropski, nič drugačen kot v Gradcu, Vidmu ali Budimpešti. Nas je pa obremenila socialistična gradnja. Ta je izredno funkcionalistična in predvideva, da vse družine in posamezniki živijo enako. Kar ni res.
So se med tranzicijo meščani prehitro poslovili od uniformnosti in se nepremišljeno zatekli k popolni svobodi izbire?
Veliko jih je še zvestih tradiciji. Vendar vsaka generacija išče nekaj novega. V središču ni več uporabnost, ampak sledenje življenjskim navadam. Če radi kuhamo, bo kuhinja osrednji prostor. Tudi ureditev pisarne določa način dela.
Kaj pa nujno potrebujete, da vam je udobno tudi v mestu?
Mesto povezujem z življenjem. Kje se odvija, je tako rekoč vseeno. Koncert lahko priredijo na travniku ali v dvorani. V pisarni, ki je visoko, pa uživam predvsem zaradi sonca nad Triglavom ali nevihte nad Kamniškim sedlom. Stik z naravo sredi mesta je razkošje.
Pa razkošje praznega prostora na Kongresnem trgu? Si mesto monumentalnost celo mora privoščiti?
Všeč mi je prazen prostor med uršulinsko cerkvijo in filharmonijo – zaradi dimenzije in kontrasta z majhnimi prostori pod drevesi in pred kavarnami. Saj se napolni, denimo ob dogodkih. Je pa tako tudi s pariškim trgom Concorde.
Velja enako za prazne gradbene jame v središču mesta?
Ljubljana nima velike kritične mase kakor večja mesta, kjer ekonomski impulzi, migracije, politični dogodki spodbujajo spremembe. Spremenili jo bomo le, če si bomo tega vsi želeli in za to tudi delali. Menim, da je mesto v dobri kondiciji, čeprav bi iz stolpnice v BTC in ureditve Nebotičnika lahko iztržili več. Ti projekti so priložnosti.
Kaj zamujamo, ker niso izkoriščene?
V New Yorku lahko predelajo pet tisoč industrijskih objektov, v Ljubljani imamo na voljo samo en Rog. Če projekt ne bo uspešen, bo priložnost za prihodnjih 30 let izgubljena. Vidimo pa lahko, kaj se zgodi, če je izkoriščena. Središče mestnega življenja po dolgem času niso več nakupovalni centri, ampak spet stari del mesta.
Kako priročen izgovor je gospodarska kriza? Ali politična?
Kriza je dejstvo. Lahko je objektivni problem, večinoma pa je izgovor. Kot političen problem pa vidim predvsem delitev Ljubljane in Slovenije. Potrebujeta druga drugo. Slovenije ne bi smeli razumeti kot malo deželo, ampak kot večje mesto.
Jurij Sadar v ogled priporoča:
- kako je nastajal projekt GZS
- Formula, retrospektivna razstava, ki so jo postavili v Beogradu
