Kako je nastala samosvoja afriška zgodba

O Tjaši Rener smo na Delovih straneh že pisali ob razstavi grafik in otroških likovnih delavnicah v Ljubljani. Zdaj se je slikarka in ilustratorka oglasila iz Gane. S partnerjem Matevžem sta tam postavila majhen hotel, Tjaša pa se je lotila tudi poučevanja otrok. Posledično je nastala slikanica Zgodba iz Afrike.

Umetnica Tjaša Rener in učitelj telovadbe Matevž Cvetković se z Gano postopoma spoznavata že pet let. Dežela ju je prevzela že leta 2008, letos pa se je končno uresničila njuna ideja o majhnem hotelu, ki sta ga zgradila ob idiličnem ganskem jezeru.

Toda kako sta zašla prav v to afriško deželo, kako sta našla jezero? Tjaša odgovarja, da po naključju. » Matevž je leta 2007 s kolesom prepotoval Burkina Faso. Po mesecu dni se je malo naveličal puščavske pokrajine in se odločil spustiti nižje, v Gano. Ljudje, ki jih je spoznal na poti, so mu priporočili, naj obišče tudi kratersko jezero Lake Bosomtwe, ki ga obkrožajo visoke planine, od koder je pogled nanj skoraj pravljičen. Ko se je leto pozneje sem vrnil s prijateljem Tomažem, sta se odločila in kupila parcelo tik ob jezeru.«

Kmalu za Matevžem se je v Afriko podala še ona, letos pa sta v Gano odpotovala z enosmerno vozovnico. Tjaša je ravno diplomirala na Akademiji za likovno umetnost, Matevž pa je pustil učiteljsko službo.

Komunikacija z risanjem

Matevž je s prijateljem na kupljenem zemljišču sprva zidal počitniške hišice, Tjaša pa jih je, kadar je prišla na »daljši obisk«, skupaj z vaškimi otroci porisala. »Letos sva odprla še majhen hotel z imenom Cocoa village. Tudi za njegov videz sem v glavnem poskrbela sama. Na naši parceli je mrgolelo vaških otrok in čutila sem potrebo, da jih nekako zaposlim. Vključevala sem jih v večino del, skozi igro, na ustvarjalen način. Pomagali so mi barvati in izdelovati drobne lesene predmete za opremo.« Otroci so bili tako deležni socialne in izobraževalne note. Mnogi so se prvič srečali s čopičem. »Prav ti otroci so mi z načinom življenja pokazali, kako prav in kako pomembno je delati dobro za skupnost, saj je to tisto, kar človeka osreči in napolni. To je tudi vir navdiha, idej in smisla. Založba Lepa beseda, za katero sem ilustrirala nekaj slikanic, mi je vsako leto podarila nekaj otroških knjig v angleščini. Tako je tudi branje pravljic postalo naša vsakodnevna rutina. Ker je znanje angleškega jezika med vaškimi otroci resnično slabo, je večji del naše komunikacije potekal z risanjem v mojo skicirko.«

Nastale so čudovite risbe, ki jih je Tjaša pozneje uporabila kot ilustracije v svoji knjigi A story from Africa. »Če je kdo, denimo, potreboval nož, mi je to preprosto narisal. S svinčniki in barvicami sem komunicirala z otroki in likovno gradila popolnoma samosvojo afriško zgodbo,« pojasni umetnica, za katero stik z otroki ni bil nekaj novega. Že v Sloveniji se je preživljala z likovnimi delavnicami, ki jih je pripravlja zanje. »Način dela je v Afriki podoben, način življenja otrok pa popolnoma drugačen. Skromen in izoliran od globaliziranega sveta,« ugotavlja.

Rojstvo slikanice

Tako se je nekako spontano rodila knjiga za otroke in za tiste, ki so otroci po srcu. Bralca z dodelanim videzom in interaktivno vsebino vključuje kot soavtorja končnega izdelka. Knjiga je končana šele, ko jo pobarvajo in popišejo otroci.

Izvode knjige je Tjaša tiskala in vezala kar sama: »Nastalo je 20 primerkov, ki sem jim za zaščito prav tako ročno sešila torbice. Od ideje do uresničitve projekta je minilo leto dni, naslednje leto pa sem porabila za pisanje istoimenske diplomske naloge. Zdaj me čaka še zadnji del projekta, to je knjigo uradno izdati in jo narediti dostopno širšemu krogu bralcev po vsem svetu.«

Na predlog prijatelja se je odločila za kampanijo na Kickstarterju. »Tam, poleg drugih artiklov, ponujam originalen izvod, zraven pa še neizdano knjigo. Kupec z denarjem za izbran izdelek pomaga sofinancirati moj projekt. Vse priprave za Kickstarter so potekale iz Gane, kar zame nikakor ni bilo preprosto, saj je najbližje mesto, z njim pa tudi internet, oddaljeno dve uri vožnje. A kampanja je stekla, končali pa jo bomo 2. novembra. Če mi bo uspelo doseči postavljen cilj, bo knjiga A story from Africa izdana še pred letošnjim božičem,« obljublja Tjaša. Z njo želi razveseliti ganske in tudi druge otroke. »V Afriki je knjige, še posebno slikanice, zelo težko kupiti in le malo ljudi jih bere. Prav zato želim po nekaj izvodov podariti tudi lokalnim šolam, knjižnicam in posameznim otrokom ter jih tako spodbuditi, da bi več brali. Če se bo to zgodilo, bo moj cilj dosežen.«

Glavni lik v knjigi, ki pripoveduje zgodbo, je enajstletna Doris, predstavlja pa resnično življenje otrok v vasi Anyinatiase. Tjaša je vse izvode natisnila na recikliran papir. Knjiga je kombinacija slikanice, pobarvanke in skicirke, hkrati pa tudi učbenik, atlas, slovar, kuharica in etnološka enciklopedija.

Spomladi še kolekcija oblačil

Položaj mladih umetnikov v Sloveniji že dolgo ni bleščeč in nič ne kaže, da bo kmalu kaj drugače. Kako je v Gani? »No, v Gani je podobno. Seveda pa je vse odvisno, za kaj si kot umetnik prizadevaš in kakšni so tvoji cilji. V naslednjem projektu, ki sem ga že začela, želim postaviti majhno knjižnico oziroma čitalnico za vaške otroke. Imela bo tudi odprto teraso z majhnimi mizicami in stolčki. Rada bi jih seznanila z močjo pravljic in jih skoznje spodbudila, da bi se naučili pisati. To bo nekakšen izobraževalno-družabni prostor za najmlajše,« napoveduje.

S tem pa njenih načrtov še ni konec. Tjaša je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje v Mariboru in se usmerila v modno oblikovanje. S to smerjo je pozneje nadaljevala na ljubljanski likovni akademiji. Že med študijem je odkrila, da jo poleg oblikovanja in šivanja oblek zanima še kaj drugega. Toda ljubezen do tekstila je ostala: »Tu, v Afriki, sem znova začela šivati. Ganci so zelo znani po svojem izjemno kakovostnem pisanem, ročno tkanem blagu. Pripravljam kolekcijo oblačil. Upam, da mi jo bo uspelo predstaviti že spomladi.«

Res močno upa, saj, kot pravi, »v Afriki ne moreš ničesar dolgoročno načrtovati. Vsak dan lahko doživiš kaj nepričakovanega, kaj takšnega, kar bi se v Sloveniji težko zgodilo. Pred dnevi, denimo, sem potrebovala pomoč odvetnika. Trikrat sem poklicala v njegovo pisarno, da sem se prepričala, ali bo ob dogovorjenem času res na delovnem mestu. Ko sem prišla, je začel pripravljati potrebno dokumentacijo, po nekaj minutah pa dobesedno zaspal pred mano. Tajnica v sosednji sobi je prav tako spala in ni mi preostalo drugega, kot da sem se udobno zleknila v naslonjač in zaspala še sama. Ali pa primer izpred nekaj dni, ko sva z Matevžem vozila truplo pokojnega vaškega veljaka. Za preproste vaške ljudi je tovrsten prevoz preprosto predrag, pa sva jim naredila uslugo. Doma se kaj takšnega res ne bi moglo zgoditi.«

Ali bosta kljub vsemu še vztrajala v Gani? »Najin cilj ni vse življenje ostati tu. Čakava na kolesa, ki sva jih poslala iz Slovenije, in že načrtujeva prvi krajši izlet v sosednji državi Togo in Benin,« pove Tjaša Rener in za konec doda: »Včasih res malo pogrešam vonj po domačem, a mi svoboda, ki jo imam tukaj, pomeni veliko več.«