Kamniške fabrike večinoma samo še v spominih

Nekoč je vse večje kamniške tovarne povezoval pregiben delavski avtobus, krpan. Ob koncu delovnega dne je pobiral utrujene delavce in z njimi značilne prepoznavne vonjave kamniške industrije: jedek kisel vonj Etinih vlagalcev kumaric, vonj delavk Barutane po »pulfru«, vonj po lugu Knafličevih usnjarjev ... Tudi miže so jih lahko prepoznali!

To je le ena od hudomušnih opazk, zapisanih na razstavi v središču Kamnika z naslovom Kam so šle vse fabrike? avtorjev Marka Kumra iz Medobčinskega muzeja Kamnik ter Gorana Završnika in Matjaža Juga iz Kulturnega društva Priden možic. »O začetkih, vzponih in padcih tovarn, nastalih med koncem 19. stoletja in začetkom 20. stoletja, Titan, Svilanit, KIK, Eta, Svit, Utok in Stol, ter o podjetnih, zagnanih posameznikih in izdelkih, nekatere od njih še danes uporabljamo, smo pridobivali podatke od številnih informatorjev, v prihodnje pa si želimo sestaviti še celovitejši mozaik, saj bi radi v kamniškem muzeju prihodnjo jesen postavili še obsežnejšo razstavo. Obiskovalci nam že skoraj ves avgust puščajo sporočila v Nabiralniku spominov ob panojih. Če bodo pustili listek z naslovom, imenom in telefonsko številko ali elektronsko pošto do 12. septembra, ko se razstava zapre, pridemo tiste, ki bi nam hoteli zaupati spomine na leta v fabriki, rudniku ali pisarni, obiskat na dom. Odziv je presenetljivo zelo dober,« je povedal Marko Kumer.

Kruh z marmelado

Eta praznuje letos 90 let, toda le malokdo še ve, da je izšla iz družinskega obrata na glavni ulici v Kamniku, Šutni, s petimi zaposlenimi, ki se je imenoval Eta – tovarna gorčice, čeprav so izdelovali tudi marmelado in v kisu predelano zelenjavo. Njeni prvi lastniki, Ljubljančan Franc Kham ter Kamničana Stanko in Ignac Žargi, so obrat ustanovili z lastnim kapitalom. Če so še leta 1936 v njem izdelali 12 ton gorčice, so je v letu 1965, seveda v precej povečanem obratu na drugi lokaciji, že 440 ton, zadnja leta pa je vsako leto izdelajo več kot 750 ton.

Po nacionalizaciji leta 1948 so se združila kamniška živilska podjetja: tovarna testenin iz Šmarce, kvasarna iz Mengša in Eta v enotno Živilsko industrijo Kamnik. Ljudski glas ve povedati, da so zaposleni v prvih letih po vojni, ko je primanjkovalo hrane, malicali na kruh namazano marmelado ali gorčico, pogosto tudi oboje hkrati. Etino gorčico še zdaj izdelujejo po izvirnem receptu Stanka Žargija, podrobnosti niso znane, ve se le, da iz enega kilograma semen izdelajo pet kilogramov gorčice.

Pred petimi leti se je končala zgodba o tovarni Svit, ki je imela svoje zametke v leta 1855 ustanovljeni delavnici Florjana Konška za beloprsteno keramiko. Ko jo je 23 let po nastanku kupil koroški podjetnik Blaž Schnabl in je vodja postal Čeh Oskar Skuta, se je razcvetela in po letu 1911 so začeli proizvajati enega najbolj prepoznavnih kamniških spominkov – majolike. Nemalo težav so imeli z iskanjem dobre gline, in najboljšo so odkrili zelo blizu, v vasi Buč v Tuhinjski dolini. Po 2. svetovni vojni je bila delavnica vključena v različna podjetja, nazadnje, leta 1980, se je združila z Elektroelementom Izlake. Leta 2008 so delavnico za izdelavo majolik in keramičnega posodja zaprli in odpustili slikarke in modelarje: ena zadnjih slikark Irena Radej je zbrala zapuščino in jo v imenu podjetja Eti Izlake izročila v hrambo kamniškemu muzeju in Narodnemu muzeju v Ljubljani.

Delavci s sekirami v gozd

Zadnjih 30 let se slabo godi tudi Stolu, tovarni, ki jo je leta 1910 zasnoval Ljubljančan Ivan Bahovec in ki je v bila v Jugoslaviji ena vodilnih proizvajalk stolov, miz in pisarniške opreme, v širši javnosti najbolj prepoznavna zaradi stola Rex. Kamničani se spominjajo, da takoj po vojni, ko je bila tovarna podržavljena, ni bilo surovin, zato so se tovarniški delavci kar s sekirami odpravili v gozd. Leta 1950 so v Stolu ustanovili razvojni oddelek za oblikovanje, v okviru katerega je arhitekt Niko Kralj razvil omenjeni stol, ki je uvrščen v stalno zbirko MOME – Muzeja sodobne umetnosti v New Yorku. Zanimivost tovarne je bila tudi ta, da so bili v njej zaposleni dedje, sinovi in vnuki. Tako je bilo v 70. in 80. letih kar 80 odstotkov zaposlenih v sorodu s katerim drugim zaposlenim, so odkrili v kadrovskih evidencah, v katerih se ponavljajo priimki Puh, Šuštar, Zorman, Resman, Hrovat, Krivorot. V 90. letih 20. stoletja je šlo s tovarno le navzdol, stole izdeluje ena od naslednic družbe.

Bridki so spomini tudi na Utok, v katerem so 70 let izdelovali usnje, v 90. letih, potem ko je šel v stečaj, so na njegovem območju zgradili stanovanja. Ni pa izbrisan spomin na»dobrega kapitalista« Antona Knafliča, ki je leta 1924 kupil usnjarno, predhodnico Utoka, in iz nje naredil ugleden obrat. Bil je nenavaden mož z izrednim posluhom za sočloveka, številnim otrokom delavcev je bil boter, vsakega delavca je sprejel na delo osebno, delovne norme niso bile predpisane, vsak je vedel, koliko mora narediti. Usnje iz Knafličeve tovarne so pred drugo svetovno vojno prodajali bogatašu Rotschildu, ob velikih naročilih so delali nadure, a brez upora, saj je bilo dobro plačano, za dobro mero pa so dobili brezplačno malico: klobaso, kruh in vino.

Titan in Svilanit preživela

S češkim inženirjem Špalekom (ime ni znano) je v letu 1896 povezan nastanek obrtniške delavnice kovinskih izdelkov, ki je po menjavi več lastnikov leta 1921 postala last za ta namen ustanovljene hrvaške družbe Titan iz Zagreba – njihov zaščitni znak je bil titan, velikan, ki si želi odtrgati ključavnico iz vrat –, že leta 1925 pa last osiješke livarne in tovarne strojev. Leta 1938 je bil zastopnik delavskih pravic v Titanu strugar in po vojni pomemben partijski funkcionar Franc Leskošek - Luka, že mnogo prej, leta 1911, je bil nekaj mesecev tam kot ključavničar zaposlen Josip Broz – zaradi bankrota so jo namreč po maju 1912 za dve leti zaprli. Tovarna je bila po vojni nacionalizirana in dve leti je za njene potrebe delovala šola za ključavničarje. Po letu 1990, ko je sledilo lastniško preoblikovanje, sta se število zaposlenih in obseg v tovarni kovinskih izdelkov in livarni zelo zmanjšala, več kot stoletna tradicija pa se je obdržala.

Kriza v tekstilstvu ni obšla Svilanita, katerega začetki segajo v leto 1937, ko je tkalski tehnik iz Ljutomera Franjo Lipovec v Mekinjah postavil delavnico, v kateri so tkali blago za kravate. Leta 1948 so tovarno prevzeli s puškami oboroženi funkcionarji, Lipovec pa je postal eden od treh pooblaščencev podjetja, ki se je povezalo z obratoma na Zapricah in v Šmarci pod isto blagovno znamko Svilanit. Leta 1966 se je Svilanit preselil na Perovo in se specializiral za proizvodnjo izdelkov iz frotirja in kravat ter postal z 800 zaposlenimi eno vodilnih tekstilnih podjetij v Jugoslaviji. Po izgubi trga v 90. letih se je Svilanitu leta 2003 priključila Bombažna predilnica in tkalnica iz Tržiča, v Kamniku pa je zdaj le nekaj več kot sto zaposlenih.

Zelo povedna je tudi zgodba o smodnišnici, Kemijski industriji Kamnik (KIK), kjer so leta 1852 vojaki začeli izdelovati lovski smodnik: črnega za navadne lovce in posebnega za plemiče. Dvajset let pozneje so začeli izdelovati še rudarski smodnik, v »pulfer fabriki«, kjer je veljal strog varnostni režim, pa so začeli zaposlovati tudi civilno prebivalstvo. Po 1. svetovni vojni se je tovarna imenovala Barutana in to ime se je ohranilo vse do danes. Tudi po 2. svetovni vojni je podjetje imelo status vojaškega podjetja, leta 1996 se je KIK kot delniška družba razdelil na več podjetij in večina je v stečajnem postopku.