Kamnolom Cezlak - v rojstnem kraju granitne kocke

Čizlakita, nekakšne človeške ribice med kamni, ne pridobivajo več. Nekdaj je v kamnolomu delalo skoraj 600 ljudi.

Objavljeno
21. april 2014 14.30
Posodobljeno
22. april 2014 09.00
Kamnolom Cezlak, 7.4.2014, Oplotnica
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Do granitnih kock smo razvili poseben odnos. Postale so sredstvo upora in orožje nemočnih in kot take v sebi prepletajo pozitivno in negativno konotacijo. Zdaj ko v ljudeh manj zavzeto tli iskra upora, kocke spet mirno opravljajo svojo prvotno funkcijo – sestavljajo tla, po katerih stopamo, ne da bi se zmenili zanje ali se vprašali, od kod prihajajo. Večina jih je iz vasice Cezlak.

Cezlaka, vasice z le nekaj deset prebivalci, kljub njegovi neznatnosti ni težko opaziti že od daleč. Nad njim se dviga pobočje hriba, ki ga skoraj ni več, namesto njega pa se s pohorskih obronkov svetlika kamen. Od daleč brezoblično siv, od blizu nenaravno gladek, kakor bi ga urezala čudežna sila. A ni nobenega čudeža, pod njim ropotajo vrtalniki, vanj se zajedajo žice in ga režejo na velikanske kvadre. Večdesettonske sklade sivega kamna upravlja neznaten človek. Ko še ni bilo strojev ali so bili bistveno manj zmogljivi, so v kamnolomu delali tako rekoč vsi prebivalci Cezlaka in še mnogi iz okolice. O tem, kako je usodo vasi krojil kamnolom, priča napis ob cesti, ki pravi nekako takole: Od leta 1946 do 1968 je tukaj stala vas Cezlak, imenovana Kolonija. Zaradi plazu je bila porušena, prebivalci pa izseljeni ...

Železnica in elektrarna

A začelo se je z enim samim kmetom, Cezlakom, ki je konec 19. stoletja v kamnu, ki se je skrival pod poraslimi pobočji, očitno videl poslovno priložnost. Pri takratnih lastnikih Windischgrätzih si je izprosil dovoljenje za lomljenje kamna, vendar podjetni kmet težaškega dela kmalu ni več zmogel, kakor je mogoče prebrati v delu Jožice Curk o kamnolomu na Cezlaku, zato je vodenje obrata prepustil omenjeni rodbini, ta pa je dala opraviti geološke raziskave in izdelati načrte zalog za več desetletij. Takrat so tamkajšnji kraji dobili ozkotirno železnico, nedaleč od Cezlaka so uredili celo elektrarno na enosmerni tok, kar je bilo za kraj na južnem robu Pohorja sila napredno.

Od kod ime vasi, ni treba posebej razlagati, je pa treba poudariti, da jim takrat še ni bilo toliko mar za tonalit kot za čizlakit, avtohtono globočnino zelenkaste barve. Da je res ni nikjer drugje na svetu, bi bila morda nekoliko smela trditev, zato Peter Zapušek, rudar, sicer pa svetovalec pri Mineralu, zadnjem lastniku kamnoloma, raje reče: »Doslej je niso našli še nikjer drugje. To je nekakšna človeška ribica med kamni.« Danes čizlakita tudi v Cezlaku ne pridobivajo več, ker je tam edino znano nahajališče, poleg tega menda tudi povpraševanja ni. Proizvodnjo so usmerili v tonalit, kamen, ki ga nepoznavalci prepoznamo predvsem po granitni sivini in belih, svetlikajočih se žilah.

Kamnolom v Cezlaku je od časa Windischgrätzev zamenjal več lastnikov. Leta 1919 ga je kupil Nemec Erlich in ga upravljal do velike krize leta 1930; potem je bobnenje nad Cezlakom za nekaj časa utihnilo – vsaj dokler se ni polegla kriza. Intenzivna proizvodnja se je začela spet po letu 1938, na začetku vojne pa so Nemci obrat priključili avstrijskemu podjetju SS Gratz.

Po drugi svetovni vojni je postala upraviteljica kamnoloma Granitna industrija Oplotnica in prav v povojnih letih rasti je bilo v njem zaposlenih skoraj šeststo delavcev. Izdelovali so predvsem kocke za tlakovanje cest in tako so te prišle na številne trge in ulice »od Vardara pa do Triglava«, predvsem pa na tako rekoč vse, ki so jih do osamosvojitve tlakovali v Sloveniji, pove Zapušek.

Stara kockarna

Čizlakit je zdaj nad Cezlakom težko najti
. Eden od primerkov je na mizi tajnice in služi kot podstavek, a dama za mizo takoj poznavalsko pove, da to ni najboljši predstavnik svoje vrste, saj nima žile, ki je značilna tudi za to zelenkasto kamnino. To barvo ji daje njen osnovni mineral, to je avgit, pojasni Zapušek. Čizlakit je sicer del notranjega interierja slovenskega parlamenta in njegovega portala, prav tako ga je, denimo, videti na portalu Geološkega zavoda Slovenije, tudi v Beogradu so z njim opremili precej upravnih stavb, izvažali so ga v Rusijo, na Bližnji vzhod ...

Času vzpona je sledil čas upadanja in slabega gospodarjenja, zaposleni so bili dolgo nezadovoljni, zato so leta 1984 izglasovali priključitev Mineralu. Proizvodnjo so začeli posodabljati, zdaj tam skoraj ne bobni več zaradi razstreljevanja kamna, temveč ga režejo z diamantno žico, velikanske skladovnice pa premika roka 25-tonskega dvigala.

Brez človekovih rok, pa če so še tako neznatne v primerjavi z velikanskimi skladovnicami kamna, vendarle ne gre, toda te se zdaj štejejo kvečjemu v desetinah (v kamnolomu je zaposlenih 22 ljudi). Na stare čase, ko so v kamnolomu delali tako rekoč vsi možje in žene iz okolice, spominjajo le še ostaline poslopja, na katerem piše Stara kockarna. Ustavimo se pod njo in Zapušek poskuša opisati stari postopek: »Nekoč so kocke delali na roke. Zgoraj so klesali, potem pa so jih metali po razdelkih dol do okenc, kjer so jih po velikosti razvrstili v transportne vozičke.«

Staro poslopje je zdaj zaraščeno, pred njim so postavljene velike kocke kamna, ki čakajo na prevoz. Tehtajo do 14 ton, na tovornjak gresta le dve takšni, nadaljuje sogovornik in kar ne more mimo kamna. Pogleda bliže in začne, kakor bi vedeževalka brala iz dlani, nizati značilnosti kamna: med osnovnimi minerali, kot so kremen (sivkasto roza barve), glinenci (bele barve), biotit (temno zelene barve), najdemo tudi granate (rdeče barve), pirit (zlat sijaj), zeleni klorit ... Tonalit je pod Pohorjem nastal v času terciarnega magmatizma, torej pred 34 do 23 milijoni let. »Pred 16 milijoni let, v času miocena, se je divjanje na Zemlji začelo umirjati, magma se je ohladila in skrčila, nastale so žile ter končna oblika grandiorita – pohorskega tonalita,« pojasni Zapušek.

Generacije v kamnolomu

V kamnolomu je bila tokrat peščica delavcev, dvojica je bila ob nekakšni žagi, ki z diamantno žico reže približno deset krat deset metrov velike kose. Bekir Šabić, kakor se je predstavil delavec, ki je imel v rokah vodovodno cev, je zalival žico, da se ne bi pregrela. Da razrežejo tolikšno kocko, traja uro in pol, in če je kocka dobre kakovosti, »gre na razrez na gater v Ljubljano«, sicer pa jo v Cezlaku razrežejo na manjše dele, denimo kocke, me poučijo delavci. Na drugi strani kamnoloma je imel v rokah vrtalno napravo drugi Šabić, to je bil Fehim. Prišel je iz Bosne, tukaj dela kakih šest let, živi pa v bližnji Oplotnici, sem izvedela na hitro, kajti Fehim, ki je stal pod visoko, pravokotno in gladko odrezano skalo, je že zagnal vrtalnik in začel vrtati luknje, da bodo pozneje kamen lahko razrezali na kose ali feto, kakor rečejo – in to nima prav nič skupnega z znanim sirom, razen kockaste oblike.

Tiste kocke, po kakršnih najpogosteje stopamo na trgih in ulicah, so v velikih kupih čakale za proizvodno halo. Eden izmed kupcev jih je ravno metal na avtoprikolico: »S tem bom tlakoval rob okoli bazena!« je zasopihan pojasnil. Druge kocke so spravljene v velikanskih vrečah, tretje so še nastajale v proizvodni hali. Kakor vsako dopoldne je tudi tisto pri rezalnici stal Jože Gradišnik, edini prebivalec Cezlaka, ki je tam še zaposlen. »Dvanajst let sem v kamnolomu,« dobrodušno pove. A če bi k temu prišteli delovno dobo njegovega očeta ter stare mame in starega očeta, bi gotovo presegli sto let.

»Včasih je ves Cezlak delal v kamnolomu,« se spominja, »zato je tudi nastala kolonija. Tam je bilo kakih dvesto delavskih stanovanj, a jih je večino odnesel plaz, saj ste videli napis. Ljudje so se razselili v Oplotnico in okolico in si našli drugo delo. Včasih je imel Cezlak dvesto prebivalcev, zdaj jih ima morda dvajset. Ja, precej se je spremenilo,« po premisleku prikima, »podjetje se je moderniziralo, ni več toliko ročnega dela, večino opravimo s stroji. Tudi kamnolom se je precej razširil ...«

V drugem prostoru kamen režejo na trakove, tako tanke, da se upognejo, kakor bi bili iz plastike, ne pa iz kamna. »Za tonalit je značilna velika tlačna trdnost, a hkrati velika prožnost, zato ne poči takoj, ko pride v stik z vodo,« začne razlagati Zapušek. Na najdražjem stroju »v hiši« dela Nejc Škorjanc iz Oplotnice. Po poklicu je strojnik in v kamnolomu si je začel nabirati delovno dobo. »V kamnolomu lahko delajo različni profili poklicev,« doda Zapušek, kajti dela se morajo v vsakem primeru priučiti. V polirni liniji, kakor imenujejo naslednjo stopnjo, kjer kamen gladijo, da je primeren za notranji interier, srečamo delavki. Ena od njiju je Klavdija Kalšek iz Male Horne. Po poklicu je šivilja, toda za njen poklic dela ni, je skomignila z rameni. V kamnolomu dela sedem let, plača ni kdovekaj, malo nad minimalno, a vsaj delo je, je bilo mogoče izvedeti.

Kocka za spomin

Njen mož, Damjan Kalšek, je tehnični vodja kamnoloma in je ob polirni liniji stopal s papirji v rokah. Njegova naloga je nadzor kamnoloma na vseh področjih. »Delo v kamnolomu je delikatno in še vedno nevarno, čeprav se je v dvajsetih letih, odkar tukaj delam, precej spremenilo in miniramo morda le deset odstotkov materiala, vse drugo se reže.« V delovni dobi je izkusil vse faze proizvodnje – od dela na roke do vrtanja. Zdaj ima veliko izkušenj in je neprecenljiv, on je srce kamnoloma, ga potreplja Zapušek. Je kdaj iskal delo drugje? »Priložnost se že najde,« se nasmehne Kalšek, zlasti v tujini, a težko je oditi od doma, je sklenil in se vrnil k liniji.

Zunaj so se bleščali spolirani kamni različnih velikosti. Na leto pridobijo in predelajo za približno 2000 kubičnih metrov blokov in 10.000 kubičnih metrov lomljenega kamna. Za naključnega obiskovalca, ki odide z eno samo kocko za spomin, a mu še tista precej oteži torbo, je to nepredstavljivo. Toda kamna najbrž ni na pretek. Zapušek ne kaže kakšne vznemirjenosti: »Pri tej proizvodnji ga je za desetletja, toda koncesijo imamo do leta 2022 let. Čez nekaj let bomo spet začeli postopek pridobivanja, če ne bo uspelo, pa bo najbrž tukaj nastal nekakšen muzej na prostem,« razmišlja in vendarle izda načrt: »Čakamo, da bo gradbeništvo spet zacvetelo ...«