»Kinč nebeški« v kamnitem labirintu podzemlja

Križna jama: Desetine jezerc, ki se prelivajo eno v drugo in verjetno edini otok pod zemljo na svetu.

Objavljeno
04. april 2014 16.58
mpi križna jama
Brane Maselj, Panorama
Brane Maselj, Panorama

Pod velikim gumijstim čolnom za 25 oseb so namestili luč, ki osvetljuje jezersko dno. Zato se zdi, kot da bi plovilo lebdelo na oblaku iz smaradno zelene svetlobe, ko se odrine od obale in pogrezne v gluho temo prvega jezera. Tako se začne vodno potovanje v podzemnem labirintu Križne jame.

Kamniti trebuh pod Križno goro, na tromeji občin Bloke, Cerknica in Loška dolina, je res nekaj posebnega med stotisoči odkritih jam po vsem svetu prav zaradi jezerc, ki jih je voda nakapljala na njeni večkilometrski poti. Že vstop v jamo, ki se takoj razpre v veličastno dvorano s 25 metrov visokim stropom, zaznamuje voda v obliki drobno razpršene rose, stoodstotno nasičene v zraku. Čeprav jo, s približno 600 metrov nadmorske višine, čaka do morja še dolgo potovanje, se voda mirno, brez posebne ihte pretaka nekaj sto metro pod površjem skozi nič manj kot vsaj 40 različno velikih jezerc. Med seboj so ločena s sigastimi pregradami, ki so, tako kot vsi drugi jamski pojavi, delo vode same, ko nanje odlagajo apnenec. Okamenela siga, zbrušena v brezhibno gladkost, je tudi mogočen kamnit slap, ki se ujame v stožec svetlobe, nekje na vodni poti proti točki Kalvarija, kjer se rov razdeli na dvoje. V gluhi tišine jame, ki jo le nekajkrat na leto zmotijo poplavne vode, je brezbrižno rasel stotitsoče let, ne vedoč, da postaja monumentalna podoba slapu. Zdi se kot prizor z nekega povsem drugega planetu.

Predstava čudes

Globje ko tonemo v jamo, več je nenavadnih sigastih tvorb, ki jemljejo dih. Skrivnosti jame z jezeri namreč ni konec, ko vodnik Matej Kržič ugasne turistično luč pod velikim čolnom, in znova prižgemo svetilke na čeladah, ampak se komaj začenja.Večina turističnih popotnikov, kakšnih 6000 na leto, svojo plovbo po podzemlju konča na peščeni »plaži« velikega jezera, odkoder se čoln vrne po isti poti. Pot naprej je bolj zahtevna in zaradi že omenjenih sigastih pregrad, ki so nadvse občutljive na dotik, tudi precej delikatna za ravnovesje naravnega okolja. Krhkost sigastih jezov, ki jih kot oviro na njenem prodiranju skozi podzemlje postavlja sama sebi voda, je tudi bistvena ovira za množični turizem v Križni jami. Milijarde kapljic, ki na teh mestih odlagajo kalcij, zgradijo v desetih letih komaj milimeter jezu, nerodno postavljen korak na poševno notranjo stran pregrade pa lahko v hipu uniči večdesetleten trud vode, opozarja vodnik, ko previdno začofotamo z visokimi gumijastimi škornji na sigasto brzico. Pot od prvega jezera naprej so zato omejili le na štiri osebe na dan, torej največ tisoč na leto, razloži vodnik Matej.

Za nadaljevanje izleta v mokro temo je zato povsem dovolj le mali gumijasti čoln, ki ga naš vodnik na ramenih prenese čez sigasti jez in že zdrsnemo v tretje in nato v naslednje in naslednje jezero. Najprej so jezerca krajša, nato pa vse daljša in vodovje se povsem umiri, le zvok vesla, ki prebada gladino, zmoti večno tišino, ko gumenjak drsi mimo kapnikov, za katere se zdi, kot da rastejo iz vode. Večjo skupino pokončnih kapnikov, ki jih je iz apnenca zmodelirala voda, so raziskovalci, ti so vodni del jame raziskali šele po letu 1926, poimenovali Beneški pristan. Malce naprej pripluje v stožec naglavne svetilke kamnita Piratska ladja, za naslednjim ovinkom se razbohotijo mogočne Orgle. Da res igrajo, pokaže vodnik, in potrka po votlih kapnikih, kot bi tolkel po ksilofonu. S stropa se spuščajo velikanske stalagmitske zavese nekoč bodo verjetno pristale na dnu jezerc, ki še krepijo občutek fantazijske igre.

Zelo nenavaden pojav je kamnita Goba. Čeprav težka vsaj kakšnih 10 ton, je videti, kot da lahkotno plava na vodi. Gljivasta tvorba raste iz stene, sega pa le do vodne gladine, ker ta raztaplja gradbeni material, s katerim bi se kamnina lahko razrasla do tal. Menda so v svetu le štiri takšne znane gobe, a še bolj izjemen, verjetno edinstven, pojav se svetlobi pogleda šele razkrije. Predstavo čudes namreč nadaljuje deviško bel otoček, ki kraljuje na enem izmed jezerc. To je zagotovo nekaj najbolj neverjetnega, kar utegneš videti pod zemljo. Temu pritrdi tudi vodnik, ki ne ve, če se lahko še kje v svetu pohvalijo s takšnim »kinčem nebeškim« globoko pod nogami. Ne prvič obiskovalca obide občutek, da gleda stvari, ki mu nekako ne pripadajo; da je pravzaprav vsiljivec v kraljestvu teme, kjer htonske sile, bi rekel pesnik, proizvajajo umetnost, neopisljivo s tuzemskimi jeziki.

Stanovalci

Obala otočka je videti kot plaža iz najfinejše mivke, ki je še ni obiskalo živo bitje. A vtis je varljiv, vodičeva roka nam pokaže drobno »vrvico« v plitvini, ki se leno zvija levo in desno. To je opalni deževnik, razloži Matej, po izobrazbi sicer geograf, po srcu pa jamar od svojih rosnih let. Njegovo ostro oko zazna vsako spremembo v tem svetu, ki ga obiskuje skoraj vsak dan, saj je zanimanja za ogled jezerc veliko. Rahlo svetlikastemu deževniku, ki je deloma vkopan še v mivko, se očitno nikamor ne mudi. V tem je povsem podoben drugim jamskih živim bitjem, ki so skrajno prilagojena na okolje. To je namreč zelo stabilno; če podzemlja ravno ne uničujejo človeške odplake, ki so na stenah že zarisale črto, do kamor je segla med velikimi deževji z bloške planote onesnažena voda, bo minilo tisoče let brez velikih sprememb. Ob običajnem ter nizkem vodostaju je voda izjemno čista, a tudi močno nasičena s kalcitom. Če jo zajameš in napraviš požirek, je čutiti, kot bi bila v vodi raztopljena kreda.

Medtem ko narava neusmiljeno orje površje zemlje in nenehno preizkuša prilagodljivost favne in flore, se v podzemlju zgodi zelo malo. Drobnemu komaj centimeter dolgemu in povsem belemu jamskemu ježku, v resnici gre za rakca, ki ga najdemo v plitvi vodi, se v tem stabilnem okolju nikamor ne mudi. Živi počasi, prehranjuje se z organskim drobirjem, ki ga prinaša voda, spolno dozori precej kasneje kot rakci na površju, živi pa precej dlje. Tako je tudi z drugimi živimi bitji, slepimi in brez pigmenta, ki se jim zaradi te prilagojenosti na stalno vlago in temperaturo osem stopinj ter življenje brez pretresov in nihanj, ne mudi več na površje zemlje. V Križni jami je življenje zelo pestro, doslej so odkrili že kakšnih 40 različnih vrst prebivalcev, le najbolj znanega med njimi, proteusa, niso mogli najti. Strokovnjaki domnevajo, da zato, ker so prodnata tla jezerc izvrstno skrivališče za rakce, s katerimi se hrani ta znameniti vodni močeril.

Udobno domovanje je jama od nekdaj predstavljala tudi zunanjim obiskovalcem; razen netopirjev, pajkov in jamskih kobilic tudi človeku, katerega ostanke so našli po parobkih blizu vhodne dvorane, ter jamskemu medvedu, ki je naseljeval jamo pred njim. Blizu prvega jezera so jamarji pod pleksisteklom razstavili ogromno lobanjo tega prebivalca prazgodovine. Našli so jo skupaj s številnimi drugimi kostmi v bližnjem Medvedjem rovu. Prednik današnjega medveda je, glede na lobanjo, tehtal vsaj tono. Kot številne druge velikanske prazgodovinske živali ga je premagala zadnja ledena doba. Rjavi medved, ki se danes potika po teh gozdovih, je glede na velikost lobanje, pravi pritlikavček v primerjavi z jamskim medvedom.

Konec poti

Ko prispemo do Kalvarije, še ene sigaste tvorbe v obliki hribčka, poraslega s kamnitimi stebri, s katerega na vse strani hiti voda, se izgubi tudi naš občutek za čas. V tej dvorani, bogati z veličastnimi kapniki, se obrnemo. Za njo se jama razcepi na dva rova; na severni del – Blata, in severovzhodni del – Pisani rov, na koncu katerega so kraljevski prostori največje dvorane (30 metrov visoke), imenovane Kristalna gora. Ta je s čolnom dostopna le pozimi, ko je vode še dovolj, razlaga vodnik. V resnici je do tja še vsaj dve uri vodne poti, in čeprav premočeni in prezebli po dveurnem čolnarnjenju, mu zavidamo, da občasno potuje prav do konca odkritega dela rova. Vseh svojih skrivnosti jama, ki so jo pred kakšnimi tremi milijoni let izdolble vode z bloške planote, prvi zapisi o njej pa so iz leta 1832, še ni razkrila. Ena izmed njih je tudi Križna jama 2, ki so jo domači jamarji iz bližnjih vasi  pred komaj nekaj leti odkrili kot naravno nadaljevanje prve, ko so odkopali zasuti tesen podor. Skozenj se lahko stlači le zelo, zelo vitek jamar.

Jamarstvo je lahko pri takšnem raziskovanju zagotovo tudi nevarno. Z vodnikom, ki pozna vsak kamen v jami, pa obiskovalci, če niso ravno klavstrofobični, tega ne čutijo niti za trenutek. Toda, kaj če bi nam predrlo gumijsti čoln? Vodnik potreplja vrečo, ki je vso pot na njegovem hrbtu. Privezana. »V njej je pribor za zakrpanje čolna, pa tudi kakšna konzerva za krpanje lakote, v primeru nenadne vode, ko bi se bilo treba umakniti na kakšno polico, in počakati da odteče.«

Ob poplavah se raven vode namreč dvigne vsaj za poldrugi meter. To pomeni, da bi bil nizek rov na 2. jezercu, zaradi katerega se je treba v čolnu skloniti skoraj do kolen, zanesljivo zalit, in takojšen povratek ne bi bil mogoč.
Voda, še posebej v jami, zahteva previdnost in spoštovanje. Njeno delo je predvidljivo a tudi nedoumljivo. V gluhi temi tisočletja zida kamnite zastore, ki ji bodo nekoč zaprli pot. Takrat bo začela na novo. Nič – celo sama sebi ne – ji ne more preprečiti tega, da se ne bi izlila v morje.