Katoliška osnovna šola v Šentvidu

Med obveznimi predmeti sta spoznavanje vere (do petega razreda) ter vera in kultura (od šestega do devetega).

Objavljeno
07. februar 2013 12.42
Posodobljeno
11. februar 2013 08.00
Nevenka Žolnir, Panorama
Nevenka Žolnir, Panorama

Ko sredi učne ure vstopimo v prvi razred, učenci vstanejo. Se to v šolah sploh še dogaja? Najbolj zgovorni pokažejo, kaj počnejo. Učilnice so opremljene kot drugod, le razpelo na zadnji steni razkrije, da smo v katoliški osnovni šoli. »Spremljamo cerkveno leto in v vsakem razredu so bile v božičnem času jaslice, ki so jih po lastnih zamislih izdelali otroci,« razloži ravnateljica Marina Rugelj.

Nekateri kujejo rime, drugi so že pri matematičnih nalogah v delovnem zvezku, pove učiteljica Marinka Kušar. Zvedava prvošolka Neli razloži, da je sestavila rimo kosilo-milo in še nekatere druge, ki se jih ne spomni več, nato se vrne k matematičnemu delovnemu zvezku. Kmalu se jim bo pridružil drugi učitelj, Matevž Bolta, ki poučuje likovno in glasbeno vzgojo ter spoznavanje okolja. Na šoli si prizadevajo, da bi imeli v učiteljskem zboru čim več moških predstavnikov. Med dvaintridesetimi jih je  osem.

Od običajne javne šole jih ne ločijo le duhovne vsebine, temveč pozornost, ki jo posvečajo ročnim spretnostim, umetnosti in gibanju. In tudi to, da je organizacija dela prilagojena otrokom. Imenujejo jo tudi Šola tisočerih talentov. Da ne ostajajo le pri besedah, je opazno na vsakem koraku. V oknih na hodniku so domiselno razstavljeni izdelki, ki so jih naredili pri krožkih ročnih del. Okrasni ornamenti, snežaki in posodice za svinčnike iz polsti (filca) dokazujejo, da že poznajo osnove klekljanja in šivanja.

Njihov predmetnik – potrdil ga je strokovni svet za splošno izobraževanje – sloni na javnem programu, vendar ima nekaj posebnosti. Tudi organizacija pouka je nekoliko drugačna. Nimajo triletij, temveč razredno in predmetno stopnjo, nekoliko drugačna je tudi razporeditev ur predmetov. Zaradi dodatnih vsebin se pouk v nižjih razredih potegne za pol ure (do pol enih), zato pa se otroci več gibljejo, pojejo in plešejo.

Umiritev v krogu

Opismenjevanje so vsa leta, tudi pred spremembo zakona o osnovni šoli, začenjali že v prvem razredu. »Tega si otroci želijo, poleg tega k nam prihajajo iz vrtca Montessori, od koder poznajo že pisane črke. Angleščina po metodi jezikovnega bazena (da učiteljica govori samo angleško) je tu del rednega programa od prvega razreda. Na razredni stopnji med poukom spoznavajo tudi klasično kulturo, na višji stopnji imajo predmet klasična kultura z latinščino.

Predmet naravoslovje in tehnika so preimenovali v narava in tehnika, praktične vsebine s področja tehnike in gospodinjstva pa jim od šestega razreda posredujejo v okviru predmeta praktikum. V njegovem okviru se učenci naučijo veščin, ki jih potrebujejo za življenje – od kuhanja in šivanja do vrtanja lukenj v steno.

Med obveznimi predmeti sta spoznavanje vere (od prvega do petega razreda) ter vera in kultura (od šestega do devetega). Čeprav se v njihovo šolo lahko vpišejo otroci iz ateističnih družin, morajo starši soglašati s krščansko usmeritvijo šole in v tem smislu podpišejo izjavo. Otrokom ni treba aktivno sodelovati pri šolskih mašah (glavni sta idve, ob prazniku sv. Stanislava in na koncu šolskega leta), a ponavadi se to zgodi samodejno.

Dan začnejo z umiritvijo v krogu in molitvijo. Pogovorijo se, kaj se jim je prejšnji dan zgodilo, in se dogovorijo, kaj bodo tisti dan počeli. Vsak razred preživi en konec tedna na leto v naravi, na družinskih dnevih, na katerih skupaj z učitelji in šolskim kaplanom iščejo odgovore na pomembna življenjska vprašanja.

Starši pričakujejo več reda

In zakaj se ateisti odločajo za vpis otrok v njihovo šolo? »Kot nam povedo, pričakujejo več reda in poudarjanje določenih vrednot. Morda nekateri mislijo, da je pri nas idealen prostor, vendar jim po pravici povemo, da takega ni. Se pa trudimo, da bi sproti odpravljali težave. To pomeni veliko individualnega dela z učenci. Kljub temu ni naš namen, da bi jih zavijali v vato, saj bi bili potem v zunanjem svetu preveč ranljivi,« razlaga ravnateljica.

Poleg duhovnih vsebin je zanje značilno spodbujanje gibanja in ustvarjalnosti. Vključeni so v projekt zdrav življenjski slog, zato imajo še dodatne ure športa. Če je le mogoče, prebijejo nekaj časa po pouku na prostem, včasih tudi del pouka poteka zunaj. Želijo si, da bi nekoč imeli svojo kmetijo. Posebnost je še projekt Umetnost v razred. Vsak mesec obesijo v razrede znano umetniško sliko, o njej se podrobneje pogovarjajo in ustvarjajo na to temo. Pomembno se jim zdi, da otroci spoznajo dela znanih mojstrov že v osnovni šoli.

Pred vstopom v razred opazimo plakate z družinskimi fotografijami. Vsak teden eden od učencev v razredu pripravi plakat na temo vrline meseca. Ta mesec je to povezanost, pred njo so bile teme prijateljstvo, skromnost, hvaležnost, odpuščanje, sočutje ...

Zborovska tradicija

Hišna tradicija so pevski zbori. Skupaj s škofijsko gimnazijo so zgradili močno pevsko piramido. Od prvega do tretjega razreda je zbor vsak razred. Pojejo dvakrat na teden po pol ure, poleg tega enkrat na teden vsi plešejo. V višjih razredih lahko vse to izpopolnjujejo deloma pri brezplačnih krožkih, deloma pri plačljivih interesnih dejavnostih, ki jih v njihovih prostorih ponujajo zunanji izvajalci. V zavodu je tudi zasebna glasbena šola.
»Z logističnega vidika je to za starše velika prednost in prav to velikokrat navajajo kot vzrok za vpis na našo šolo. Po četrti ali peti uri lahko otroci brez obveznosti odidejo domov. Morda jim ostane le še kakšna domača naloga,« pravi ravnateljica.

V OŠ Alojzija Šuštarja, katere ustanoviteljica je ljubljanska nadškofija, je peto šolsko leto obstoja vpisanih 299 otrok, razporejenih do sedmega razreda. Ker k njim vpisujejo precej otrok s posebnimi potrebami (povprečno po dva na oddelek), sprejmejo v oddelek največ 25 otroki, kar je manj, kot je normativ za javno šolo (28 otrok). Ko so leta 2008 začeli, jim je prostore odstopila škofijska gimnazija Zavod sv. Stanislava v Šentvidu in načrtovali so, da se bodo v nekaj letih preselili. Nedaleč od zavoda so res začeli graditi novo stavbo, a se je zaradi finančnih težav, ki so zajele tudi cerkvene kroge, projekt ustavil.

Vpisna mesta zasedli bratci in sestrice

Čeprav nimajo svojega šolskega okoliša, prihaja večina njihovih učencev iz bližnje in daljne okolice: iz Šentvida, Gameljn, Vodic in z gorenjskega konca, saj so prometne povezave ugodne, starši lahko otroke odložijo na poti v službo. Nekaj jih vozijo tudi od drugod: z Doba, iz Domžal in Grosuplja. Iz praktičnih razlogov dajejo pri vpisu prednost okoličanom, saj od 6. razreda nimajo več organiziranega podaljšanega bivanja in morajo čakati starše.

Za prihodnje šolsko leto imajo vsa mesta za prvošolce tako rekoč že zasedena, saj je bilo bratov in sester kar 48 in sta za »zunanje« ostali le dve mesti. Vendar pričakujejo, da se bo naval v nekaj letih polegel in bo spet več prostora. Starši so podobno kot v javnih šolah do letošnjega šolskega leta plačevali le za prehrano, šolo v naravi in nadstandardne dejavnosti. Zdaj pa so bili prisiljeni uvesti šolnino, ki znaša od nič do 60 evrov na mesec, odvisno od socialnega položaja družine in števila otrok.

Učitelji odhajajo domov pozneje

Kako je učiti na taki šoli, so otroci drugačni, je njihovo delo zahtevnejše, vprašamo še v zbornici. Otroci niso nič drugačni, so mirni in živahni, poslušni in manj poslušni – kot vsi drugi, se sogovorniki nasmejejo v en glas. Morda je razlika pri starših, saj so večinoma bolj pripravljeni sodelovati s šolo.

Ena od učiteljic, ki je prej poučevala na javni šoli, pa pove, da učitelji iz te šole ne prihajajo prav zgodaj domov. Interesne dejavnosti potekajo od 14. do 15. ure in v tem času so večinoma vsi kolegi še na šoli. Več je tudi vmesnih »lukenj«, saj, denimo, v četrtem in petem razredu poleg razrednega vstopajo v razred tudi drugi učitelji.