Tiskane izdaje
Kit, pravzaprav kitovka, je vendarle »zaplavala« v Ljubljani. Na Muzejski ulici 1, lučaj od parlamenta, se odslej lahko postavijo s povsem drugačne vrste »ribo«. Brazdasti kit ni riba, ampak sesalec in največja novodobna žival, ki so jo kdaj našli na ozemlju današnje Slovenije. Hkrati je to druga največja žival na svetu – za sinjim kitom.
V četrtek bodo s predstavitvijo Leonore (kot so po tragični literarni junakinji poimenovali mlado kitovko) proslavili 190-letnico Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Če bi bila Leonora le nekaj let starejša in dva metra daljša, bi bila največja muzejska sobana – premajhna.
V Ljubljano je tako v teh vsestransko vročih dneh pljusknil velik val slovenskega morja v obliki zgledno zloščenega kitovega okostja. Kitova muzejska zgodovina se je začela na morju pred piransko Punto. V zadnjih decembrskih dneh leta 2002 sta namreč piranska športna ribiča Trpimir Šuto in Drago Banda slabo miljo pred Punto namakala trnke in manj kot pet metrov dolge pasare ter upala na dober ulov molov.
»Za najinim hrbtom sva zaslišala nekakšen močan tlesk. Ko sva se obrnila, sva najprej po sledeh na gladini spoznala, da se je moralo nedaleč od čolna potopiti nekaj velikega. Le minuto pozneje se je 25 metrov od naju iz morja prikazal kitov hrbet. To je bil zelo širok hrbet in tisto, kar je pogledalo iz morja, je bilo dolgo za dve dolžini našega čolnička. Sprva sva se kar malo prestrašila. Ampak dogodek je naredil name izjemen vtis. Ni mi bilo treba pluti do rta Hortna, do Aljaske in niti ne v druga morja. Kit se je prišel pokazat pred Piran,« je razlagal Trpimir Šuto, ki se bo srečanja z mogočnim sesalcem spominjal vse življenje.
Že tedaj je vrsto kita brez težav in po skromnih opisih določil dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Piran. To je brazdasti kit Balaenoptera physalus, o katerem je potem slovenska javnost izvedela, da je redni obiskovalec našega morja. »V zadnjih 30 letih so kite te vrste v severnem Jadranu opazili 17-krat, torej v povprečju enkrat na poldrugo leto,« je povedal poznavalec kitov in morskih psov. Nazadnje se je to zgodilo 12. avgusta, ko so videli kar dva – pred Trstom in Izolo ter pred Piranom.
Zaudarjalo je
Desetega marca 2003 se je zgodilo, kar se ne zgodi niti v sto letih. Na morski gladini se je zjutraj ravno nasproti stavbe Morske biološke postaje, le približno pol milje od obale pojavilo razpadajoče (in močno zaudarjajoče) veliko truplo sorazmerno mlade, deset ali 15 let stare Leonore, kakor so jo pozneje poimenovali. Na mirni gladini se je bočil velik brazdasti trebuh morske velikanke. Prava atrakcija za domačine – celo piranska županja Vojka Štular je s sodelavci prišla na teren pogledat, o čem se tako vneto govori po mestu.
Piranski Mestni arhiv hrani ročno natančno izrisano skico (zobatega) kita glavača, ki je davnega leta 1555 nasedel pri Sečoveljskih solinah. Pirančani so mu tedaj rekli Miracolo di mare. Po podatkih dr. Borisa Kryštufka, vodje Kustodiata za vretenčarje, enega od kustosov razstavljenega kita, so mrtvega brazdastega kita našli tudi leta 1831 pri Miljah, leta 1976 pa je v tržaškem pristanišču nasedla 9,8 metra dolga in štiri tone težka samica.
Po najdbi mrtve kitovke so se začeli najprej problemi (kam s truplom) in skoraj vzporedno: bitka za njegovo okostje. Skelet so si zaželeli tudi v Piranu, kjer so takoj izračunali njegovo turistično vrednost. A dvomov je bilo kmalu konec. Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst iz leta 1993 uvršča na seznam tudi vse vrste kitov. Po tej uredbi je samo Prirodoslovni muzej pooblaščena ustanova v državi za prevzem in hranjenje živali s tega seznama.
Postavilo pa se je še težko vprašanje, kako iz mrtvega kita dobiti kosti. Rešitev sta predlagala biolog in potapljač Ugo Fonda in Boris Kryštufek, ki sta menila, da bi kita zavili v posebno mrežo z majhnimi očesi in ga primerno (obtežili so ga s šesttonskimi betonskimi utežmi) zasidrali na morskem dnu ob izlivu cevi piranske čistilne naprave. Kar pet ministrstev se je ukvarjalo s tem vprašanjem: za kmetijstvo in prehrano, okolje, zdravje, promet in na koncu še ministrstvo za kulturo. Razvnela se je namreč razprava, ali takšen pokop velikega kita ne bo škodljivo vplival na okolje. Ministrstvi za kulturo in okolje sta to po nekaj dneh odobrila in začel se je pokop.
Ugo Fonda je tedaj ocenil, da tehta več kot deset ton. Kitovo truplo smo si julija 2003 ogledali. Ni ležal na 22 metrih globine, ampak je lebdel kakšna dva metra od tal. Fonda ga je moral s posebej za ta namen izdelano sulico večkrat prebosti, da je iz njega spravil plin, ki je nastajal pri razkroju. Že 7. julija so iz morja potegnili prvi dve skoraj očiščeni kosti: 3,2 metra dolgi čeljustnici. Vsaka je tehtala skoraj 150 kilogramov (danes ima povsem očiščena čeljustnica 44 kilogramov). Večino preostalih kosti so iz morja pobrali marca 2004. Čeprav so bile na videz dobro očiščene, se je postopek čiščenja kosti šele dobro začel. Ivo Božič, muzejski svetovalec iz Prirodoslovnega muzeja in kustos razstave pa nam je povedal, da so v večini primerov, kjer po evropskih muzejih hranijo kitove kosti, naredili napako in pozabili na maščobo v njih.
»V našem skladišču v BTC smo uredili tri bazene z navadno sladko vodo, ki smo ji dodali malo klora. Vsak teden smo vodo menjali. Po več mesecih smo kosti razsolili in deloma razmastili, potem pa smo jih postopoma odpeljali v tovarno Kemis pri Kamniku, kjer so po kemijskem postopku temeljito opravili postopek razmastitve. Ker so bile kosti krhke in porozne, smo jih potem premazali še z raznimi premazi in tako primerno utrdili. Vsaj eno leto je trajalo to razmaščevanje in prepariranje kosti. Na koncu smo jih označili in spravili v našem depoju, upajoč, da bomo leta 2007 res dobili nov muzej,« je povedal Božič. »Ogledali smo si muzeje v Pragi, Bruslju, Budimpešti, na Dunaju, v Benetkah... Vendar si upam reči, da si lahko pridejo ogledat in se kaj naučijo o prepariranju in postavitvi kitovih kosti. Njegova anatomija je stoodstotno točna podoba dejanskega stanja. Zmanjkale so nam samo tri manjše kosti iz plavuti, nekdanji prsti. Morda so padle skozi majhna mrežna očesa ali pa jih je odnesla kakšna žival. Naredili smo tri odlitke,« je še dejal Božič.
Pod mogočnim skeletom
Kitov skelet so v Prirodoslovnem muzeju obesili v največjo dvorano. Morda malce previsoko pod strop... Božič je pojasnil, da so ga tako postavili iz dveh razlogov: najprej iz varnostnega, saj se bojijo, da bi bil lahko vabljiva tarča zmikavtov, deloma pa tudi zato, ker bodo pod Leonoro občasno postavljali prehodne razstave.
Pod mogočnim belim skeletom je tudi razstava, nekakšna zgodba o Leonori. To so fotografski in filmski posnetki, zvočni učinki, nekakšna interaktivna predstavitev mlade Leonore in njenega okolja, ki poskuša pojasniti, od kod je prišla, zakaj prihajajo njeni sorodniki v naše morje, kakšne so njihove življenjske navade, s čim se prehranjujejo in navsezadanje zakaj umirajo. Razloga za Leonorino smrt niso ugotovili. Po besedah Tilna Genova iz Morigenosa, društva za raziskovanje in zaščito morskih sesalcev, brazdaste kite v Sredozemlju najbolj ogrožajo trčenja s plovili, predvsem s hitrimi trajekti in tovornimi ladjami pa tudi onesnaževanje in nenadzorovano turistično opazovanje kitov. Za Leonorino smrt obstajata dve razlagi: da je umrla preprosto od lakote, pomanjkanja hrane ali pa zaradi kakšne bolezni. Za kite, ki lahko dočakajo sto let, je bila pravzaprav še mlado »dekle«.
Postavitev Leonore v Prirodoslovnem muzeju, ki ga obišče od 26.000 do 28.000 ljudi na leto, pripoveduje zgodbo o življenju in ogroženosti brazdastega in vseh drugih kitov. Je pa kit sredi Ljubljane še en dokaz pomorske naravnanosti te države. Kita so imeli prav vsi sosedje: Italijani, Hrvati, celo Avstrijci, Madžari in Čehi, a takšne zgodbe še ni bilo.
