Kitara je najboljša reinkarnacija lesa

Kaj imajo skupnega farmacevt, računalničar in nekdanji študent biologije?

Na prvi pogled nič, a druži jih posebna vez: ljubezen do kitar, natančneje električnih kitar in vsega kitarskega. Prvi sam izdeluje kitare, drugi ojačevalnike, tretji pa poskrbi za vmesni člen, kitarske efekte.

V kleti šišenskega bloka vsake toliko časa zabrni rezkar. Jure Dragoš se sklanja nad kosom lesa, ki počasi, a vztrajno dobiva obliko trupa Fenderjevega Telecastra, ene izmed klasičnih električnih kitar.

Delo je zamudno, saj mora biti še kako natančen, da česa ne zašuštra, sicer bo moral skrbno izbrani les med odpadke. Ko bo Jure iz deske izrezal osnovno obliko kitare, sledi vrtanje utorov za magnete, potenciometre in še nekaj kosov elektronike, nato pa brušenje, barvanje, lakiranje in poliranje. Iz drugega kosa lesa bo izrezal vrat kitare in ga opremil z ubiralko, tistim delom, po katerem se po strunah sprehajajo kitaristovi prsti.

Ubiralka in kovinski deli kitare so pravzaprav edine stvari, ki jih Jure ne izdela sam. No, pa tudi tukaj se je lotil navijanja magnetov. Nabavil je tristo (300!) kilometrov kakovostne bakrene žice, s pomočjo kolegov na spletnem kitarskem forumu sestavil strojček za ovijanje in doma začel navijati še magnete, ključne dele električne kitare, s pomočjo katerih se vibriranje kovinske strune pretvori v električno napetost.

Jure, po izobrazbi farmacevt, se je izdelovanja teh inštrumentov lotil pred tremi leti: »Kupoval sem kitaro in sem na forumu videl, da jo lahko naredim tudi sam. Že prej sem se rad igral z lesom, videti je bilo dovolj preprosto in sem poskusil.«

Pri delu mu je še kako pomagal internet. »Hudič je v podrobnostih,« pravi, »vsak korak moraš načrtovati vnaprej. Še sploh pri Gibsonovem Les Paulu: Fenderjeva Stratocaster in Telecaster sta razmeroma preprosta: deska, luknje za magnete in privit vrat. Les Paul pa je bolj zoprn.«

Osnova vsake kitare je les

»Boljšo kot hočeš imeti kitaro, bolj je pomemben les. In ni pomembno samo, katere vrste les je, ampak tudi to, kako se je sušil,« pojasnjuje Jure. Pred časom je kupil nekaj lesa, ki ga bo nekaj let počasi sušil.

Les za prvo kitaro je kupil v mizarski trgovini, po naslednjega pa je že šel v Kočevje - k človeku, ki ga je tudi posekal. Najbolj cenjene sorte lesa za kitare so, žal, tiste, ki so tudi najbolj ogrožene, se nasmehne Jure.

»Honduraški mahagonij, ki ga praktično ni mogoče dobiti, brazilski palisander, ki je nedobavljiv, in ebenovina so najbolj eksotične vrste. Namesto honduraškega mahagonija se da uporabiti afriškega, ki ga ni tako težko dobiti pa tudi cenejši je. Potem sta tu še jesen, pri čemer je ameriški veliko lažji od evropskega in ima lepšo strukturo, ter jelša, ki je je tudi pri nas dosti, je pa težko dobiti takšno brez grč.«

Jure priznava, da les izbira bolj po videzu, medtem ko gredo profesionalci trkat po lesu z glasbenimi vilicami, da vidijo, v kakšnem tonu resonira.

Načrte za kitare je našel na internetu, tako zastonjske kakor plačljive, nabavil sestavne dele, se pravi magnete, žice, potenciometre, stikala, navijalke in ostalo železnino, ter se lotil dela. Čez nekaj tednov oziroma že bolj mesecev (najbolj zamudno je lakiranje) je bil rojen prvi Telecaster.

Nato se je lotil replike Gibsonovega Les Paula in Fenderjevega Stratocastra. Pa še enega Telecastra, saj je bil tisti prvi bolj preizkusen. Svojim kitaram je nadel tudi ime - Fatchance, kar bi v ameriškem slengu nekako pomenilo »ja, pa kaj še«.

Kitare dela za dušo in užitek, ne bi pa se branil, če bi kdaj kakšno prodal. Čeprav priznava, da bi težko določil vrednost. »Če bi delo računal kot keramičar, bi bila cena astronomska,« dodaja.

Zvočni laboratorij

Nato smo se odpravili v Poljane nad Škofjo Loko k Mirču Činkuju. Že pred hišo nas je pozdravil topli zvok električne kitare. Mirč je ravno preizkušal svoj najnovejši ojačevalnik, ki sta ga sestavila skupaj z Matejem Trampušem, ki pod blagovno znamko TRM Audio tudi sam izdeluje »lampaške« kitarske in audiofilske ojačevalnike.

Na zvočni skrinji je počival ojačevalnik z razkritim drobovjem, saj sta ga Mirč in Matej še tik pred tem na fino nastavljala, nato pa je Mirč, sicer odličen kitarist, ki se je pred davnimi leti začel učiti kitare pri članu Buldožerjev Urošu Lovšinu, šel preizkusit, kako se njun Howlin' Amp, kakor sta poimenovala svoj izdelek, sliši v živo.

»Ojačevalnik ni le naprava, ki ojača zvok kitare, ampak je drugi del instrumenta, ki te spodbuja. In ta je meni pisan na kožo,« sklene Mirč in pokaže na svoj »tuleči ojačevalnik«.

Kot pravi kitarist je nenehno v iskanju »tistega« zvoka. »Ko ga enkrat imaš, ga imaš en dan. Naslednji dan že tuhtaš, kaj bi naredil, da bi bilo še bolje. To je bolezen,« priznava Mirč.

Ko je preizkusil vrsto serijskih ojačevalnikov, a ni bil zadovoljen, je naletel na spletno stran, na kateri so po ugodni ceni prodajali vrhunske »kite«, se pravi komplete delov, iz katerih lahko nato sam sestaviš svoj ojačevalnik.

In tako se je začelo. Pri Mateju je že prej nabavljal elektronke in transformatorje, nakar ga je ta spodbudil, naj se loti izdelave lastnega ojačevalnika.

V Mirčevem laboratoriju, kakor bi lahko brez težav opisali njegovo delavnico, opremljeno z neštetimi merilnimi napravami, je Mirč pod Matejevim budnim očesom nastavil še nekaj malenkosti in ojačevalnik je bil »skoraj« nared.

»Signal pošljemo noter in nekaj dobimo ven. Da bo ven prišlo tisto, kar pričakujemo, je treba preveriti, kako delujejo posamezne stopnje znotraj ojačevalnika,« po domače razlaga brkati Matej, ki slovenske entuziaste oskrbuje z elektronkami, transformatorji in drugimi električnimi deli za ojačevalnike.

»Saj lahko vse izračunaš vnaprej, a med teorijo in prakso je velika razlika. Eksperiment je osnova znanosti,« Matej pojasni, zakaj je potrebnih še toliko finih nastavitev, da dobiš res tisti zvok, ki si ga želiš.

»Osnova tega ojačevalnika je Dumble, katerega 'oče' Alexander Dumble je uporabil Fenderjev transformator, ki pa za tovrstne elektronke niso najboljši. Zato je moral to kompenzirati z nekaterimi elementi, midva pa sva naredila svoj transformator, ki sva mu morala ves prilagoditi napajalni del,« bolj strokovno pove Mirč Činku, elektrotehnik, ki se mu je srednja elektro šola tako zamerila, da je raje postal računalničar.

Dumblovemu originalu je podoben samo predojačevalnik, vsi drugi deli pa so nadgrajeni, pravi Mirč. Zdaj računata, da bodo njune Howlin' Ampse opazili v tujini. »V Sloveniji prodaš dva ojačevalnika na leto, pa si lahko vesel,« pove Mirč. Res pa je, da bo težko določiti ceno, se strinjata.

»Pri teh ojačevalnikih je uporabljena tehnologija iz prejšnjega stoletja. Če delaš tranzistorske naprave, jih lahko 'štancaš' v tisočih, pri 'lampaših' pa niti dva nista enaka,« doda Matej.

Posamezne komponente je zato včasih težko dobiti. »Tile upori so delani za ameriško vojsko, ki se jih v Evropi nekaj časa sploh ni dalo dobiti, tudi kondenzatorje lahko dobiš le pri specializiranih trgovcih,« pravi Mirč.

»V zlatih - ali svinčenih - časih Jugoslavije je Iskra delala odlične upore in kondenzatorje, na katere je prisegal tudi [sloviti proizvajalec kitarskih ojačevalnikov] Marshall. Elektronke zanj (tip EL34) pa so delali v Nišu,« skleneta Mirč in Matej.

Pedali, ki spremenijo zvok

»Podobno je bilo tudi z Electro Harmonixovim efektom Big Muff,« se v pogovor vključi Matija Trček, polovica dvojca JaM IT FX, ki izdeluje odbite pedale, ki ustvarjajo zvok različnih klasičnih ojačevalnikov in efektov. »Najprej so jih izdelovali v Ameriki, nato pa so del proizvodnje selili v Rusijo, kjer so vstavili nekoliko drugačne komponente - in še danes so bolj cenjeni v Rusiji narejeni efekti.«

Matija - študent biologije, zdaj pa oblikovalec spletnih strani - in Jalen Štremfelj, elektronik, že nekaj izdelujeta pedale oziroma kitarske efekte z - milo rečeno - precej nenavadnimi imeni. Denimo, Bleeding Pig (Krvaveči prasec) je overdrive (efekt, ki popači oziroma distorzira zvok) z zanimivim potenciometrom, imenovanim stab (vbod). Nanj se lahko priključi še zunanji kontroler z imenom knife (nož), s katerim je mogoče iz kitare spraviti zvoke, kakršne ob zakolu spušča prašič.

Ali pa Screaming Lunatic (Kričeči norec), Screaming Grenade (Kričeča granata), Fallen Angel (Padli angel - za težkometalce -, na katerem se mrtvaški lobanji rdeče zasvetijo oči) in tako naprej.

Tudi Matija in Jalen sta začela kot popolna ljubitelja. Najprej sta sestavljala efekte zase, potem za prijatelje, nato pa sta ustanovila podjetje oziroma blagovno znamko JaM IT FX. Prej sta si sicer pravila JaM FX, a je v Grčiji obstajal izdelovalec s preveč sorodnim imenom, pa sta raje spremenila ime. Prvi pedali so bili videti precej domače, zdaj pa so že lično izdelani.

Podobno kot pri ojačevalniku je pri pedalu, dodaja Matija. Šele, ko ga preizkusiš s kitaro in ojačevalnikom, lahko začneš nastavljati po svojem okusu. Tudi sam najraje vidi, da mu kitarist pove, kaj bi rad, katero kitaro in ojačevalnik ima in kakšen slog glasbe igra.