K24 ali planinska etika na preizkušnji

Še vedno največji koroški hribovski izziv. Za uvrstitev v Klub 24 je treba v enem dnevu osvojiti pet vrhov.

Objavljeno
09. avgust 2013 15.31
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Peca je tudi tisto dopoldne s svojimi 2125 metri malce zviška gledala na Uršljo goro, Smrekovec, Raduho in Olševo. Najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji je tisti, na katerega se izzivalci K24 ponavadi nazadnje povzpnejo; v jasnem dnevu se od tam zdi Uršlja gora (1699 metrov) kot na dosegu roke, pa čeprav je – če gremo po poti petih najvišjih koroških vrhov – oddaljena 24 ur.

In en dan je na 80-kilometrski poti, na kateri je treba premagati skoraj pet tisoč višinskih metrov, pravzaprav nadpovprečni dosežek, kajti hoje je po planinskih normah za približno 26 ur. Zame, bolj priložnostno planinko, je bila Peca četrti od naštetih vrhov, ki sestavljajo »največji koroški hribovski izziv«, kakor mu pravijo, čas osvajanja pa se je raztegnil na kakšnih osem let. »Kdo ve, kdaj bom šla na Uršljo goro?« je bilo vprašanje, ki je obviselo v zraku, še najbolj zanesljiva napoved pa bi lahko bila – najbrž enkrat v prihodnjih 24 letih.

Močne noge in jeklena volja

Tistih, ki jim je uspelo prehoditi pet najvišjih vrhov okoli Črne na Koroškem v neprekinjenih 24 urah (izjema so starejši od 50 let in ženske, ki imajo na voljo 25 ur), se je v skoraj 13 letih nabralo 191. Vsaj tako pravita Knjiga vtisov in eden izmed knjigovodij Marijan Lačen. Če bi navedli le to funkcijo, bi bili precej preskromni, kajti Marijan Lačen je kot nekakšen tata mata Črne na Koroškem, kar je mogoče ugotoviti že, če se sprehodiš z njim po kraju – z vseh strani je slišati vesele pozdrave in klice Maaaarijan! Štiri desetletja je delal v tamkajšnjem centru za usposabljanje, delo in varstvo, večino časa je bil njegov direktor, bil je pobudnik specialne olimpijade pri nas, zdaj je upokojenec, dedek ter še vedno alpinist in strasten planinec. V naši zgodbi pa je predvsem eden tistih, ki so ambicioznim planincem postavili izziv. Zamisel se je porodila prav na Peci.

Pred trinajstimi leti so se na gori, ki slovi po kralju Matjažu, znašli trije prijatelji, vzneseni hribovci, in se – kakor je ob takih priložnostih neizogibno – prepuščali lepotam vrhov okoli sebe. To so bili predsednik tamkajšnjega planinskega društva Milan Savelli, črnjanski župnik Tone Vrisk in Marijan Lačen (ta je svojčas zasedal tudi položaj podžupana, zato so jim zaradi treh pomembnih funkcij baje rekli kar »sveta trojica«). »Pogovarjali smo se, kako čudoviti so naši hribi in da bi kazalo te vrhove povezati v eno pot. Začeli smo se spraševati, kako dolgo bi trajalo, če bi jih prehodili v enem kosu. Ideja je hitro začela napredovati. Ko sem prišel domov, sem imel tako rekoč že ves pravilnik sestavljen v glavi. Zapisal sem ga, poklical Milana Savellija in povabil k sodelovanju Dušana Štrucla, ki se je ukvarjal s turizmom v Črni,« se je spominjal Marijan Lačen.

In takoj prešel k bistvu: »Bistvo je, da je to planinska pot, ki temelji izključno na planinski etiki. Torej, če rečeš, da si prehodil vseh pet vrhov v 24 urah, tega nihče ne preverja. Vsak je prepuščen le svoji vesti,« je opisal pretkani koncept. O etiki in morali ter poštenju bi se lahko spustila v dolgo razpravo, toda Marijan Lačen vztraja pri moči vesti. »Vsak sam sebi odgovarja,« je med smehom ponovil. In ker to ni tekmovanje, tudi dosežek sam po sebi nima nobene druge veljave – razen za planinca samega in njegovo hribovsko samozavest.

»To smo poimenovali največji koroški hribovski izziv zato, ker ga ne zmore vsakdo. Seveda to ni preizkušnja, ki bi prav posebej vznemirila gorske tekače, ampak je primerna za vsakogar, ki ima nekaj kilometrine v hribih in kondicije,« je poudaril sogovornik. Ali kakor so poudarili v krajšem predstavitvenem spotu: »Močne noge, jekleno voljo in jasen cilj pred očmi.«

Prvič, zadnjič in nikoli več?

Začetek in konec poti je uradno pri spomeniku v Črni na Koroškem, kraju v Mežiški dolini s približno 3200 prebivalci, vendar ustanovitelji Kluba 24 ne vztrajajo pri tem. Ni pomembno, na kateri točki se kdo vključi v krog, pomembno je, da ga premaga v 24 urah. Če hoče biti zapisan v Knjigo vtisov, ki jo hranijo v okrepčevalnici Lunder na avtobusni postaji v Črni, pa je vendarle praktično, da tam konča pot in takoj v knjigo izlije svoja čustva. Mira Lunder kakšnih posebnih izgredov ob prihodu izmučenih planincev ni doživela. Večinoma so prav zadovoljni: »Navdušeni so nad našimi hribi in verjetno tudi nad sabo.« So pa bistveno bolj zadržani pri govoru o morebitnem ponavljanju. »Skoraj vsi rečejo, da je bilo lepo, a da ne bi šli več. Toda to kmalu pozabijo,« se je nasmejala ter prinesla zeleno in rdečo knjigo s člani kluba in njihovimi vtisi.

Tisti, ki se je največkrat vpisal vanjo, je rekorder Janez Stočko, ki je že 25-krat prehodil pot, med meseci mu manjka samo marec. Letos se je v knjigo vpisal 22. junija: »Začeli smo 21. 6. ob 22. uri v Žerjavu in se odpravili proti Peci ...« Kot je pojasnil Marijan Lačen, večina pohodnikov krene na pot pozno zvečer, da je noč čim krajša, v zadnjem času si za začetek pogosteje izberejo Peco, ki je zahtevnejša (najtežji del je med kmetijo Kumer in Peco) kot Uršlja gora. Večinoma si pohod tako organizirajo, da jim prijatelji ali sorodniki na različne točke prinesejo hrano in pijačo. Za takšen zalogaj sicer potrebujejo s sabo precej hrane in predvsem vode, zato lahko nahrbtnik dodobra oteži korak.

»Zgodilo se je že, da so zadnji del poti po Črni tekli in lovili zadnje minute,« je Marijan Lačen od mize pri Lundru pokazal proti krožišču, sredi katerega stoji spomenik. Kaj pa, če pridejo na cilj v 24 urah in dveh minutah? Sogovornik odgovor spet prepušča planinski etiki – 24 ur in dve minuti ni 24 ur; če kdo malce zaokroži, je to na njegovi vesti. »Eden izmed planincev je prišel na cilj v 24 urah in 20 minutah in je šel naslednje leto še enkrat. Potem mu je uspelo.«

Na poti je sicer treba hitro stopiti oziroma kdaj pa kdaj tudi teči, da je krog res sklenjen v enem dnevu. »Počival sem eno uro in 30 minut. Pot je hotela, da grem naprej. Tekel sem, kjer se je le dalo,« je zapisal Benjamin Bohorič že leta 2002, ko je bil klub še zelo mlad. Prvo leto, 2000, je dobil 18 članov, prvi je bil Alfonz Prevorčič. Pravzaprav je bil poskusni zajček. Pot je premagal v 18 urah in pol, toda Marijan Lačen se noče ukvarjati z rekordi: »To ni bistveno,« se je krohotal, ko sem listala po Knjigah vtisov in poskušala v najkrajšem možnem času odkriti kakšen osupljiv čas. Nazadnje sem se zadovoljila s tem rekordom: Klub 24 je dobil največ članov leta 2006: 29; lansko leto je končal s 188, letos so bili do konca junija le trije novi (večina jih gre avgusta in septembra). Kakor vsako leto, jih bodo z vsemi častmi sprejeli prvo soboto v decembru ob 18. uri, je napovedal Marijan Lačen.

Nešteto vzponov

Ko smo se srečali, je bil tik pred odhodom v Ladak in Kašmir, iz svoje alpinistične zgodovine je navedel nekaj odprav, med drugim je v osemdesetih letih vodil prvo koroško odpravo zunaj Evrope (v Peru leta 1980), bil je v Patagoniji, na Kilimandžaru ..., predvsem pa večkrat na večini slovenskih vrhov (kot prvi Korošec je naredil slovensko planinsko transverzalo). Kolikokrat se je vzpel na omenjenih pet vrhov, ne zna oceniti niti čez palec. »Pri Uršlji gori sem nehal šteti, ko sem bil na njej 260-krat.«

Toda eden izmed ustanoviteljev – po črki pravil – ni član kluba, kajti v 24 urah poti ni prehodil; tega resnici na ljubo ni storil nobeden od ustanoviteljev. Marijan Lačen je ob tej pripombi samo skomignil z rameni in se znova nasmejal: »Ne vem ... Pravzaprav niti nočem, to smo naredili in naj se drugi preizkušajo.«