Severozahodni del nekdanje jugoslovanske republike Bosne in Hercegovine.

Senad je obiskovalce iz Slovenije sprejel na začetku makadamske poti zaraščene z grmičevjem. Obkrožen je s tropom psov.

»Dobrodošli,« pozdravi. Glas se mu zatrese, a je vesel. Sprašuje, kaj nas je ustavilo na poti, da nismo prispeli ob dogovorjeni uri. »Oprostite, gospod Senad, kombi poln hrane, pregrinjal in zdravil za živali so zaustavili na hrvaški meji, le 800 kilogramov tovora smo uspeli prenesti v avtomobil in prepeljati s seboj,« pojasni prostovoljka Tina Vlašič.

Po osemurni poti so prostovoljci prispeli v Bihać, kjer se nahaja društvo za zaščito živali Spas. Gradili bodo pasje ute.

Za seboj so med drugim pustili tudi predsednico društva. Hrane, ki so jo dobili od različnih donatorjev, ni želela pustiti na meji. S kombijem se je obrnila proti Sloveniji in se odpeljala do Brežic, kjer je hrano začasno shranila pri članici društva. V Bihać je prišla v poznih večernih urah, v kombiju pa je imela tudi les za gradnjo hiš. Ob njenem prihodu je že padla tema, v azilu pa nimajo elektrike. Gradnjo in popravljanje pasjih bivališč so morali preložiti do naslednjega dne.

Sto psov na neposeljenem griču

Azil je pol ure hoje oddaljen od središča mesta. Stoji na neposeljenem griču. Stavba je napol podrta; Nekoč je bila del vojašnice oziroma orožarne, zdaj so okoli nje zavetje našli bosanski nikogaršnji psi. Vodja azila Senad Rosić je naprej posekal drevje, skupaj zbil deske in postavil nekaj ut. Pri opravilih v azilu mu zdaj pomaga pet ljudi.

Azil ne prejema državne pomoči. Za živali skrbijo v svojem prostem času, kar je videti tudi v urejenosti. Psičke z mladički - takih legel je približno šest - ležijo, jedo in se igrajo v lastnih iztrebkih.

Senad je na facebooku prišel v stik s slovenskim društvom za zaščito in pomoč živalim sveta in njihovim skrbnikom Animal Angels. Prosil jih je za pomoč pri gradnji ut in zbiranju hrane. V društvu, ki že dve leti deluje tako v Sloveniji kot v državah bivše Jugoslavije, takšna prošnja ni nič nenavadnega. Vsak dan dobijo sporočilo ali dva in še dvakrat toliko fotografij živali iz območja držav bivše Jugoslavije, ki nujno potrebujejo denar za zdravniško pomoč. V nekaj tednih so zbrali hrano, zdravila, odeje, les, slamo ...

Že nekajkrat so pomagali zavetišču Dubravica na Hrvaškem, januarja so bili med drugim v Tuzli in Sarajevu, februarja večkrat spet v Bihaću.

»Primera dobre prakse v teh državah tako rekoč ne poznamo,« pove Olga Matijašević, predsednica društva Animal Angels. Bosna in Hercegovina, etično razdeljena država, ki še ni pozabila vojne, se tudi ni spomnila, da bi odprla prostor ljubezni do živali, kar lepo ponazori primer, ko je hišo oskrbnice azila čez noč okrasil napis Kurba, več ti je do živali kot do ljudi.

Tudi slovenskim predstavnicam društva ob prihodu v mesto ni bilo lagodno. Začutile so dvomljive poglede, ko so na travniku poleg trgovine hranile pse; še več, mimoidoči jih je žalili in brcal proti psom. Temperamentne borke za pravice živali so hitro opravile z vsiljivcem in še naprej hranile živali, ki jih je bilo iz minuto v minuto več. V mestu jih je polno in nihče ne ve, čigave so.

Prostovoljke so prišle v Bihač, da bi gradile pasje hiške, ki jih več kot sto psov pred zimo nujno potrebuje. Materiala za gradnjo ni veliko. Pomembno jim je bilo, da se v ute poleg psičk z mladički in ranjenih psov naselijo tisti, ki so preveč dominantni in morajo biti zato privezani.

Smo sploh kaj pomagali?

Psi na verigi imajo malo prostora za gibanje. Vsakih štirinajst dni jih peljejo na sprehod, dobijo pa reden obrok hrane, za silo so zaščiteni pred prezgodnjo smrtjo, človeškim nasiljem in imajo lahko zato kanček upanja, da bodo nekoč našli topel dom in pozornost ljudi.

Manj težavni psi so spuščeni in so videti zadovoljni. Tako je bilo vsaj takrat, ko je bilo suho, mraz pa še ne hud.
Psi v azil zatavajo sami, ali pa jih Senad in drugi prostovoljci tja umaknejo z ulic Bihaća, Sarajeva in drugih mest, kjer se potikajo in iščejo hrano.

Ker jih je veliko, ljudi v azilu pa malo, niti ne vedo, koliko psov natančno imajo. Ne vodijo nikakršne evidence o tem, kateri psi so prejeli posamezno cepivo in kateri ne. Ker komaj utegnejo nahraniti vse pse in poskrbeti za nujne veterinarske posege, v to niti ne drezamo.

Društvu iz Slovenije je s pomočjo lokalnih prostovoljcev naslednji dan uspelo postaviti osem novih pasjih ut, ostale pa vsaj za silo zakrpati. Prav tako jim je uspelo higiensko urediti okolico, a se je čez noč spet nabralo polno novih iztrebkov, ki jih nihče ne zmore in noče sproti odstranjevati. Zato jih je odhodu prevzel občutek, da niti niso bili koristni.

Hrane bo v nekaj tednih zmanjkalo, ute pred hudim mrazom zaščite ne nudijo, nekaj mladičkov pa bo zaradi slabih higienskih razmer umrlo.

Konca ni

Po končanem delu nas Senad povabi na kavo v mesto. Sledovi vojne so še tam: vsakih sto metrov stoji preluknjana hiša. Nekje rastejo nove moderne hiše. Vsaka hiša ima velik vrt, na katerem se prosto pasejo domače živali; prašiči, kokoši, zajci, vsi so dobro rejeni in videti zadovoljni.

Nekje v kotu hiše ali pod drevesom pa je privezan pes, na prekratki verigi in s presušenim telesom. Senada vprašam, zakaj je odnos po psov tako drugačen kot do drugih hišnih živali. »Psi so nevarni, psi grizejo, prenašajo bolezni. Če spustiš psa v hišo, bo prinesel nesrečo. Poleg tega ne prinašajo nobene koristi.« Ne razumem, zakaj jih potem sploh imajo. »Da čuvajo hišo,« odgovori. »Kako lahko pes na prekratki verigi, ki bi prodal dušo za grižljaj hrane, čuva hišo?« »Tega pa ne znam pojasniti, vprašaj njih,« naveličano reče.

V zadnjem ogledalu vidimo, da se je del naše karavane ustavil. Tudi mi se ustavimo in gremo pogledat. Punce hodijo okoli hiše in lovijo pse. Opazile so, da ob cesti leži leglo. Poškodovana psička z ranjeno in krvavečo taco in s tremi mladički, ki se ne pustijo uloviti. Psička skoraj negibno leži in ne more vstati. Senad jo vzdigne in nese v avto. Na pločnik natresemo nekaj hrane in mladički pritečejo. Pustimo jim, da pojedo, nato pa jih vzamemo s seboj.

V Azilu bodo spet za eno leglo bogatejši.

***
Zgodba je nastala ob koncu lanskega leta, oblasti so prve dni letošnjega leta sporočile, da bodo Azil porušile. Za pse to pomeni, da bodo uspavani. Senad se v tem trenutku trudi to preprečiti, a mu ne uspeva. Občina svojo odločitev utemeljuje z obljubo, da bo v prihodnosti zgradila nov, bolje urejen azil.

Sneg je prvi tedne februarja vzel življenje več kot 40 ljudem in vsaj še trikrat toliko psom. Elektronski poštni naslov društva so vsak dan polnila pisma s prošnjami za hrano in odeje. Tudi med izrednimi snežnimi razmerami prostovoljci niso počivali in so se kar nekajkrat odpravili pomagat, kjer se je pomagati dalo. Kako jim uspeva, lahko preverite na njihovi facebook strani.