Kar delajo prostovoljci, bi sicer ostalo neopravljeno

Peti december je mednarodni dan prostovoljstva. Prostovoljsko delo enačimo z neplačanim, a je še veliko več.

Objavljeno
03. december 2011 18.06
Posodobljeno
03. december 2011 18.22
Alenka Zgonik, Panorama
Alenka Zgonik, Panorama

»Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Bistva prostovoljnega dela ne bi mogli zadeti bolje, kakor ga je Simon Gregorčič v pesmi Življenje ni praznik o dvojni zavezanosti človeka: svoji službi in samemu sebi, svojemu poštenju.

»Danes pa mnogi ljudje sploh ne razlikujejo več med glagoloma morati in moči,« pravi Milena Majzelj, ena od številnih slovenskih prostovoljk, ki kot upokojena bibliotekarka in učiteljica slovenskega jezika nadaljuje svoje pedagoško poslanstvo v naravoslovnih otroških delavnicah Prirodoslovnega muzeja Ljubljana.

»S kolegico Marijo Hribar sva bili prvo leto in pol edini prostovoljki v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in sva zelo pogosto sodelovali na delavnicah. Zdaj nas je več, tako da si delo lepo porazdelimo in nismo preveč obremenjeni, saj to tudi ni smisel. Sodelujemo na otroških naravoslovnih delavnicah, ob nedeljah nadzorujemo razstavne prostore in po potrebi informiramo obiskovalce v muzeju,« pravi Milena Majzelj, zadovoljna, ker se na neformalen, prijeten način tudi sama nauči veliko novega in spoznava imenitne ljudi. Možnost, da svoje znanje in izkušnje še naprej deli z drugimi, dojema kot bogastvo zase in za druge.

Kakšen pa naj bo prostovoljec po njenem mnenju? »Odprt, strpen, vedoželjen, ustvarjalen, pozitivno naravnan – optimist, tovariški, pripravljen deliti svoje znanje in izkušnje s tistimi, ki jih potrebujejo, saj s tem postane sam močnejši in boljši človek. Pa še vitalnost ohranjamo s takim delom. Čutim in vem, da je pri nas v Sloveniji veliko dobrih ljudi, ki vsak po svojih močeh pomagajo k skupni blaginji, eni s finančnimi sredstvi, drugi s prostovoljskim delom!«

Spopadanje s stereotipi

Prirodoslovni muzej Slovenije je le ena iz množice kulturnih in drugih ustanov, ki si tradicionalno pomagajo s prostovoljstvom. Pobudnica prostovoljstva v njem je muzejska svetovalka dr. Staša Tome, ki se kot koordinatorica in mentorica prostovoljcev spopada s težavno nalogo – razviti kulturo prostovoljstva v kulturi.

»Računali smo predvsem na študente in starejše, ki jih pridobivamo v sodelovanju z Univerzo za tretje življenjsko obdobje, zato smo se vključili v Projekt Starejši – nosilci in posredniki nesnovne kulturne dediščine.« Mladi imajo veliko energije, so prožni, ne bojijo se novih izzivov, obvladajo sodobne tehnologije, starejši pa prispevajo svojo umirjenost, zanesljivost, veliko znanja in življenjskih izkušenj.

»S prostovoljci podpišemo dogovor o sodelovanju, ki je moralno obvezujoč za obe strani. Delo prostovoljcev seveda ni plačano, povrnemo pa jim vse materialne stroške (prevoz na delo in, če delajo štiri ure in več naenkrat, tudi nadomestilo za malico).«

»Prostovoljski kulturni mediatorji sodelujejo tako pogosto, kot jim dopuščajo čas in druge obveznosti. Nekateri prihajajo vsak dan, drugi opravijo le nekaj ur prostovoljskega dela na mesec. Na skupnih sestankih si delo razdelimo. Vsi so izjemno zanesljivi in se dogovorjenega držijo,« jih hvali dr. Staša Tome.

»Brez njih si sploh ne predstavljamo programa Dotikanje dovoljeno, ki vsako prvo nedeljo v mesecu, ko je vstop v muzej prost, obiskovalcem omogoča, da pridejo v neposreden stik z muzejskimi predmeti, jih primejo v roke in pobliže spoznajo. Prostovoljce za to nalogo posebej usposobimo. Drugod bi za tako delo najeli študente prek študentskega servisa. Vendar ne gre le za opravljeno delo in prihranek, ampak njihovo sodelovanje pomeni tudi dodano vrednost. Delajo tudi v knjižnici in urejajo dokumentacijo na drugih oddelkih, v stiski pa priskočijo na pomoč pri čemerkoli.«

Prostovoljstvo vključuje zelo veliko vsebin, od najstarejšega gasilstva do najnovejšega ozaveščanja o aidsu, onesnaženosti okolja in drugih perečih problemih. Neskončna je paleta del, ki bi brez prostovoljcev ostala neopravljena: proučujejo in dokumentirajo zapuščino, ki bi sicer za zmeraj ostala v depojih, skrbijo za prikrajšane, onemogle, osamljene ljudi in živali, ki bi sicer ostali prepuščeni sami sebi, za okolje itd.

Pri svojem delu se spopadajo s stereotipi. Tudi prostovoljci na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, ki prihajajo k bolnikom in jim delajo družbo, jih spremljajo v kapelo, banko, na pošto ali na prireditve, jim pomagajo pri orientaciji po stavbi itd. V veselje ranljivih bolnikov, da imajo družbo, se namreč marsikdaj vtihotapita dvom o dobrih namenih obiskovalca in strah: »Kaj bodo pa moji rekli?«

Kultura prostovoljstva pri nas še ni tako ponotranjena kakor, denimo, v Franciji ali ZDA, pravi Mojca Fink, ki vodi prostovoljce na UKC. Trenutno jih je tam 75, od srednješolcev in študentov do upokojencev, in tudi oni opravljajo delo, za katero prezaposleno osebje nima časa, torej tisto, ki brez njih ne bi bilo opravljeno.

Prostovoljci 
nikogar ne ogrožajo

In kako gledajo na prostovoljce zaposleni? Kot dopolnilo, motnjo, konkurenco? »Na začetku so jih sprejemali precej nejeverno. Prevladovalo je mnenje, da se je z njimi treba več ukvarjati, kakor pa oni pomagajo s svojim delom. Zaradi povračil materialnih stroškov je nastalo zmotno prepričanje, da je prostovoljstvo drago. Po dobrih izkušnjah v sodelovanju pri izvajanju programov muzeja in v knjižnici pa so prostovoljce kasneje sprejeli še na nekaterih drugih oddelkih, vendar žal mnogi zaposleni takšnemu sodelovanju še vedno niso naklonjeni,« pravi dr. Staša Tome.

Prostovoljci nikogar ne ogrožajo: če ustvarjajo vlogo, ki je sicer ne bi bilo, opravljajo delo, ki sicer ne bi bilo opravljeno. Dolgo je prevladovalo karitativno prostovoljstvo in stereotip, da so prostovoljci amaterji, je še zmeraj živ. Vendar so to lahko prvovrstni strokovnjaki.

Lep primer izrazito profesionalnega dela, ki ne bi bilo opravljeno, je delo Sava Breliha, ki se že več kot 30 let, kolikor je upokojen, posveča zbiranju gradiva, urejanju in preučevanju nekaterih osrednjih slovenskih entomoloških zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Rezultate dela tudi objavlja v strokovni literaturi.

Tako obsežne in dragocene zbirke z redkimi primerki lahko obdeluje le visokospecializirani strokovnjak, kakršne v vsej Evropi preštejemo na prste. Brelihovo neplačano delo je zato neprecenljivo, prav tako kot delo drugih prostovoljcev – na primer obročkarjev.

Slovenske ptiče je doslej obročkalo več kot 500 prostovoljcev, brez pisnega dogovora o prostovoljskem delu in brez plačila. Enako kot brez plačila nadaljujejo strokovno delo mnogi sodelavci Prirodoslovnega muzeja Slovenije po upokojitvi,« pravi dr. Staša Tome.