Tiskane izdaje
Na današnji dan pred 71 leti si je takrat 90-letni Ivan Hribar, znameniti ljubljanski župan in politik, s skokom v Ljubljanico vzel življenje in tako zavrnil ponujeni županski položaj pod italijansko okupacijo. O času njegovega življenja, ko je Ljubljana prerasla v moderno prestolnico, pripovedujejo knjige, stavbe in muzealije.
Ko je Ivan Hribar, ki je kariero začel kot bančnik v češki banki Slavija, v 80. letih postal mestni svetnik, je bila Avstro-Ogrska že v zatonu. Z marčno revolucijo leta 1848 se je namreč povsod začela dvigovati narodna zavest; Slovenci so leta 1863 ustanovili društvo Južni sokol in leto pozneje še Slovensko matico. Ljubljana se je v 90. letih 19. stoletja s pomočjo vrste premožnih meščanov, industrialcev in trgovcev po zgledu Dunaja in Prage začela spreminjati v sodobno mesto in prestolnico vseh Slovencev.
»Mesto je med drugim dobilo kanalizacijo in vodovod, za kar je bil zaslužen že Hribarjev predhodnik župan Peter Graselli, Hribar, ki je županoval med letoma 1896 in 1910, pa je poskrbel še za ureditev pokopališča in najsodobnejšega bolnišničnega paviljonskega kompleksa z vmesnimi parki,« je dr. Maja Lozar Štamcar, muzejska svetnica in kustodinja zbirk pohištva, ur, svetil in kovine v Narodnem muzeju Slovenije (NMS), začela uvod v obdobje 1861–1918, ki ga je pred kratkim javno predstavila tudi z eksponati muzejske zbirke.
V vrtincu sodobnih tokov
Po njenih besedah bi to obdobje lahko označili za srečno, saj so se razmere izboljševale na vseh področjih: cveteli so znanost, tehnologija, naravoslovje in medicina, dvigovala se je zavest o pomenu higiene. Profesor na realki Albin Belar, denimo, je imel že leta 1897 potresno opazovalnico in leta 1908 skoraj dosegel zaščito območja Triglavskih jezer.
»Vsi so bili v vrtincu najmodernejših tokov. Naši umetniki so se uspešno predstavljali na svetovnih razstavah, od dunajske leta 1873 in v naslednjih desetletjih v Parizu in ZDA. Slikarja Jurija Šubica, denimo, je v Atene povabil najslovitejši arheolog tistega časa, najditelj Troje Heinrich Schliemann, da bi mu poslikal vilo v Atenah,« je dejala sogovornica in se ustavila pri umetninah nekoliko mlajših Šubičevih sodobnikov, impresionistov Matije Jame in Riharda Jakopiča.
Podobno kot drugod po Evropi se je tudi pri nas razvijala industrija, ustanavljale so se strojno opremljene delavnice pohištva, tekstila in potrošnih izdelkov vseh vrst, odpirale so se kavarne in zrasla je najmodernejša tovarna tobaka. Ljubljanski veljaki so v prid mestu znali izkoristiti tudi ljubljanski velikonočni potres, v katerem se je sesulo okoli deset odstotkov stavbnega fonda.
V okolici novozgrajenega sodiščnega kompleksa je rasla secesijska Ljubljana z velikimi in udobnimi stanovanji, na obrobju mesta, v zaledju Tivolija in Rožnika, pa razkošne vile z vrtovi. Tam si je svojo omislil tudi župan Hribar. »Slogovna različnost stavb kaže na stanje duha in razgledanost graditeljev oziroma takratnih lastnikov. Tisti, ki so se oklepali starega, so izbrali historični slog, naprednejši sodobnega. Denimo stavba Slovenskega narodnega gledališča Opere in baleta je bila zgrajena v novobaročnem slogu, nemško gledališče, današnja Drama, pa v secesijskem,« je primera navedla Maja Lozar Štamcar.
To je bil tudi čas, ko je ljubljanska (stara) elektrarna začela razsvetljevati mesto, tovarne in javne zgradbe, ko je speljal tramvaj (1901) in so elektriko dobila tudi stanovanja.
Otroci kot tržna niša
Z industrializacijo in velikimi količinami blaga se je začelo rojevati potrošništvo, kar je spodbujalo razvoj in gospodarstvo ter pocenilo izdelke. Vabile so številne trgovine, med katerimi je še danes najbolj poznana Urbančeva hiša, ki so jo odprli leta 1903. Tržna niša so postali otroci, s potrebami in razvojem katerih so se poglobljeno začeli ukvarjali tudi strokovnjaki.
V času, ko se je dvignilo zavedanje o pomenu svežega zraka in higiene, je v vsesplošno uporabo prešel tudi otroški voziček. Dotlej so se v košarah na kolescih po razkošnih zasebnih vrtovih vozili le potomci kraljevih družin in plemstva. Otroške vozičke so že v sredini 19. stoletja začeli izdelovati v Angliji in deželah srednje Evrope, v Ljubljani pa je njihovo proizvodnjo po prvi svetovni vojni začel Franc Bajtel (tovarno dvokoles in otroških vozičkov je že leta 1905 ustanovil v Gorici).
Med eksponati v zbirki Vse za otroka, torej igrač in otroške opreme, je opaziti značilni visoki stolček Thonet iz struženega krivljenega lesa iz zadnjih desetletij 19. stoletja, ki se je lahko razstavil v nizek stolček in mizico. Ta je do pojava trip trapa leta 1972 veljal za najbolj praktičnega in dodelanega.
Z igračami iz struženega lesa, ki danes napolnjujejo muzejsko vitrino, pa je zaslovel predvsem Nürnberg, Nemčija je na prelomu stoletja postala znana tudi po mehkih plišastih igračah, ki jih je opaziti na vse pogostejših fotografijah otrok. Kot opominja sogovornica, so igrače otroke pripravljale predvsem na njihovo poznejšo žensko oziroma moško vlogo, kot, denimo, kovinski vojački, s katerimi so se taktiziranja učili bodoči oficirji.
Pribor za nego rokavic
Ker je bil trg v Avstro-Ogrski na široko odprt, so si ljubljanski meščani iz prodajnih katalogov lahko naročali najnovejše izdelke, ki so jih v skladu s potrošniško logiko prodajali v garniturah. Do nas so prišle garniture za vino oziroma pivo s štampiljkami prepoznavnih delavnic, kot je bila znamenita nemška tovarna Würtenbergische Metallwarenfabrik iz Geislingena, številni predmeti, razstavljeni v muzejskih vitrinah, pa dokazujejo živahno eksperimentiranje z različnimi zlitinami in površinskimi obdelavami. Tako kot pri stavbah se je tudi pri pohištvu in drobnih predmetih za dom kazal okus njihovih takratnih lastnikov. Med razstavljenim je zanimiv pribor za nego večernih ženskih rokavic, simbola družabnosti in razkazovanja na plesih.
Ko je Nemčija po združitvi osnovala svoj narodni novorenesančni oziroma staronemški slog (alt deutsch), je stanovanja in hiše tudi pri nas napolnilo veliko takšnega pohištva. Sobivalo je s kosi v slogu tretjega rokokoja in secesijskimi, kakršni so spalnica z vegetabilnimi vzorci najverjetneje iz zapuščine znamenite trgovske družine Urbanc ter garnituri dveh sob iz zapuščine župana Petra Grasellija. Zadnji štejeta za lep primer geometrijske secesije, ki so ju okoli leta 1900 izdelali v ljubljanski tovarni Mathian.
»Ko sem pregledovala prodajna kataloga dveh pohištvenih podjetij z Dunaja, sem v dveh različnih opazila skoraj enako omaro, kar kaže, kako zelo so se naši izdelovalci zgledovali po dunajskih,« je namignila sogovornica.
V zbirki je opaziti več stolov iz krivljenega lesa, po katerih je zaslovel Thonet, prve tovrstne tovarnice pa so tudi v okolici Maribora delovale že v 70. letih 19. stoletja. Povečini imajo vžgane ali reliefno prikazane secesijske ornamente; ta slog kaže tudi jedilniška garnitura, ki jo je za premožno dunajsko meščansko družino oblikoval arhitekt Jože Plečnik in so jo izdelali v prestižni dunajski tovarni Ungethüm. Nekoliko mlajša, prav tako z geometrijskim secesijskim vzorcem, je tista iz pletenih barjanskih vrb, ki jo je streljaj od današnjega muzeja uporabljal dr. Janez Evangelist Krek.
Zlata doba razglednic
S čim vse so si v tistem času meščani trpali stanovanja, v zbirki keramike in porcelana razkrivajo podstavki za lončnice, kaj je prihajalo v ospredje, pa nakazujejo spominski kozarčki iz turističnih krajev. To je bila doba pospešenega razvoja topliškega, morskega in planinskega turizma, zaradi katerega se je v 90. letih 19. stoletja začela zlata doba razglednic.
»Ljudje so začeli odkrivati blagodejnost svežega zraka, sonca in se predajati rekreaciji. Med letoma 1908 in 1912 so, denimo, v Portorožu zgradili prestižni Hotel Palace, kar je bilo le vrh ledene gore, saj so z gosti začeli služiti tudi prebivalci turističnih krajev,« je dejala sogovornica.
Ustavila se je še pri razstavnih predalih z moškimi urami, ki simbolizirajo odkritje še ene pomembne dobrine – časa. Postal je natančno merjena postavka v tovarniških delavnicah in na železniških tirih, zato so se železničarji ponašali z najnatančnejšimi primerki. In če so se v tistem obdobju orientirali po prihodu ali odhodu vlakov, takrat najhitrejših prevoznih sredstev, so ti za nas danes predvsem še ena vez z zgodovino.
