Kandidat za Delovo osebnost leta: Matevž Krivic

»Prepozno priznana pravica je zanikana pravica. Če ti pravico država prizna prepozno, to ne pomeni dosti več, kot če bi ti bila zanikana.«

Objavljeno
06. december 2013 18.50
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga

Matevž Krivic se za plemenite cilje bori vsaj od sedemdesetih let. Precejšen del osebnosti, ki jih je uredništvo Dela nominiralo na častni seznam, se tedaj še niti rodil ni. In seznam Krivičevih prizadevanj je osupljiv.

Je ateist, ki se je boril za pravice vernikov. Je človek, ki je v nemogočih razmerah, globoko v osemdesetih letih, postavil nekatere ključne standarde svobode tiska. Je eden prvih kritikov enopartijskega režima, ki je sistem kritiziral javno, dosledno, tako rekoč vsak dan. Je človek, ki je izjemen državljanski pogum kombiniral z energijo jedrske elektrarne in enciklopedičnim pravnim znanjem, to pa se nikakor ne konča s poznavanjem posamičnih paragrafov. Je eden od soavtorjev ustave, hkrati pa zapisa najvišjega pravnega akta v državi ni mogoče razumeti brez poznavanja njegovih besedil, ki so nastajala, ko je bil sodnik ustavnega sodišča. Polica v knjižnici ustavnega sodišča, na katerem so shranjena njegova ločena mnenja, je najbolj obtežena z dolgimi spisi. V času mandata je napisal 110 ločenih mnenj.

Če so se v osemdesetih letih koncepti svobode govora, tiska, veroizpovedi, človekovih pravic in konca partijskega monopola, za katere si je prizadeval Krivic, zdeli utopični, se je pred dobrim desetletjem lotil še enega utopičnega projekta. Projekta poprave krivic, ki jih je država povzročila izbrisanim. Ko se je projekta lotil, se je zdel utopičen.

V zelo pomembnem delu javnosti je obstajalo prepričanje, da so izbrisani špekulanti, ki so si sami krivi, da jih je velikodušna država iz enega registra pač prestavila v drugega. Dokazovanje, da je šlo v resnici za najhujšo množično kršitev človekovih pravic po letu 1991, je trajalo in trajalo. Vendar je Krivičevemu stališču, da bo država morala krivico popraviti, letos pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Odškodninske sheme, ki so zdaj uzakonjene in do katerih je Krivic kritičen, so dokaz, da je lahko vladavina prava močnejša od cenenega populizma. To je zelo dobra novica. Slaba novica je, da ima meč vladavine prava svojo moč le, če je v roki človeka, kakršen je Matevž Krivic. Meč vladavine prava, žal, sam od sebe v Sloveniji še nima moči.